Ob številnih neznankah vlada kombinira različne ukrepe in tako na temelju poizkusov in zmot ugotavlja, kaj prinesejo državni blagajni. Dober primer tega je predlog za uvedbo kriznega davka, ki naj bi veljal za najbolj sprejemljiv davčni ukrep, domala čez noč pa vlado prešine spoznanje, da si pri zapiranju proračuna lahko učinkovito pomaga le z višjim davka na dodano vrednost.
Tudi za izračune novih nepremičninskih davkov in katastrskega dohodka od kmetijske in gozdarske dejavnosti se ne ve, ali in kateri so verodostojni. Vladni pristop reševanja zapolnjevanje proračunske luknje je za Mateja Lahovnika inkasantski: jemlje tam, kjer je najlažje kaj dobiti. Gospodarski minister v Pahorjevi vladi ne pozna nobene države, v kateri bi povečevali in uvajali nove davke brez simulacij učinkov na posamezne skupine prebivalstva. Vlada se je tega lotila po načelu bomo videli, kako se bo obneslo; če bodo težave in negodovanja preveliki, pa bomo ukrepe že kako popravili.
Z novo vlado so urejen, institucionaliziran socialni dialog zamenjala bolj ali manj improvizirana srečanja s predsednico vlade. Alenka Bratušek se je tako nekajkrat sestala z predsednikom vrhovnega sodišča Brankom Maslešo, ker se je njen pravosodni minister Senko Pličanič z njim sprl. K sebi je poklicala vstajnike, se sestala z (vstajniškimi) zdravniki, predstavniki mladinskih in študentskih organizacij.
VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.
Kako skuša Bratuškova rešiti gospodarstvo? Gašenje in eksperimentiranje
Ni opaziti nobene strategije, razen gašenja požarov, kjer pač izbruhnejo. Vlada eksperimentira s poizkusi, če so rešitve očitno napačne, se umakne in poizkusi na novo, da bi morda prišla do koncepta, ki ga ni.