Kako se znebiti slovenskih turistov

Članek je bil izvirno objavljen na spletni strani Kofetarica.si, tu ga objavljamo s privoljenjem avtorice.

V Strategiji razvoja slovenskega turizma lahko preberemo, da bo Slovenija postala zelena butična destinacija. A v realnosti so gorenjski biseri postali območja, kjer te niti več ne pozdravijo v slovenščini, temveč v angleščini. Območja, kjer so delavci v turizmu in gostinstvu začudeni, da si Slovenec, saj jih tekom dneva niso veliko videli. Da, slovenski turisti so v času poletnih mesecev postali redkost. Na praktičnih primerih Bleda in Bohinja bomo videli, kako so se jih uspeli znebiti in zakaj.

Bled je po 20. letih letovanja postal že skoraj moj drugi dom. Z družino se vsako leto v poletnem času odpravimo na oddih in ohladitev med gore. Kljub temu, da smo že dodobra raziskali lepote Gorenjske, Avstrijske Koroške in Italije, se še vedno da odkriti kaj novega, manj znanega. Pravzaprav je to sedaj tudi nujnost, saj so klasične turistične destinacije postale preobremenjene z obiskovalci. Primerjava med trenutnim stanjem in stanjem izpred nekaj let ne vzbuja optimizma za prihodnost. Z določenimi ukrepi so namreč (ne)namerno poskrbeli, da turizem na Bledu in v Bohinju cveti kakor morje poleti.

UKREP 1: DVIG CEN

Sinonim za Bled sta zagotovo otoček sredi jezera in kremšnita. Če si je nekdaj vsaka družina lahko privoščila izlet na otok s pletno ter originalno kremšnito, pa to že nekaj časa ne velja več. Cene teh dveh znamenitosti iz leta v leto naraščajo. Trenutno za pletno odšteje vsak obiskovalec 14 evrov, posebej pa še plača 6 evrov za obisk cerkve na otočku. Ob obisku Bleda je seveda obvezno tudi sladkanje z originalno blejsko kremšnito na terasi slaščičarne Hotela Park. Nekoč je bila terasa vsak večer tako polna, da si le stežka dobil mesto, o najboljših sedežih s pogledom na jezero pa si lahko le sanjal. Ob spremljavi glasbe v živo so obiskovalci uživali v najboljših kremšnitah in jih veselo tudi nosili domov za kasneje ali za svoje bližnje, ki jih niso mogli okusiti na Bledu. Pogled na to nekdaj imenitno teraso hotelske slaščičarne pa sedaj že skoraj spominja na zapuščeno. Med redkimi obiskovalci so večinoma tujci, ki ne jedo kremšnit, temveč zgolj posedajo ob pijači. Tudi paketkov s kremšnitami za domov ni več videti v rokah. To je tudi razumljivo, saj sedaj stane ena kremšnita 4,50 evrov, pa še tako dobra in sveža več ni, kot je bila nekdaj. Predstavljajte si, koliko bi potem cenovno prišel obisk Bleda za družino. V ponudbi slaščičarne Park pa niso zgolj kremšnite, temveč tudi raznovrstne tortice, ki zgledajo slastno, dokler jih ne poskusiš. Topel, spacan, majhen kos sacher presne tortice, ob katerem ti ne pripada niti kozarec vode, po mojem mnenju pač ni vreden 6,50 evrov. Z zastarelo in neurejeno notranjostjo ter sanitarijami pa tudi slaščičarna Park ne deluje ravno elitno. Nekdanji simbol Bleda stopa po poteh Riklijeve vile.

V poletni sezoni je na tradicionalnih turističnih destinacijah skoraj nemogoče dobiti parkirni prostor, le-ti pa na urejenih parkiriščih znesejo od 2 evrov na uro do 10 evrov na dan. Slednje se morda ne sliši pretirano, če imaš avto na isti lokaciji cel dan. Kaj pa, če si želiš zgolj za uro ali dve ogledati lokacijo in potem obiskati naslednjo? V tem primeru lahko takšen režim, ki ne omogoča urnega parkiranja, hitro izprazni denarnico. Denar za parkirišča in vstopnine bi bilo smiselno dati, če bi se uporabil res za tisto, kar na več destinacijah tudi piše – torej kot prispevek za ohranjanje narave.

