V novi epizodi Reporter podkasta te in druge teme obdelata Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, in novinar Vladimir Vodušek s portala Strogo-zaupno.si.

Je poplava referendumov kriva, da je koalicija prejela zaušnico?

Kaj je bil največji referendumski šok za Janeza Janšo in zaveznike.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kako so Demokrati in koalicija v zadevi Tee Košir razkrili svoje sumljive zakulisne manevre.

Kako nevaren protikandidat Jankoviću je dejansko Luka Mesec.

Zakaj Janković tudi v primeru zmage na županskih volitvah ne bo imel več večine v mestnem svetu.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja. V moji družbi je danes Vladimir Vodušek, legendarni novinar spletnega portala strogo-zaupno.si 

Pozdravljen, Vlado.

Pozdravljen. 

Še vedno mi gre po glavi referendum 11. oktobra, tisti večer in tisti kisli obrazi. Takrat si v živo spremljal novinarsko konferenco vladnega trojčka: Janeza Janše, Jerneja Vrtovca in Anžeta Logarja. Vsi so pričakovali štirikrat »za«, torej da bodo dobili vse štiri referendume. Na koncu se je, tako kot izrazi na njihovih obrazih, tudi rezultat pri dveh referendumih preobrnil.

Že popoldne, ko je bilo jasno, da je volilna udeležba velika, sem predvideval, da rezultat ne bo enoten. Še preden so bili znani kakršnikoli rezultati, sem se pogovarjal z nekaterimi ključnimi ljudmi v štabu koalicije, ki so bili zadolženi za uspeh. Prepričevali so me, da je to nemogoče, da bo štirikrat »za« oziroma da bo rezultat enoten, bodisi na eno bodisi na drugo stran. Tudi na levi, v civilni družbi oziroma na drugi strani, so bili prepričani, da bo rezultat enoznačen.

Oboji so v predvolilni kampanji pozivali k štirikrat »za« oziroma štirikrat »proti«.

Tako. Ko pa je postajala jasna volilna udeležba, mi je bilo počasi jasno tudi, da bo rezultat deljen. Mislim, da so se s temi referendumi opekli predvsem v koaliciji, zlasti s to inflacijo treh dodatnih referendumov. To je bila po mojem ključna strateška napaka in mislim, da je zdaj ne bodo ponovili. Ljudi ne gre podcenjevati.

Mislim, da je bilo tega preveč. Poleg tega je tik pred referendumom, v petek, prišla še napoved treh posvetovalnih referendumov. Po mojem je to pri ljudeh prelomilo odločitev. Referendum je zelo resna zadeva in z njim se ne moreš igrati. To sta bili po mojem dve veliki stvari, ki sta vplivali na rezultat.

Omenil si visoko volilno udeležbo. Nerad govorim na pamet, zato sem šel malo preračunavat: koliko glasov so vladne stranke dobile na volitvah marca in koliko ljudi je zdaj glasovalo za, denimo pri referendumu o parlamentarni preiskavi. Na strani vladne koalicije SDS, NSi in Demokratov je bilo 67.000 glasov manj, kot so jih te tri stranke dobile marca. Na drugi strani je bila v primerjavi z glasovi za Gibanje Svoboda, SD in Levico razlika le 12.000 glasov. To pomeni, da je bilo levosredinsko volilno telo bolj mobilizirano kot desnosredinsko.

Vemo pa, da je bila udeležba rekordna, 54-odstotna.

Višja je bila le pri referendumih o Natu in Evropski uniji. Bila je tudi skoraj deset odstotkov višja kot pri referendumu o vodah leta 2021.

Po mojem je to posledica načina, kako je nastala ta vladna koalicija. Vemo, da je na volitvah zmagala Svoboda. Ljudje so se počutili prevarane, ko sta Logar in Stevanović prelomila obljube, ki sta jih dala. Stevanović je obljubljal, da ne bo šel v koalicijo z Janšo. Ne bova zdaj ponavljala vsega tega.

Ampak če gledava referendumski izid, je bilo na koncu 2 : 2. Zdaj se poskuša to tako prikazati.

To je spet interpretacija, s katero vlada relativizira rezultat. Seveda ni 2 : 2. Matematično je, v resnici pa je bil ključen zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi. Po mojem je bil referendum o RTV še pomembnejši, še bolj usoden kot tisti o parlamentarni preiskavi.

