Če ugotovijo, da se jim splača biti spremljevalec starejših dam, priložnost zagrabijo z obema rokama, sploh če jim postane pisanje diplomskih nalog za naročnike preveč dolgočasno. Vedno več je upokojencev in tudi prejemnikov socialnih pomoči ni malo.

Potem pa obstajajo še oportunisti, ki živijo od pravilno izbranih političnih prepričanj. Najbolj cenjena lastnost pa je sposobnost, da so vedno na strani idej, ki jim prinašajo največ koristi.

Takšne sorte tiči obstajajo že od nekdaj. Pri dandanašnjih je drugače le to, da je njihovo število preseglo razumne in dopustne meje. Srečujemo jih na vsakem koraku: v politiki, medijih, kulturi, na družbenih omrežjih in včasih tudi v sosednji ulici ali za domačo mizo.

Nekaterim med njimi rečejo kaviar socialisti. To so ljudje, ki imajo polna usta socialne pravičnosti, enakosti in boja proti privilegijem. Kapitalizem, ki se jim menda gnusi, opisujejo kot izkoriščevalski sistem, uspešne podjetnike pa je po njihovem treba z bajoneti sterati v morje, ker da so do svojega premoženja prišli preko žuljev delavskega razreda.

Besedovanje kaviarcev je zelo milozvočno, saj so polni v srce segajočih besed o zatiranju, da se še moje oko včasih zasolzi od ganotja.

Ko pa pogledamo za kulise Potemkinove kaviarske vasi, vidimo drugačno sliko. Ni jih malo, ki počitnice preživljajo v dragih hotelih, večerjajo v restavracijah, kjer obrok stane toliko kot mesečna pokojnina marsikaterega upokojenca. Vozijo se z avtomobili, katerih cena presega letni zaslužek povprečne družine. Da se prav razumemo: s tem samo po sebi ni nič narobe.

Težava nastane, ker isti ljudje javno obsojajo sistem, v katerem sami najbolje živijo. Ni preveč kardihtno, da z eno roko pobirajo sadove kapitalizma, z drugo pa po njem pljuvajo. Rečeno po domače: drugim pridigajo o skromnosti, sami pa vedno najdejo razlog, zakaj si lahko privoščijo več kot drugi.

Še bolj zanimiv in razširjen pojav pa so, prosto po Miranu Videtiču, tako imenovani profitpartizani. Da ne bo nepotrebnega nesporazuma: s predniki, ki so se nekoč borili s puško na rami, nimajo praktično nič skupnega, razen da so si ta boj prisvojili in ga poosebili v želji, da bodo lahko še naprej dobro živeli na račun prednikov. Stran od oči k molku nagnjenih državljanov so svoje lovke spremenili v vir dobička in posebnih pravic.

Z eno roko se oklepajo plemenitih sporočil o pravičnosti, enakosti in NOB, z drugo pa pobirajo koristi tega početja. Govorijo o solidarnosti in zgodovinskih vrednotah, hkrati pa branijo posebne pokojnine in ugodnosti, ki jih drugi nimajo. Trdijo, da gre za spoštovanje zgodovine. Kaj pa, če gre v resnici le za ohranjanje lastnega položaja?

Podobnih pojavov se ne manjka niti v vsakdanjem življenju.

Ko nekdo v sosedstvu glasno kritizira kapitalistične elite in izkoriščanje delavcev, hkrati pa pričakuje, da bo zaradi družinskega pedigreja imel prednost pri dodelitvi stanovanja ali pri zaposlitvi v javnem sektorju, je družba v zadregi, saj ne ve, ne kaj si naj misli ne kako naj odreagira.

Še posebej so zabavni politiki, ki se klanjajo Kidriču in podobnim prefrigancem, čeprav že vrabci na drevju čivkajo, da to počnejo zato, ker se jim gre za ohranjanje določenih omrežij in vpliva.

Koliko Mick in Janezov je med nami, ki redno pišejo o potrebi po večji enakosti in kritizirajo neoliberalizem, hkrati pa živijo od državnih sredstev, subvencij in dobro plačanih mest v javnih ustanovah? Če bi jim te vire odvzeli, bi se hitro pokazalo, da njihova težnja po enakopravnosti in enakosti stoji na zelo trhlih nogah.

Prednikov, ki so obračali plašč po vetru, so bili v času Avstro-Ogrske zvesti cesarju, v kraljevini  so prisegali kralju, v socializmu so zagovarjali uravnilovko, po osamosvojitvi pa so postali demokrati. Danes pa so na strani tistega, ki jim zagotavlja vpliv, položaje ali celo ministrska mesta.

Vrag vzame šalo, ko ideologija postane priročno orodje za dosego ciljev. A tudi v raju pride do težav, če svojega Boga premalo hvalijo. Po pisanju medijev je to bridkost pred dnevi občutil na lastni koži tudi direktor Soče. Kako že pravi slovenski pregovor: kdor ne uboga, ga tepe nadloga? Torej? Kdor hoče čez poletje namakati noge v bazenu pred hotelom Cheval Blanc Randheli na Maldivih, mora iti na kolena!

Biti marioneta na dolgi rok škodi vsem, saj ustvarja občutek, da so nekatera prepričanja bolj vredna kot druga samo zato, ker prinašajo več koristi. Ljudje pa začnejo, kljub močni propagandi, dvomiti: »Koliko še lahko verjamemo tistim, ki govorijo o vrednotah, če pa še slepi in gluhi opazijo, da jim te služijo le kot sredstvo za dosego osebnih ciljev?«

Na srečo pa niso vsi ljudje takšni.

Še vedno srečujemo posameznike, ki povedo svoje mnenje, čeprav vedo, da jih zaradi tega – če ne drugega – pričakajo srditi napadi na družabnih omrežjih ali celo javno zasmehovanje.

Poštenjakarji oportunistom nikoli niso bili simpatični, saj se globoko zavedajo, da so sami brez hrbtenice, pripravljeni prodati vse od lastne riti do prijateljev in vesti.

Pokončna drža ni vedno udobna, marsikdo zanjo plača visoko ceno. Toda prav zaradi takšnih ljudi družba še ni povsem izgubila kompasa, saj nam iz dneva v dan dokazujejo, da poštenosti ni mogoče kupiti, da njihov moralni in etični kodeks nima tržne cene.

Družbe pač ne držijo pokonci tisti, ki vedno zmagajo, ampak tisti, ki se ne prodajo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.