UKREP 2: MNOŽIČNI TURIZEM

Turizem je ena najhitreje rastočih panog, trenutno kar 13 % BDP v slovensko državno blagajno prinaša prav turizem. Zato je razumljivo, da se podpira razvoj turizma v Sloveniji, vprašanje je le, do katere mere in v katero smer. Na vrhuncu turistične sezone se naše gorenjske znamenitosti in kraji šibijo pod navalom (tujih) turistov. Domačini že vedo, da se na Bled v poletnem času ne zahaja, slovenski turisti pa so tako z leti postali manjšina. Množični turizem in tuji turisti s polnimi denarnicami znajo vsekakor biti privlačni, a tanka je meja med željo po zaslužku za normalno življenje in pohlepom.

Ko se eno uro voziš okoli Bohinjskega jezera in iščeš parkirišče, ko v Vintgarju hodiš v trumi obiskovalcev, ko se z avtoceste do Bleda voziš več kot pol ure v neprekinjeni koloni avtomobilov, takrat se zaveš, da je ljudi enostavno preveč. Infrastruktura Gorenjske ni bila zgrajena za takšno maso turistov. Na številnih mestih se komaj srečata dva avtomobila, parkirišč primanjkuje in v množici turistov ne moreš čisto nič uživati v čudovitem okolju, ki ga ponuja Slovenija. Morda bi se težavo dalo omiliti z zaprtjem območja okoli Bohinjskega jezera za motorni promet, obiskovalci pa bi lahko uporabili brezplačni avtobus (ki bi vozil tudi do Kampa Zlatorog in slapa Savice), podobno kakor v Piranu. Ali pa jim morda ustreza, da pridobijo še več denarja od nevednih (tujih) turistov, ki parkirajo na območjih okoli Bohinjskega jezera, kjer ni razvidno, da je prepovedano parkiranje? Ob jezeru je namreč več mest med cesto in gozdom, ki so posuta s peskom in zgledajo kakor parkirišča za nekaj avtomobilov. Tabel o prepovedi parkiranja tam ni, avtomatov za plačilo tudi ne, zato je čisto logično, da bo ob pomanjkanju parkirnih mest in v izogib plačilu parkirnine marsikdo parkiral prav tam. Obiskovalci se gredo kopati ali na sprehod po gozdu, ko se vrnejo, pa jih pričaka redarjevo obvestilo s kaznijo na avtomobilu. Ob takšnih zaslužkih, ki jih dobi občina od turizma, bi bilo res tako težko postaviti nekaj tabel? Nenazadnje bi se tako izognili uničevanju narave zaradi parkiranja na neprimernih mestih in regulirali promet.

Na Bledu pa so se z množičnostjo tujih turistov spopadli tako, da so pripravil projekt Ask me I’m local ali Vprašaj me, tu sem doma. Člani projekta turistom na območju med Grand Hotelom Toplice, Grajskim kopališčem ter avtobusno postajo Bled ne pomagajo zgolj z informacijami, temveč jih tudi opozarjajo na prekrške, zaradi katerih bi bili lahko kaznovani. Tako na primer člani projekta odganjajo turiste s pomola (v angleščini, seveda), ker naj bi bilo tam prepovedano sedenje, za kar redarji prav tako kaznujejo (tudi 200 eur). Član projekta nam je pojasnil, da se ob jezeru ponoči zadržujejo Angleži, tam pijančujejo in odpadke mečejo v jezero. Še pred leti je bilo strogo prepovedano sedenje na zelenici, kopanje in ribolov na določenih mestih, predvsem pri hotelih. Sedaj pa so, kakor kaže, tudi oblasti obupale zaradi prevelike množice ljudi, ki je ne morejo krotiti. Blejska promenada je postala prizorišče, ki spominja na glasbeni festival – a je vse ostalo, razen dobre glasbe. Ljudje sedijo na dekah po zelenicah, malicajo, pijejo, kadijo in uživajo prepovedane droge, za sabo pa puščajo smeti.

Vsaka stvar ima več plati, in prav tako je s turizmom. Po eni strani je pohvalno, da Slovenijo pozna in obišče čedalje več tujcev, po drugi strani pa to prinaša tudi uničevanje narave in kulturne dediščine, preobremenjenost infrastrukture in destinacij ter napor in nevšečnosti za delavce ter domačine. Užalosti me, ko vidim, da soteska Vintgar predstavlja tujcem zgolj kopališče in zabavo s postavljanjem kamenčkov v neznane skulpture, stavbe v soteski pa platno za beleženje svoje prisotnosti na lokaciji (Zanimivo, da se na stenah zapuščenih stavb pojavljajo sama tuja imena. Mogoče to, da ne izgleda kot da cenimo zgodovinski pomen teh stavb, daje tujcem predstavo, da lahko tako ravnajo).