V ponedeljek so prešteli še glasove, ki so prišli po pošti iz tujine. Rezultat glede RTV-prispevka je bil sicer zelo tesen, vendar se je razlika s 500 glasov povečala na 2.633. Zadeva glede RTV je bila še bolj boleča.

Absolutno. Pri parlamentarni preiskavi je bilo po mojem nekoliko predimenzionirano govoriti, da bodo preiskovali navadne državljane.

Da bo šlo za politično policijo?

Z mojega stališča je bilo to nekoliko prenapeto. Je pa zanimivo, da so ljudje, čeprav gre za nekakšen davek, raje glasovali za to, da dajejo teh 15 evrov. To je bil po mojem največji šok za vladno koalicijo, seveda poleg zakonodajnega referenduma.

Bodimo realni: zakonodajnega referenduma in referenduma o RTV ni mogoče primerjati s preostalima dvema. Tudi ta sta sicer pomembna, predvsem v kontekstu volitev v Ljubljani. V tem kontekstu je pomemben odvzem volilne pravice tujcem, ki prebivajo v Sloveniji in nimajo državljanstva.

Kar se tiče socialnih pomoči, razlika po mojem ni bila takšna, kot bi pričakovali. Ljudem se zdi takšna ureditev za prejemnike socialne pomoči pravična. Slovenci smo pač takšni in ta referendum je bil verjetno pisan na večinsko mnenje.

Zanimivo pa je, da so se zaradi te inflacije referendumov opekli in očitno odstopili od napovedi treh dodatnih. Vsaj tako bi sklepal po včerajšnjih izjavah v državnem zboru in po zadržanosti. To je bilo kontraproduktivno. Mogoče bi bil rezultat drugačen, če bi bil samo zakonodajni referendum. Prav zato mislim, da bo naslednji referendum samo eden.

Volilnega telesa ne gre podcenjevati. Tudi nekateri na desni so si po mojem premislili prav zaradi te inflacije referendumov. Druga stvar pa je medijski prostor: ljudje so želeli, da nacionalka vendarle ostane. Čeprav so moje izkušnje takšne, da je bila dolga roka politike na nacionalki vedno prisotna, tako z ene kot z druge strani. To lahko osebno potrdim; bila je zelo neposredna. Očitno pa so ljudje presodili drugače.

Janez Janša je v ponedeljek v parlamentu, v odgovorih na poslanska vprašanja, izjavil, da je bila na referendumu pravzaprav poražena RTV Slovenija. Na vladni strani rezultate zdaj interpretirajo tako: vsaj polovica ljudi noče plačevati RTV-prispevka, torej naj ga plačuje tista druga polovica, magari dvojno.

Težko je tako govoriti. Kljub visoki, 54-odstotni volilni udeležbi je skoraj polovica ljudi ostala doma. Če tako gledava, je približno četrtina glasovala za eno in četrtina za drugo možnost. Kaj si mislijo tisti, ki niso šli na referendum, ne moremo vedeti. Četrtine ni mogoče razlagati kot večino.

Seveda pa veljajo rezultati in po mojem jih je treba spoštovati, tudi če bi bila razlika deset glasov ali en sam glas. Če se gremo demokracijo in resno jemljemo institut referenduma ter volitev, mora to veljati. Sicer ne velja nič več.

Pričakuješ, da bo referendumski izid glede RTV ustavil vladajočo koalicijo in da ne bo političnega prevzema RTV? Poznamo predvsem obsesijo predsednika vlade z mediji. Čeprav je, kot si opozoril sam, politika na RTV ves čas prisotna, tako pod levimi kot pod desnimi vladami. Tudi sam imaš osebne izkušnje, saj si bil dvakrat na nacionalni televiziji.

Dvakrat. Ko sem bil tam prvič, sem rekel, da se ne bom nikoli več vrnil, pa sem šel še enkrat.

Pričakuješ spremembe v upravi in nato na uredniški ravni? Bomo še enkrat dobili televizijo, na kateri so vladali Možina, Urbanija in Pirkovič?

Če to analiziram z novinarskega stališča, je kontraproduktivno. Ta predstava o tem, kaj vse se da doseči prek RTV in medijev, ta moč medijev, je po mojem absolutno predimenzionirana. Da odločajo vsaka vejica, pika in poročanje o vsakem dogodku, je zame podcenjevanje ljudi.

