Kapetan zapušča ladjo v pristanišču

Slovenija je pomorska velesila. Osebno poznam samo enega mornarja, ki pluje po oceanih sveta. Biti mornar na blejskem jezeru, je samo pozimi nevarno za posadko, če se morda čoln prevrne. Trenutno se na obalah Jadranskega morja res veliko sliši blagi jezik naših očetov. Družina je danes tista ladja, v katero butajo največji valovi in viharji.

 Ta barka, ki jo hočejo na vsak način potopiti takšni ali drugačni pirati, ima kapetana z imenom Noe. Jadra te ladje so v rokah najbolj pogumnih mornarjev, ki se ne utapljajo v slepem porabništvu in egoizmu. Če si nabiraš bogastvo za svoje srce, ki kultivira tvoje mišljenje, če slediš Resnici in pred njo ne bežiš, lahko postaneš mornar na tej mogočni ladji. Kakšni reveži so vsi tisti, ki so svoje življenje zapisali zlatemu teletu, ki mu rečemo denar. Spanje z mirno vestjo je neprecenljiv dar, ki ga zapravljajo. Cerkev spoznava že od »Velikega Četrtka«, da je denar nepoštenemu Judu Iškarijotu in njegovim naslednikom lahko bil le v pogubo. Ko medijski tank pred sabo tepta in ruva vse, kar je sveto oziroma Najsvetejše fantov in deklet, ko se zdi, da je vse dovoljeno, takrat si Resnica kot reka ustvari novo strugo mimo »javnega mnenja«.
V medijskih labaratorijih mlade neuspešno prepričujejo, da je zatekanje v virtualni svet popolnosti edina trenutna rešitev zanje. Toda glejte. Živeti v tako majhni državi, kot je Slovenija, je vendar privilegij. Res pa je, da ta privilegij uživa samo peščica izbrancev, mladi povzpetniki in stari partijci, ki so na tak ali drugačen način, po povezavah, nenehno z usti pri koritu. V normalnih razmerah bi človek pričakoval, da povsod naletiš na sproščene avtoritete družbe, na sive eminence, ki kar naprej, od jutra do večera, odpirajo vrata priložnosti mlademu rodu pri kultiviranju mišljenja in nabiranju delovnih izkušenj. Tako pa naletiš na pesimistične starce, ki so v tako imenovanih samooklicanih »svetih modrecev«, brez upanja na rešitev. Se je morda naša Resnica zavlekla čez meje naše dežele v dežele, kjer morala na psu? Mladi ekonomist Rado Pezdir je pred meseci pozval slovensko mladino, naj zapusti, če je možnost, potapljajočo se ladjo in plava proti toku nekje na tujem.
Ko pišem te vrstice, sem že daleč od svoje domovine in imam v mislih vse ljudi dobre volje, ki ste zaslužni, da sem lahko danes več kot srečen slovenski duhovnik. V mojem dnevniku se zaključuje poglavje zadnjih petih let. Ob koncu meseca julija sem kot artiški župnik ob 10. uri zadnjič maševal v cerkvi Sv. Duha. Postavljen sem pred nov izziv: da nekaj let služim slovenski Cerkvi v deželi sira in vina, v Galiji, kjer sta doma Asterix in Obelix.
 V kraj Artiče sem prišel kot popolni tujec »na Veliki Petek« leta 2006. V župnijo sem namreč prišel za duhovnikom, ki je bil v sodnem procesu zaradi najhujšega kaznivega dejanja, ki zadeva spolno nedotakljivost otroka. Tisto noč sem spal na tleh tega mogočnega, dvesto let starega župnišča. Zjutraj sem pred Bogom izrekel naslednje besede: »Jaz ne mislim spreminjat teh Artičanov, dobri Bog, ti si vsemogočen. Če jih hočeš, jih pa ti spremeni.« Po nekaj mesecih se je v cerkvi pojavila nova spovednica, na katero je umetnik vklesal podobo arškega župnika, francoskega svetnika iz 19. stoletja, Janeza Marije Vianeja. Vedel sem, da bo Bog lahko po meni, duhovniku, povrnil zaupanje ljudi v Cerkev, samo po dveh predmetih, spovednici in oltarju. »Z Resnico se ne da barantati. Lahko mi ljudje drug drugega okrog prenašamo, Boga pa ne moremo,« sem dal vsakomur vedeti, ki je bil kristjan samo z eno nogo v Cerkvi. Tukaj sem vzljubil besede: »Nalijmo si čistega vina!« Zato je na novi oltarni mizi upodobljen dogodek z gore Tabor, kjer se božja resničnost razodene samo najbolj zaupanja vrednim. Med njimi je bil tudi moj krstni zavetnik, avtor četrtega evangelija, ki je na Kalvariji dobil Jezusovo dediščino, njegovo mamo. Tretji in zadnji predmet, ki sem ga prinesel v ta kraj milosti, je velika fotografija Janeza Pavla II. Danes je postavljena v središče veroučne učilnice. Tako sem od igrišča in veroučne učilnice po spovednici otroke pritegnil do oltarja. Povedal sem jim skrivnost: če bodo to sveto hrano radi uživali, bodo živeli kot srečni ljudje.
Sedaj sem barko artiške župnije pripeljal do pristanišča in lahko predam posadko novemu kapetanu. Ladje se ne zapušča sredi viharjev. Pravi mornarji ne izstopajo iz ladje takrat, ko je sredi oceana, ko v to ladjo butajo visoki valovi, razen ob smrtnem primeru. Srečen sem, ker si ne predstavljam svojega poslanstva drugače kot tako, da lahko ves čas vsakomur pogledam v oči. Na koncu te enkratne plovbe se zahvaljujem vsem Vam, ki ste bili skupaj z mano del enkratne artiške Družine z veliko začetnico. Sidro je tisto znamenje upanja, ki ga najdemo v pristanu. Hvala vam za mozaik prijateljstva. Aleluja.