Golob deluje kot veder in velikodušen osvajalec src volivcev in levih strančic. Zdi se celo malce naiven populist, popušča vsakomur; kar nenavadno bi bilo, če bi nekdanji predsednik vlade zdaj kot obrambni minister Marjan Šarec ne bi mogel pri sebi imeti desne roke Damirja Črnčeca.
Po vsem tem popuščanju in benevolenci, ki je v funkciji zavzetja politične oblasti, bo kaj kmalu – seveda šele po združitvenem kongresu – nastopila druga faza revolucije. Takrat bomo občudovali suvereno vladanje, svoje sopotnike, do katerih je bil darežljiv, bo nevtraliziral in asimiliral – seveda z bolj subtilnimi prijemi, kot jih je uporabljala Osvobodilna fronta. Nekateri vanj investirajo vsaj zametke novega družbenega reda, »odmik od neoliberalnih politik«.
Po vsem tem popuščanju in benevolenci, ki je v funkciji zavzetja politične oblasti, bo kaj kmalu – seveda šele po združitvenem kongresu – nastopila druga faza revolucije.
Od neke točke naprej, evforija se zaključuje (poglejmo denimo Luka Mesca, ki se obnaša kot zmagovalec, čeprav je najprej kazalo, da ga celo na bo v parlamentu), bo Golob vodil igro – ali pa ga ne bo.
Golobovo podrejanje bo izziv za medije. Njegovo gibanje, vlada, ki se popolnjuje in vzporedno izvaja odločno kadrovsko čistko (tako kot predhodnice, za primerjavo bo še čas), je zaradi vojne z mediji, ki jo je urbi et orbi na facebooku napovedal zdaj že nekdanji premier Janez Janša, deležna naklonjene novinarske obravnave. Tudi širša javnost, čeprav dvomi v optimalnost izbrane ekipe Roberta Goloba (tudi vključevanja tistih, ki so na volitvah izviseli), meni, da je treba še počakati na njene prve poteze.
Anže Logar, eden najbolj udarnih poslancev SDS, napoveduje vladi »medijsko medene mesece, morda celo medena leta«. Naloga medijev je dokazati nasprotno. Ne seveda Logarju, SDS ali njenemu voditelju, ki je napovedal »medijsko vojno mesece, morda celo vojna leta«, temveč bralcem gledalcem in poslušalcem. Težka naloga.
Ne gre le za medijske »smeri razvoja« v času »dejanševizacije«, gre tudi za opozicijsko »smer razvoja«: ali bo opozicija ustrezen korektiv vladni politiki? Ko je končno vodila vlado, vse prevečkrat največkrat po zaslugi SDS in njenega voditelja ni bila na ravni evropske desno sredinske politike. Ker ni imela korektiva »njenih« medijev. Enako težka naloga.