Ljudje morajo imeti dostop do informacij, nacionalka pa mora vendarle zagotoviti neko nevtralnost in uravnoteženost, vsaj pri poročanju. To je ena stvar. Mislim pa, da se bo dogajanje glede RTV nadaljevalo. Če bo treba, bo še en referendum. Verjetno bo zakon šel na referendum ali na ustavno sodišče. Mislim, da bitka glede RTV še ni končana in da bo šla do konca. To je moje mnenje.

Zanimivo je, da je predsednik vlade v referendumski kampanji večkrat izjavil, da RTV tako ali tako nihče ne gleda. Podatki kažejo drugače. Hkrati pa želiš prevzeti RTV, ki je menda nihče ne gleda.

Oba sva že dolgo v medijih, jaz skoraj 40 let, ti tudi. Res je, da se je moč tradicionalnih medijev zmanjšala in ni več tako usodna. Toda soočenja se očitno še vedno gledajo. Za tisti del ljudi, ki hodi na volitve, je to še vedno referenca.

Za starejšo populacijo.

Za starejšo populacijo je to še vedno pomembno. Vendar je treba nastopati z argumenti, ne s propagando ali argumenti moči, temveč z argumentirano razpravo. To pogrešam. Pa ne zato, ker sem nekoč delal oddajo Vroči stol, ki sem jo na nacionalki začel leta 2007. Manjkajo mi pogovorna omizja.

Poglobljena pogovorna omizja.

Uravnotežena omizja. To mora biti medij, kjer se soočajo argumenti in na mizo postavljajo različna stališča. Tega ni. Tarča z Eriko je narejena v slogu Piramide, kot nekakšno njeno nadaljevanje. Njihova filozofija je, da so novinarji carji, vsi drugi pa skorumpirani, pokvarjeni ali ne vem kaj še.

Da ne govorim o Bergantovi oddaji, ki bi verjetno morala nadomestiti klasična omizja. Včasih so imeli Žarišče ob 20. uri, trajalo je pol ure. Potem so ga ukinili, ker so se vzpostavili Odmevi. Toda to je prekratek čas. Zapolniš najbolj gledani termin, ljudje se malo skregajo. Slak to pripelje do absurda, argumentirane debate pa ni.
Kje naj se torej soočajo stališča, če ne v takšnih oddajah, na malo drugačni ravni, kot se zdaj dogaja v oddaji 24UR ZVEČER ali v Tarči? Kar dela Bergant, je neka benigna, filozofska razprava zunaj tokov politike. To vidim kot problem in to bi bilo treba spremeniti.

Seveda pa nacionalka ne more biti to, kar bi si nekateri mogoče želeli, nekakšen slovenski Fox News. Z novinarskega stališča je marsikaj treba urediti, vendar je to dolga zgodba. V nekem trenutku je namesto nacionalke kriterije postavil POP TV, ki je šel v rumeno, v gledanost, torej v ratinge in denar. To je ključ vsega. S tem se je popačil tudi politični prostor.

Manjkajo oddaje na neki ravni, kjer se soočijo mnenja z različnih polov in si ljudje lahko ustvarijo sliko. Da niso neumni, pa dokazuje prav tema, s katero si začel: referendum.

Prava drama se je zadnji teden odvijala pri Logarjevih Demokratih: kako so se znebili nekdanje poslanke Teje Košir, ki je najprej postala državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Vemo, da posebnega znanja o zdravstvu ni imela, saj je delovala v podjetniških vodah. Na ministrstvu za zdravje se v času ministrovanja Tadeja Osterca marsikaj dogaja. Ni odstopila samo Teja Košir, ampak še nekaj drugih oseb na visokih položajih.

Teja Košir se je sprva želela vrniti v poslanske klopi, kjer jo je zamenjala Elena Zavadlav Ušaj. Rad bi povedal, kdo je Elena Zavadlav Ušaj. Po rodu je iz Solkana pri Novi Gorici. Kot piše v njeni biografiji, je bila dolgo zaposlena na Ajpesu. Od leta 2020 do leta 2022 je že bila nadomestna poslanka SDS. Leta 2022 je v Novi Gorici kandidirala na listi SDS, a ni bila izvoljena. Marca letos, leta 2026, pa je kandidirala pri Demokratih v okraju Kranj, kjer jo je premagala Teja Košir.

