Iz svojih uredniških časov na Žurnalu se dobro spomnim tega občutka: na jutranjem uredniškem kolegiju smo sedeli za dolgo mizo, vsak je imel pred seboj prazen list papirja in kemični svinčnik ter seveda obvezno kavo. Potem ko je nekdo resignirano pripomnil, da se »nič ne dogaja«, je zavladala mučna tišina. Kajti če se nič ne dogaja, imamo problem. Če se namreč nič ne dogaja, potem ni novic, ni zgodb, kar pa je za časopis ali revijo nesprejemljivo, nemogoče. Naj tiskamo bele strani, kjer bodo vsake toliko oglasi, člankov pa ne bo, ker se »nič ne dogaja«?

Takšnih in podobnih debat nismo imeli nikoli, saj sem imel že vnaprej pripravljen odgovor: »Če se nič ne dogaja, bomo pa mi poskrbeli, da se bo kaj dogajalo!« Ali pa: »Kako je možno, da se nič ne dogaja, če pa sem na poti v redakcijo videl vsaj tri stvari, o katerih bi lahko poročali, zato mi ne govorite, da se nič ne dogaja!«

Tako je bilo nekoč, recimo pred dvajsetimi leti. Od takrat nas ni doletela le epidemija kovida, ampak tudi pandemija družbenih omrežij. Začelo se je s Facebookom in Twitterjem, nadaljevalo z Instagramom in TikTokom, če omenim le nekaj najbolj razširjenih platform, ki so v zadnjih petnajstih letih vse bolj zarezale tudi v medijski prostor in spremenile novinarstvo.

Brez pomoči politikov, ki so družbena omrežja zlorabili za prodajanje svoje resnice, ker so bili »tradicionalni« mediji do njih preveč zadržani, se takšna revolucija ne bi nikoli zgodila. V demokracijah so populisti od Trumpa do Alternative za Nemčijo družbene medije spremenili v obvod, s katerim so dosegli praktično celotno populacijo. V diktaturah so prepovedali zahodne družbene medije in ustvarili svoje, nadzorovane in skrbno usmerjane, s čimer so še okrepili pranje možganov.

Družbeni mediji so prevzeli vlogo razširjevalcev novic in informacij, ki so pogosto lažne ali zmanipulirane. Avtoritarni režimi so hitro prepoznali izjemno moč teh orodij in začeli vlagati finančna sredstva v tovarne trolov, ki ciljno napadajo določene države ali skupine. Očitki, da so Rusi že leta 2016 »pomagali« Donaldu Trumpu pri zmagi na volitvah, sicer nikoli niso bili dokazani, toda po drugi strani jih tudi nikoli niso ovrgli.

Posebna »kemija« med predsednikom države, ki se je po drugi svetovni vojni razglašala za svetovnega policista in ki je skrbela za mir in varnost v Evropi, in ruskim avtokratom se je doslej pokazala ob vsakem njunem srečanju. Tega preprosto ni bilo moč prezreti.

Letošnje poletje je še posebej divje, ko gre za novice in dogodke, ki te novice ustvarjajo. Zdi se, da enostavno ni več premora; da je na svetu ena sama vojna, v kateri umirajo vsi – razen umetna inteligenca. Umetni inteligenci ne morejo do živega ruske drseče bombe, Hamasovi teroristi ali izraelski tanki. Umetna inteligenca, nas prepričujejo najrazličnejši start-upi, ki vsak dan ponujajo nove in nove programe za avtomatično generiranje novic in celo zgodb, je prihodnost.

V takšni prihodnosti bi umetna inteligenca pisala članke namesto novinarjev in zanje porabila nekaj sekund. Umetna inteligenca ne pozna časa kislih kumaric. Umetna inteligenca nikoli ne reče, da se »nič ne dogaja«. Težko je reči, v koliko letih bo zamenjala del novinarjev, vsaj tiste, ki skrbijo za novice, ko se bo začela naslednja etapa v digitalni revoluciji – postopna (za)menjava novinarjev z umetno inteligenco.

Če so roboti doslej sestavljali avtomobile in so sindikati zaradi tega še nekako preživeli, so mediji pred neprimerno hujšo preizkušnjo: roboti v velikosti mikroprocesorjev bodo sestavljali zgodbe o kitajski avtomobilski industriji, kako počasi uničuje evropsko konkurenco, ki je zaradi tega prisiljena množično odpuščati zaposlene. Razumete, kam drsimo?

A na srečo še nismo tam, distopija se še ni zares začela. Kar pa ne pomeni, da se ne bo in da nevarnost ni resnična. Za zdaj so še vedno ljudje tisti, ki ustvarjajo novice, analizirajo dogodke in jih komentirajo. In dela je veliko, vse več. V zadnjih letih, sploh pa po letu 2022 oziroma 2023, je prišlo do takšne poplave novic, da obdobja kislih kumaric preprosto ni več. S tem pa je tudi konec izgovorov, da se »nič ne dogaja«.

Na žalost se dogajajo stvari, za katere bi si želeli, da se ne bi. Tisto, kar se je leta 2005, ko smo v jutranjem miru sedeli za mizo v sejni sobi in poslušali sodelavca, kako da se »nič ne dogaja«, zdelo nekako razumljivo, saj je bil vendar čas kislih kumaric, se danes zdi kot prizor iz nekega drugega sveta, nekega drugega življenja. Pogrešam ga. Pogrešam kisle kumarice in tisti občutek, da se v avgustovski vročini svet vsaj za nekaj časa ustavi.