Kako je po Cipru lomastil Jure Janković

Sredi obmorskih letovišč, ki jih večinoma obiskujejo turisti, najdemo tudi na tisoče podjetij, večinoma iz tujine. V edino evropsko državo, ki je še vedno razdeljena s svojim »Berlinskim zidom«, zelo radi zahajajo tudi podjetniki. Veliko podjetnikov. Njihovi nameni so sicer lahko povsem pošteni in legitimni: gre namreč za davčno precej prijaznejše okolje od ostalih. Ciper pa je zelo mamljiv tudi za vse tiste, ki bi radi zabrisali sledove za svojimi posli in za tiste, katerih pravo poslovanje je zakrito v tančico skrivnosti.

Sama ustanovitev podjetja na Cipru in njegovo poslovanje nikakor nista sporna. To mora biti povsem jasno. Ciper je navsezadnje polnopravna članica EU in monetarne unije. Drži pa tudi, da Ciper še vedno omogoča skrivanje identitete dejanskih lastnikov podjetij. Gre za figuro t.i. »beneficial owners« ali dejanskih lastnikov. Njihove identitete so skrbno skrite in jih je skoraj nemogoče spraviti v javnost. »Beneficial owner«, nam je pojasnil nekdanji direktor Dursa Ivan Simič, »je dejanski lastnik, ki ima s formalnim lastnikom sklenjeno posebno mandatno pogodbo o vodenju podjetja«.

Zanimalo nas je še, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko podatki o dejanskih lastnikih pridejo v javnost ter kdo hrani informacije o dejanskih lastnikih. Do leta 2004 je namreč evidenco s seznamom vseh »beneficial owners« hranila tudi ciprska nacionalna banka. Ureditev pa je danes nekoliko drugačna in jo določa zakon o podjetjih. Danes je to le še dogovor med formalnim in dejanskim lastnikom. Simič nam je še pojasnil, da podatke hranijo odvetniške družbe oziroma odvetniki. Vpogled v pogodbe pa je dejansko nemogoč oziroma je sodstvu dostopen v primeru kazenskih postopkov. Ekonomske in gospodarske koristi od poslovanja teh podjetij ima vedno »beneficial owner«.

Simič pa nas je še opozoril, da podobne mahinacije niso možne samo na Cipru, ampak v celi vrsti drugih (tudi evropskih) držav in pripomnil, da se slovenska javnost vse preveč obeša samo na Ciper. Omenil je, da imajo podobno ureditev kot Ciper tudi Luksemburg in Malta ter da imamo tudi v Sloveniji kar nekaj primerov, ko sta formalni in dejanski lastnik različna. Drži pa tudi dejstvo, da je sporno poslovanje podjetij s skritimi lastniki mogoče razkrivati tudi drugače. Vsako ciprsko podjetje, ki želi poslovati npr. v Sloveniji, mora pri nas pridobiti davčno številko in račun. Tovrstna podjetja, ki želijo tukaj poslovati, mora torej nekdo registrirati. In ustrezni organi (začenši z Dursom in Uradom za preprečevanje pranja denarja) lahko od tod začenjajo svoje raziskovanje. To je, po besedah Alenke Jeraj, predsednice preiskovalne komisije za Jankovićeve posle, pomagalo tudi pri njenem delu. Ciprska podjetja, ki so krožila v galaksiji Jureta Jankovića in bratov Šešok, so za slovenske posle pri nas registrirali zaposleni pri Taxgroupu.

Ciper se je usodno zapisal v družinski album družine Janković zaradi spornih poslov nekaterih ciprskih podjetij v Sloveniji, ki jih lahko povežemo z Juretom Jankovićem. Najbolj znano med podjetji je Disonco investments, za katerega se je izkazalo, da je bil prav Jure Janković tudi »beneficial owner«, torej dejanski lastnik. Lastništvo je skušal »mali Janković« večkrat zanikati, na laž pa ga je postavil interni dokument, ki so ga na dan spravili mediji. V njem je bil Jure označen tudi s številko potnega lista, kar je postalo »kronski dokaz«, da gre res zanj. Disonco je bil tako v Ljubljani prisoten kot lastnik številnih parcel, pa tudi delni lastnik hotela Cubo v samem središču Ljubljane. Disonco naj bi imel v Ljubljani kot tretjinski lastnik podjetja Tabia v lasti dva hektara zemljišč, ki jima je bila spremenjena namembnost z lanskim sprejetjem prostorskega načrta. Prvotna vrednost omenjenih zemljišč je bila ovrednotena na 400 tisočakov, po spremembi namembnosti pa kar 6 milijonov evrov. Čisti zaslužek naj bi torej bil slabih 5,5 milijona evrov.

Parcele se nahajajo v katastrskih občinah Glince (namembnost spremenjena iz travnikov v stanovanjsko gradnjo) in Trnovsko predmestje: 15 tisoč kvadratnih metrov se je tam spremenilo iz rekreacijskih in športnih v stanovanjska. To pa ni bilo edino ciprsko podjetje, povezano z Juretom Jankovićem, ki se je okoristilo s spremembami namembnosti prostorskega načrta v režiji Zorana Jankovića. Tukaj najdemo še podjetje Blue train investments, v katerem je bil po razkritju v oddaji Pogledi Slovenije, Jure Janković za krajši čas direktor. Tudi to podjetje je na območju MOL kupovalo zemljišča, ki so bila nezazidljiva, a so po spremembi namembnosti postala zazidljiva. V obe omenjeni podjetji je Jure Janković tudi sam nakazoval denar s svojega računa: šlo je najverjetneje za denar, ki si ga je pridobil s spornim posojilom pri podjetniku Marjanu Pišljarju.

V tem kontekstu je prav poseben tudi primer hotela Cubo, ki se bohoti sredi Ljubljane. Danes je sicer njegov lastnik Denis Pere (čeprav je hotel obremenjen z zastavno pravico za terjatev dunajske Volkbank v višini 6 milijonov evrov), donedavno pa je bil v lastništvu treh ciprskih podjetij. Med njimi je bil tudi že večkrat omenjeni Disonco. Družbenik je bil še Green Apollo holdings: tudi tukaj je bil Jure Janković za krajši direktor, nazadnje pa naj bi bil za tem podjetjem današnji lastnik Denis Pere. Tretji lastnik je bilo podjetje Finadria holdings limited v lasti podjetja Taxgroup in bratov Šešok, operativcev za vsemi Jankovićevimi posli na Cipru.