Tejo Košir so najprej prepričevali s ponujeno službo na direkciji za ceste, v infrastrukturnem resorju Jerneja Vrtovca, predsednika Nove Slovenije. Šlo naj bi za enoletno nadomeščanje osebe na porodniškem dopustu. Gospa je nastopila v Tarči in iskreno povedala nekaj stvari: da je šlo za nekakšen dogovor, po katerem nekaj dobi stranka in nekaj ona. Seveda so takoj začele utripati rdeče luči, ne le pri Komisiji za preprečevanje korupcije, ampak tudi na tožilstvu in policiji. Vendarle je šlo za politično trgovino, pri kateri nekdo nekaj dobi za določene usluge.

Na koncu je med vikendom nekdo nesrečno Tejo Košir spet prepričal, da se je odpovedala poslanskemu položaju. Zdaj je poslanka tista, ki si jo je želel Anže Logar: Elena Zavadlav Ušaj, njegova nekdanja strankarska kolegica iz SDS. Kako gledaš na vso to dramo pri Demokratih?

Najkrajše bi odgovoril: “Money talk, people walk”.  Mislim, da se je to zgodilo v finalu te operacije. 

Če greva nazaj, je primer Teje Košir logična posledica dogajanja in sestavljanja Demokratov. Na njenem mestu se sploh ne bi pustil prepričati, da bi šel za državnega sekretarja na ministrstvo za zdravje. Ostal bi v parlamentu. Bila je izvoljena in tam bi morala ostati od začetka.

Ker pa si je verjetno SDS oziroma Janez Janša zaželel Eleno Zavadlav Ušaj, se je to zgodilo. Če zadevo analiziramo, je logično, da se je morala zgoditi. Poslansko skupino so hoteli spraviti pod nadzor, da ohranijo šest poslancev.

Tako kot Resnica.

Tako, Stevanović kar naprej poudarja, da jih bo ohranil. Nekateri so namreč Logarja vzeli resno, preveč resno.

Midva ga nisva.

Še danes me prepričujejo tisti, ki zagovarjajo Logarja in njegovo sredino: kako se motim, kako nimamo prav, kako je samostojno izpeljal akcijo in se sprl s SDS. Pravijo, da je moral tako, ker ni mogel v levo koalicijo z Golobom in Levico, zato je moral v desno. Na volitvah ni dobil rezultata, ki ga je pričakoval, da bi bil pomemben dejavnik, in mora zdaj pristajati na pogoje, ki mu jih postavlja SDS.

Sam v te teorije ne verjamem. To mi razlagajo tisti, ki poskušajo preobrazbo Demokratov razumeti z drugega zornega kota kot jaz. Če razmišljam nazaj, se spomnim kongresa SDS, mislim, da v Ormožu. Janez Janša je ves čas govoril o ustavni večini.

Drži.

Da jo bodo zagotovile stranke, ki jim gre za Slovenijo. Mislim, da je bil scenarij takšen, da bo Logarjev projekt uspešnejši in da bo SDS dobila več, kot je dobila, oziroma da bo zmagala na volitvah. Če bi Logarju ta projekt uspel, bi res imeli ustavno večino.

Konstrukcija te operacije je bila torej nastavljena že v izhodišču.

Je pa operacija uspela.

Uspela je nepopolno. Pričakovalo se je več, ustavno večino. Med volilno kampanjo je Logarja ustavljal celo Janez Janša, ker so raziskave kazale, da jemlje glasove tudi njemu. Treba ga je bilo zamejiti.

Na dveh mestih. Eno so bili očitki o prostozidarjih in povezavah z njimi. Mislim, da je bila v kampanji še ena zadeva, ki bi jo lahko razlagali tako, kot želijo tisti, ki ne verjamejo, da je šlo za politični projekt. Na koncu pa je bil ta projekt dovolj uspešen, da je Janezu Janši zagotovil vlado. Če projekta Demokratov ne bi bilo, bi danes imeli drugo vlado.

Politolog Marko Hočevar v najnovejši številki …

Če dovoliš, bi povedal še nekaj. Prej sva govorila o nacionalki. Tarča je naredila napako: morala bi počakati, bila je prehitra. S tem je opozorila koalicijo oziroma akterje, ki so bili v stiku s Tejo Košir, se z njo pogovarjali, jo prepričevali, ji grozili ali karkoli že.

Morda je bila za trenutek prehitra. Tako je opozorila ne samo javnost, temveč tudi protikorupcijsko komisijo in policijo. Vsi so se začeli ukvarjati s tem. Zato je v nedeljo zvečer kljub dogovoru, da se bo zaposlila na direkciji za infrastrukturo, prišlo do njegovega preklica. Po mojem mnenju so to rešili na drug način, in to zelo konkretno.

