Istočasno je vojaška tajna policija jugo armadnega vrha (ponarodelo KOS) aretirala in priprla zastavnika Ivana Borštnerja. Pozneje je bil aretiran po Udbi tudi David Tasič in tako kot Janša nato odpeljan v vojaški pripor na Metelkovi v Ljubljani. Franci Zavrl se je umaknil v psihiatrično bolnico, a vojaškemu sojenju in sledečemu zaporu se ni mogel izogniti. Od tod ime JBTZ za celotno afero oz. sledeči vojaški proces.
Aretacije ne bi bile tako usodne za nadaljnji zgodovinski potek v Sloveniji, če jim ne bi sledilo množično organiziranje slovenskega »naroda« v podporo četverici JBTZ, kajti 3. maja je sledila ustanovitev Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je čez tri dni preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, ponarodelo Bavčarjev odbor. Prerano preminuli David Tasiča je o tem zapisal: »V petek, 3. junija, je bilo rojeno največje odporniško gibanje, kar ga pozna novejša zgodovina slovenskega naroda!«
In resnično: Bavčarjev odbor je od svojega nastanka 3. maja 1988 do 4. avgusta 1989, ko sem našel zadnji pristop, pridobil 109.804 individualnih članov alias simpatizerjev alias podpornikov ter 1153 kolektivnih članov (podjetja, ustanove, šole, društva ipd.). Ne vem natančno, koliko ljudi je bilo zajetih znotraj kolektivnih pristopnikov, tega takrat nismo beležili, gotovo pa gre za najmanj sto tisoč dodatnih anonimnih članov.
Skupaj s temi člani, zajetimi v kolektivnih podpisih, je imel torej Bavčarjev odbor najmanj 200.000-glavo podporo. Zato je to gromozansko in dobro organizirano gibanje zelo pospešilo demokratizacijo in propad socialistične Slovenije ter posledično osamosvojitev oz. nastanek samostojne in mednarodno priznane slovenske države.
Janeza Janšo so priprli in mu sodili zato, ker so pri njemu v pisalni mizi v družbenem podjetju Mikro Ada našli neke dele vojaškega dokumenta (dve strani). Najprej so ta »pohabljen« oz. »razrezan« dokument odkrili naši marljivi udbaši v tajni preiskavi 27. aprila 1988 in nato tudi v uradni preiskavi 31. maja, ob prisotnosti Janeza Janše, moji prisotnosti kot direktorja Mikro Ade in prič Igorja Bavčarja ter Bojana Korsike.
»Med sklepnim delom konference mi Božo Kovač pove, da so v Ljubljani zaprli Janeza Janšo. Brez podrobnosti. Pogledam proti Kučanu. Sprehaja se ob robu dvorane. Zamišljen, mračen, mrk. Grem mimo njega. Brez besed. V njegovih očeh je vse kaj drugega kot običajna iskrivost.«
Takratni vodilni slovenski politiki, Milan Kučan, predsednik partije, France Popit, predsednik republike (6. maja 1988 ga nasledi Janez Stanovnik), Andrej Marinc, predsednik Sveta za varstvo ustavne ureditve, Jože Smole, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva, in Stane Dolanc, član predsedstva SFRJ, nikoli niso spremenili svojih neresničnih izjav, danih različnim skupščinsko-parlamentarnim preiskovalnim komisijam, namreč da so za Janševo posedovanje vojaškega ukaza izvedeli šele po njegovi aretaciji in da jih je tudi sama Janševa aretacija presenetila, čeprav so bili v takratnem komunističnem režimu prav oni to dolžni vedeti oz. jim je bilo notranje ministrstvo alias notranji minister Tomaž Ertl to dolžen sporočiti! Toda zaradi množičnega gibanja povzročenega s procesom JBTZ je bilo politično škodljivo priznati karkoli o poprejšnjem vedenju o vojaškem dokumentu in načrtovani aretaciji Janše!
Sam sem v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje že dokumentirano dokazal njihovo (od njih sicer zanikano) vedenje, da je Udba tajno našla pri Janši vojaški dokument in da so vsi vodilni slovenski komunistični voditelji vedeli, da se pripravlja njegova aretacija. Moram reči, da sem se silno namučil, da sem lahko to dobro dokumentiral. Sedaj pa je tik pred obletnico Janševe aretacija prišla potrditev mojih dosedanjih ugotovitev še z docela nepričakovane strani, to je od Borisa Muževiča, bivšega visokega komunističnega funkcionarja in Kučanovega političnega sopotnika v propadlem režimu.
Muževič je namreč pred kratkim izdal obsežno knjigo Z dežja pod kap in nazaj, kjer opisuje turbolentne dogodke v času svojega službovanja v vrhu komunistične stranke v Beogradu, v obdobju 1985–1990. Tako med drugim tudi opisuje sejo zveznega predsedstva komunistov (23. maj, 1988 – torej 8 dni pred aretacijo Janše), kjer je šef slovenskih komunistov Kučan spregovoril tudi o reviji Mladina:
»Vemo, da imajo stenogram moje razprave s predsedstva 29. marca. Imajo tudi neke druge dokumente, ki so povezani z nekakšnimi armadnimi navodili …« Na te besede je reagiral viceadmiral Petar Šimić, vojaški komunistični predstavnik v predsedstvu in dejal: »Vemo, da so prišli do nekega dokumenta, ki se nanaša na urjenje naših A-enot, gre za dve, tri strani besedila. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da ugotovimo, kako je ta dokument prišel v njihove roke.
Kučanovo vedenje o tajni udbovski najdbi vojaškega dokumenta je s tem dodatno potrjeno. Pika! Ob tem bi samo še dodal, da Boris Muževič tudi plastično opisuje, kaj se je dogajalo v Beogradu 31. maja 1988, torej na dan javnega odkritja vojaškega dokumenta pri Janši na Mikro Adi. Tam, v prestolnici socialistične Jugoslavije se je namreč takrat nahajala slovenska komunistična delegacija na partijski konferenci.
Citiram iz Muževiča: »Med sklepnim delom konference mi Božo Kovač pove, da so v Ljubljani zaprli Janeza Janšo. Brez podrobnosti. Pogledam proti Kučanu. Sprehaja se ob robu dvorane. Zamišljen, mračen, mrk. Grem mimo njega. Brez besed. V njegovih očeh je vse kaj drugega kot običajna iskrivost.«
Kakorkoli že, s tem prostodušnim pisnim razkritjem o dogajanjih na 23-majski seji predsedstva zvezne partije je Boris Muževič dejansko spravil svojega zaveznika Milana Kučana iz dežja pod kap, saj je še dodatno in dokumentirano razkril to, kar je njegov politični šef vseskozi tajil, da namreč za obstoj vojaškega dokumenta pred javnim razkritjem ni ničesar vedel! Kaj vse bomo še o tem izvedeli v naslednjih letih, saj je pač paradoksalno dejstvo, da o zgodovinskih dogodkih vemo vedno več, čim bolj so od nas oddaljeni!
