Bodoči slovenski veleposlanik v Zagrebu Aleksander Geržina je bil po zapisu nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla v prejšnji številki Reporterja nekoč zaradi neprimernega vedenja odpoklican iz Bruslja. Informacijo so nam potrdili tudi različni viri z zunanjega ministrstva. Zvedeli smo, da se je to zgodilo leta 2003, ko je moral Geržina zapustiti stalno misijo pri EU v Bruslju, kjer je bil pooblaščeni minister oziroma namestnik vodje misije. Še več, po zatrjevanju naših virov naj bi njegov odpoklic zahteval celo vodja misije Ciril Štokelj, ki je danes na uglednem mestu direktorja za regije na generalnem direktoratu za zunanjo politiko EU. Toda na zunanjem ministrstvu te informacije niso potrdili, »saj se je uslužbenca razporedilo v notranjo službo ministrstva dne 1. 1 .2004 na podlagi njegove prošnje za predčasni zaključek mandata zaradi osebnih razlogov.«

Kljub temu zapletu si je po naših informacijah Geržina spet želel v Bruselj, saj se je zanimal za mesto vodje stalnega predstavništva pri Natu. Toda njegove načrte je preprečila politika oziroma konkretno premier Miro Cerar, ki naj bi to mesto obljubil nekdanjemu evropskemu poslancu Jelku Kacinu kot protiuslugo za uspešno lobiranje za podporo ALDE pri imenovanju Violete Bulc za evropsko komisarko. Zato so mu dali v tolažbo veleposlaniško mesto v Zagrebu, kjer je spodrinil sprva predvidenega veleposlanika Iztoka Mirošiča, ki se te dni vrača iz Rima. Seveda na ministrstvu nimajo odgovora na naše vprašanje, v čem je bil Geržina boljši kandidat od Mirošiča in Stanislava Sikoška, ki ga hrvaška prestolnica prav tako zanima. Vse tri je namreč kadrovska komisija ocenila za primerne, med njimi pa je veleposlanika izbral minister Karl Erjavec, ki je predsednik Desusa, njegov podpredsednik pa Saša Geržina, oče izbranca, ki je bil tudi kratek čas veleposlanik v Moskvi; kot šef Društva Slovenija Rusija pa ima tudi odlične zveze z Milanom Kučanom in nekdanjo slovensko partijsko vrhuško.

Kadrovsko komisijo sestavljajo generalni sekretar Stanislav Vidovič, glavni diplomatski nadzornik Miha Vrhunec, generalna direktorja za bilateralo in multilateralo Aleksander Geržina in Sanja Štiglic ter predsednik sindikata Stanislav Sikošek. Torej sta dva kandidata (Geržina in Sikošek) odločala o svoji primernosti, med merili pa so tudi pretekle ocene dela in specifično strokovno znanje. Zanimivo, da se Vrhuncu, ki je delal diplomatski nadzor veleposlaništva na Dunaju, pri oceni dela ni zdelo sporno, da si je Geržina kot veleposlanik v letih 2011 in 2012 neupravičeno izplačal približno 4500 evrov kilometrine, s čimer je oškodoval državni proračun in tako zlorabil svoj položaj. Geržina je trdil, da se je službeno vozilo kvarilo, zato se je moral s svojim avtom voziti na prireditve in srečanja na Dunaju, v Celovcu in Ljubljani. Naši viri ob tem pripominjajo, da so ga vsak konec tedna videli v Ljubljani, kjer se je največkrat srečeval kar s svojo družino. Seveda naj bi Vrhunec te nepravilnosti prezrl, ker tudi on izhaja iz nekdanje partijske vrhuške: bil je jugodiplomat v Zairu, svetovalec predsednika Milana Kučana, je sin »častnega meščana Ljubljane« Marka Vrhunca, nekdanjega šefa Titovega kabineta, ki se še vedno hvali, da je bil med drugo svetovno vojno politkomisar.

Naslednja stvar pa je specifično znanje o Hrvaški, pri čemer se lahko Geržina skrije pred Mirošičem, ki je bil na čelu skupine, ki je pripravljala arbitražni sporazum. Zato bi bil Mirošič, ki je znan kot zelo neizprosen in temeljit, po mnenju mnogih zelo trd sogovornik za sosednjo državo. Nič čudnega, da so Hrvatje izredno hitro privolili v Geržinovo imenovanje in s tem onemogočili, da bi si slovenska vlada lahko pravočasno premislila. Čeprav je predsednik države Borut Pahor začasno zavrnil imenovanja veleposlanikov (predvsem zaradi Geržine), bo pri tem po vnovični potrditvi seznama diplomatov v  vladi težko vztrajal. Poznavalci razmer tudi dvomijo, da ima toliko poguma, da bo ustavil Geržino. Tako bo Cerar upravičeno tarča očitkov, da tudi njegova vlada deluje koruptivno in klientelistično, zlasti to velja za ravnanje njegovega zunanjega ministra Karla Erjavca in njegovih politično-strankarskih navez z družino Geržina.