Torej je poslanka, ki ni več poslanka, potegnila kratko?

To je vendarle vprašanje. Mislim tako, kot sem rekel na začetku.

V javnost so prišle informacije o nakupu zemljišča na Bledu za več kot milijon evrov. O njegovi namembnosti odloča uradnica na upravni enoti Radovljica, ki je po čistem naključju sestra Zorana Stevanovića.

To je zanimiv detajl. Včeraj sem bil pozoren tudi na čestitko Zorana Stevanovića Eleni Zavadlav Ušaj, da ji iz srca čestita ob ponovnem imenovanju za nadomestno poslanko. Sicer je že bila v parlamentu, ampak zdaj je bila ponovno imenovana.

Je vodja poslanske skupine Demokratov. Prej sem že omenil intervju s politologom Markom Hočevarjem v najnovejši številki tiskanega Reporterja. Pravi, da je Anže Logar postal drugi Janez Janša in da nikakor ni drugi Gregor Virant.

Mislim, da je že pred volitvami Miha Brejc govoril, da Logar ni Gregor Virant, da je manj samostojen. Zanimivo pa je, da je Gregor Virant velik zagovornik Anžeta Logarja, sodeč po vseh njegovih nastopih v zvezi s tem. Očitno z Miho Brejcem tu nista usklajena, čeprav je Virant njegov zet. Tudi zadnjič, ko je padla ta povezava z Gregorjem Virantom, so to razumeli kot hudo zaroto proti Demokratom.

Kakšna bo usoda Logarjevih Demokratov? Podpora v javnomnenjskih raziskavah je strmoglavila in stranka ne bi prišla v parlament. Kaj lahko pričakujemo?

Edino logično je, da se bo Logar vrnil v SDS. Ne vidim druge možnosti za nadaljevanje njegove politične kariere. To bo še en dokaz, vrnitev odpisanih oziroma …

Izgubljenih sinov, svetopisemsko… 

To je edini scenarij, ki mu preostane. Ta nateg še enkrat ne bo uspel. Nastajajo že nove stranke in drugi akterji bodo zapolnili ta prostor. Mogoče so predvsem gospodarski ali nekateri drugi krogi pričakovali, da bo Logar zastopal njihove interese. Zdaj pa je po mojem jasno: ta stranka je plesala eno poletje.

Smo v volilni kampanji pred lokalnimi volitvami, do katerih nas ločijo še dobre tri tedne. Najbolj vroča bitka se odvija v prestolnici, v Ljubljani. Zadnje ankete kažejo precejšnje vodstvo dosedanjega župana Zorana Jankovića. Na drugem mestu je Luka Mesec, razmerje je približno 34 proti 21. Šele tretji, z osmimi odstotki, je Anton Rop. V tekmo se je vključil tudi Klemen Boštjančič iz Gibanja Svoboda, ki so mu namerili pet odstotkov.

Merili so tudi drugi krog, ki naj bi bil 29. novembra. Če se vanj uvrstita Janković in Mesec, naj bi Janković tesno premagal Luko Mesca, s 35 proti 33. Kako gledaš na bitko v Ljubljani, kjer ima Janković kar tri močne protikandidate iz leve sredine?

Postavil bom mogoče malo drzno tezo, da ne bova predolga. Luka Mesec je nevaren protikandidat Jankoviću. Toda če bo v drugem krogu izbira med Luko Mescem in Zoranom Jankovićem, mislim, da bo tudi Janša raje podprl Jankovića kot Mesca. Navsezadnje imata precej skupnih prijateljev, Vučića in Dodika. Ne bi me presenetilo. To je malo drzna teza.

Ali si Luka Mesec sploh želi postati župan?

To je veliko vprašanje. Ali pa gre zgolj za to, da morajo vse glavne stranke imeti svoje kandidate zaradi podobe in položaja, ki ga imajo. Mislim, da je tudi Svoboda svojega kandidata postavila iz tega premisleka.

Zakaj Antonu Ropu v anketah ne kaže bolje? Navsezadnje na televizijskih soočenjih ni bil slab.

Anton Rop je bil v teh nastopih presenetljiv. Saj veš, da sva imela prisluškovalno afero, sodišče in še marsikaj, ampak mislim, da se je zelo umiril in spremenil.

So ga ljudje pozabili? Zakaj mu ne uspe preboj?