UKREP 3: CENOVNO UGODEN KADER

Bled, Bohinj, Postojna, Ljubljana, Piran in še katero slovensko mesto se predstavlja kot butično, pravzaprav pa gre tukaj bolj za območja z visoko obiskovanostjo turistov. Cene so res na ravni butičnih destinacij, storitve in postrežba pa marsikje na ravni vaških gostiln in trgovinic. Zakaj je tako? Enormno število turistov zahteva večje število ljudi, ki bodo zanje poskrbeli. Zaradi prenizkih plač v turizmu glede na zahtevnost dela, je popolnoma razumljivo, da ne dobijo dovolj delavcev. Tako pride do povečanega obsega dela, primanjkljaj delovne sile pa zapolnjujejo z dijaki in študenti ali tujci. Problem nastane, ker po večini le-ti niso strokovno usposobljeni niti niso prejeli ustreznega izobraževanja na delovnem mestu. Posledice tega občutijo gosti v neprofesionalnem odnosu, neprijaznosti, počasnosti, ignoranci, nerodnosti in arogantnosti. Primer tega je bar v Kampu Zlatorog, kjer kljub temu, da gneče ni bilo, več kot 10 minut ni nihče prišel prevzet našega naročila za pijačo, saj je bilo mladim natakarjem pomembnejše ukvarjanje z mobitelom. Ko smo nato vprašali natakarico, če lahko naročimo, se je osorno zadrla: »A ne morete počakati!« Na ustne pritožbe in kasneje tudi pisne se seveda ni nihče odzval.

Drug primer neprofesionalnega odnosa do obiskovalcev sem doživela v soteski Vintgar. Po koncu ogleda sem se odpravila v sanitarije, pred katerimi so se ženske v angleščini pritoževala, da ni toaletnega papirja. K sreči sem imela s sabo robčke, a kar sem videla notri, me je zares šokiralo. Tla so bila popolnoma v blatu, školjke polulane, ponekod pa niti školjk ni bilo. Ko sem želela svojo izkušnjo, v upanju, da jo v prihodnosti nihče več ne doživi, deliti v knjigi Pohval in pritožb, mi je uslužbenka odgovorila, da oni pa tega nimajo. Pozornost ji je vzbudilo, ko sem omenila, da ni problema, če ni knjige, saj bom to napisala kar na internet. Njena reakcija na pojasnilo, kaj me je zmotilo, je bilo naprej izgovarjanje, da vsako uro nekdo od uslužbencev preverja stanje sanitarij. Ko sem pripomnila, da ob navalu turistov očitno to ni dovolj, pa je dejala, da bodo zaposlili nekoga, ki bo ves čas skrbel za sanitarije, ki jih bodo zato še dodatno zaračunali. Si predstavljate, da greste na večerjo v restavracijo in vam nato uporabo sanitarij dodatno zaračunajo? Ali da morate plačati sanitarije v muzeju, kinu, trgovini? Uporaba tega naj bi bila namreč že zajeta v ceni vstopnine. Brezplačna uporaba sanitarij bi morala biti osnovna človekova pravica (tudi iz higienskih razlogov), sploh tam, kjer že tako in tako plačaš storitev ali kupiš izdelek, kar velja tudi za bencinske črpalke.

Rešitev za primanjkljaj delovne sile ni v uvažanju nestrokovno usposobljenih delavcev iz tujine ali najemanju mladine preko študentskega dela. Brez sistematičnega razvoja profesionalnega kadra Slovenija nikoli ne bo butična dežela. Morda je težava tudi v tem, da država obvladuje 40 % turizma. Koliko so plačani delavci v gostinstvu in turizmu? Koliko denarja se nameni varovanju narave in modernizaciji infrastruktur? Zagotovo je lepo šteti zaslužek, ki ga prinašajo tuji turisti, a vendar bi bilo potrebno več dobička vlagati tudi v razvoj in predvsem v ljudi. Turizem in kakovost življenja se ne smeta izključevati, potrebno je misliti dolgoročno. Nedvomno je ob trenutnih danostih smiselno omejiti delež tujih turistov, da bo Slovenija (p)ostala zdrava, zelena in mirna destinacija, s čudovito naravo. Denar ne bi smel biti vodilo pri razvoju turizma, ampak zgolj produkt truda za doseganje zadovoljstva obiskovalcev. Predvsem pa naj ne postane slovenski turist dober le, ko tujcev ni.