Kako se je Janša ravnal po načelu »daj norca naprej«

Manj bo edino za pravosodje in pravno državo. Za izsuševanje močvirja, o katerem je onidan tvitnil državni sekretar Žan Mahnič, ni potrebno več denarja ampak manj. Vsakršno resno in strukturno (proračunsko) izsuševanje močvirja v sodstvu bo naletelo na blokado evropskega sodišča. Kot nedavno spet na Poljskem. Slovenska vlada se je vdala – opustila izsuševanje močvirja – in v Luksemburg poslala imeni evropskih delegiranih tožilcev. »Končno!« mi je dejal eden od akademskih pravnikov srednje generacije naklonjen desni nazorski opciji.

Kaj če bi kar zadržali plačilo ustavnemu sodišču, ker toliko mečkajo z odločitvami, denimo o pogoju preboleli in cepljeni v državni upravi. Prešteti bi denimo veljalo tudi strani odločb, ki so jih sposobni spraviti skupaj. Naša domišljija je šla predaleč, a vendar premier je ustavne sodnike pozval, naj enkrat že odločijo v zadevi PC za državno upravo. Kar učinkovito, prejel je poslansko vprašanje o epidemiji in po načelu »daj norca naprej« iz njega naredil javno vprašanje ustavnemu sodišču.

Še isti popoldan v ponedeljek je Janez Janša dobil odgovor kar na Radiu Ognjišče. »Nisem poročevalec v zadevi. Mislim, da bo preteklo še nekaj vode, preden se bo o tem vsebinsko odločilo,« je na vprašanje poslušalca pojasnil ustavni sodnik Klemen Jaklič. Gotovo ne v imen ali namesto predsednika Rajka Kneza.

Mandat je vlada začela odločno: z očitkom o puški, ki da jo je Šarec vrgel v koruzo, ker si ni upal soočiti s pandemijo. Kar je bilo, milo rečeno, neresnično: ko je lani 27. januarja odstopil, smo morali čakati še nekaj tednov do 4. marca, ko je Slovenija zaznala prvega okuženega. Pa vendar, v delu ko odgovornost nosi vlada pod Šarcem, Slovenija ni bila dovolj dobro pripravljena. Frustrira nas, ker prav tako ni pripravljena niti zdaj pod Janšo. Upravičeno lahko dvomimo, da bo kaj drugače pod naslednjo vlado – katerikoli barve. 

Ali bi ne bilo potemtakem bolje, če se ozremo najprej vsak vase in šele nato s prstom pokažemo na slovenske razkole ali na epidemijo enoumja, kot je to v svojem samozavestnem slogu storil Gorazd Kocijančič. Prepričan je, da smo se pod pretvezo boja proti koronavirusa spet znašli sredi družbene »koviditistične« revolucije nepredvidljivih posledic, slika nam novega apokaliptičnega Leviatana. Za srhljivi razplet zgodovine so dani vsi nastavki ...

Spomenka in Tine Hribar sta te dni spisala knjigo Slovenski razkoli in slovenska sprava. Pred časom je izšel Slovenski razkol, zdaj so se namnožili v slovenske razkole. Le slovenska sprava je le ena sama in uboga. Drago Jančar, pravi Tine Hribar v intervjuju za Večer, je bil dolga leta proti spravi, zdaj verjame vanjo in spravno izjavo SAZU. Zbal se je že, da je Jančar zdvomil, a mu je zatrdil, da jo v celoti podpira.

Kako stoje stvari z Jančarjem in spravo ne vem natanko, v eni od kolumn v Delu je že pred več kot poldrugim desetletjem zapisal, da morata na mesto besede sprava, ki se lahko hitro spremeni v obredno politično puhlico, stopiti besedi resnica in spomin. Kar zadeva literaturo je v njej Jančar je pisal o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«. Posameznik v času nepredvidljive in usodnostne zgodovine vojne in revolucije – kaj to ni sprava?

Pa je mogoče biti takšen optimist glede usode izjave SAZU, ki naj bi ne obtičala za vse čase v predalu? Ker je po Hribarjevih besedah SAZU vrhovna institucija slovenskega naroda. Ali ni sprava vse bolj oddaljena, nekateri menijo celo izgubljena zadeva – vsaj kolikor se vedno znova izkaže kot poučevanje, prebijanje na križ ali siljenje v svoj prav; kot enoumje. Je privilegirano mesto sprave – tako je vsaj prepričan Matevž Kos – prej kot ne res v literaturi, tudi takšni, ki jo je pisal stoletnik Zorko Simčič.