Težko je reči. Njegov program in nastopi, kot si tudi sam rekel, so po tem, kar smo gledali, zagotovo boljši od nastopov Luke Mesca in drugih kandidatov.

Poglobil se je predvsem v stanovanjsko problematiko.

Da, to je ključni problem. Stanovanjska politika je zašla. Včasih je stanovanjski sklad kupoval zemljišča in gradil poceni stanovanja. Potem so to sesuli, da so lahko do zemljišč prišli tajkuni oziroma bogataši, predvsem gradbeni lobi, in gradili draga stanovanja. To je po mojem ključni razlog, da se poceni stanovanja niso gradila in so cene zletele v nebo. Svoj čas je stanovanjski sklad držal cene pri 1.300, 1.500 evrov.

Do 2.000 evrov.

Zdaj pa so 5.000 evrov in več. To je eden ključnih problemov. Luka Mesec tudi sam govori o tem, da je Mandani. 

Toda Luka Mesec je o gradnji že marsikaj obljubljal v času ministrovanja.

Če sva zelo konkretna in ne okolišiva: glede na to kombinacijo je zelo verjetno, da bo Zoran Janković ostal župan.

Zakaj si Zoran Janković, ki je župan že 20 let, pri svojih letih še vedno želi nov mandat? Mislim, da je star 73 let.

Težko je reči. Zadnjič je na predstavitvi obljubil, da bo to njegov zadnji mandat.

Pred štirimi leti sem imel z njim intervju za Reporter. Že takrat mi je rekel, da je tisti mandat njegov zadnji.

Težko se je posloviti.

Težko je iti.

Verjetno se je težko ločiti od tega. Poistovetil se je z Ljubljano. Mislim, da bo tekma zanimiva, vendar je zelo verjetno, da bo Janković ostal župan, če bo v drugem krogu Luka Mesec. Rop se mi sicer zdi bolj kompetenten, bolj operativen.

To zgodbo je treba gledati tudi v kontekstu naslednjih političnih potez in predsedniških volitev, na katerih bo verjetno nastopila Urška Klakočar Zupančič. Ena stvar pa se bo spremenila, kot sem zadnjič že rekel, mislim, da tudi v tvoji oddaji: sestava mestnega sveta. To bo zagotovo drugače in bo težje.

Jankovićeva lista ne bo imela večine?

Ne, o tem sem stoodstotno prepričan. Glasovi se bodo razdelili in mandat bo drugačen. Ne glede na to, kdo bo na koncu župan, bo položaj v Ljubljani bistveno drugačen. Ropova zgodba pa je po mojem zgodba za naprej. Tudi če mu ne bo uspelo, bo po mojem gradil zgodbo za naslednje parlamentarne volitve.

Ali lahko doživimo ponovitev spopada med Antonom Ropom in Janezom Janšo iz leta 2004? Anton Rop je kot tedanji predsednik vlade, ki je nasledil Janeza Drnovška, in predsednik LDS izgubil volilno tekmo. Bo leta 2030, če bodo redne volitve, oziroma prej, če bodo izredne, prišlo do ponovitve? Bo šel Rop v tekmo proti Janezu Janši?

Tega ne bi izključil. Absolutno ne izključujem tega scenarija, je mogoč.

Ampak vmes je še Robert Golob.

Da, Robert Golob, SD in Levica.

Kako se bo razrešil ta trikotnik? Ni tako preprosto.

Glasovi se bodo prelivali med temi strankami. Morda Gibanje Svoboda ne bo imelo tako visokih odstotkov. Že po zadnjih anketah se vidi, da druge stranke pridobivajo. Ali se bo na tem prizorišču zgodilo še kaj? Mislim, da bi moral nekdo z zmernim in pametnim programom presekati to dihotomijo med levico in desnico.

Imeli smo tretji blok, Anžeta Logarja in Prebiliča.

Ni se dobro končalo. Vendar nad tem ne smemo obupati. Večina volilnega telesa je, ne glede na to, ali so ljudje levi ali desni, zmerna. Želi si normalnega življenja, ne da ji politika vsak dan ustvarja izredne razmere.

Zdaj pa se dogaja ravno delitev duhov, kot jo poznamo iz zgodovine. Delitev je v tem trenutku edina politična paradigma. Mislim, da bo to nekoč treba presekati.

Odlična zaključna misel. Vladimir Vodušek, danes je bila super debata, hvala za vse to. Vam, spoštovani gledalci in poslušalci, pa hvala za pozornost. Se vidimo prihodnji teden.