Izkazalo se je, da vlada ne zna najti dialoga ne s sindikati, še manj pa z gospodarstveniki. Edina »reforma«, ki so jo izvedli, je pravzaprav nasprotje reform, saj nas vrača v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Gre za obvezno evidentiranje delovnega časa oziroma »štempljanje«. Če je bilo pred tem to prepuščeno podjetjem, je zdaj zadevo v roke prevzela država in vsem zaukazala, da morajo delavci obvezno »štempljati« vse svoje prihode in odhode v službo. Izjeme so funkcionarji, menedžment in univerzitetni profesorji, tako imamo elito, za katera pravila ne veljajo. Vsi drugi smo potencialni Marinblu, podjetje, kjer so kruto izkoriščali zaposlene in zaradi katerega se moramo zdaj vsi »štempljati«.
Ukrep naj bi bil usmerjen v zaščito delavcev in njihovih pravic, a mnogim, ki niso vezani na »tekoči trak«, je prinesel obremenitve, saj ne morejo več prosto regulirati svojega delovnega časa z zasebnim življenjem, pri tem pa opraviti vse službene obveznosti. Predvsem majhnim podjetjem je ta ukrep prinesel še dodatne stroške za vzpostavitev tega sistema iz prejšnjega stoletja.
Če je bilo pred tem to prepuščeno podjetjem, je zdaj zadevo v roke prevzela država in vsem zaukazala, da morajo delavci obvezno »štempljati« vse svoje prihode in odhode v službo. Izjeme so funkcionarji, menedžment in univerzitetni profesorji, tako imamo elito, za katera pravila ne veljajo.
Skratka, gre za ukrep, ki grobo posega v človekove svoboščine in ga lahko primerjamo s policijsko uro v času tretje Janševe vlade. Tudi ta je bila usmerjena v zaščito prebivalstva zaradi epidemije, dejansko pa je pretirano omejevala našo svobodo gibanja.
Največji sindikat je sicer pozdravil to neumnost, saj njihovi voditelji očitno ne razmišljajo dlje od tekočega traka, a to žal velja tudi za večino ministrov in poslancev vladne koalicije, ki so zakon v dani obliki brez tehtnega premisleka sprejeli. Pravzaprav je zakon diktat donedavnega voditelja Levice, ministra za delo Luke Mesca, ki pred vstopom v politiko ni pridobival delovnih izkušenj v kakšnem od podjetij.
Ko se je ob uvajanju zakona izkazalo, da je njegova izvedba neživljenjska in da bi bilo treba narediti ponovni premislek, je bil edini minister, ki je prisluhnil zaskrbljeni javnosti Matjaž Han, sicer pristojen za gospodarstvo. Toda na seji vlade je doživel hladno prho, saj ga je premier Robert Golob, ki je bil pred vstopom v politiko gospodarstvenik, okrcal in mu izrekel opomin, namesto da bi ga podprl.
Neverjetno, kako je Golob, ki se je pred volitvami hvalil, da bodo gradili »malo levo, malo desno politiko«, postal politični privesek Luke Mesca in njegove Levice. Ko je zaradi operacije kile odšel na bolniški dopust, ga je na premierskem sedežu zamenjal Mesec in ne Tanja Fajon kot predsednica druge največje koalicijske stranke.
Zanimivo je, da se Svoboda in Levica veliko bolj ujemata in lažje sodelujeta kot obe z SD, ki ima drugače od njiju več posluha za gospodarstvo. Posebno minister Han, ki je blizu vrha lestvice priljubljenosti, Golob je padel v drugo polovico, Mesec pa na njen rep. To je odgovor ljudstva na »štempljanje« in del upada priljubljenosti največje vladne stranke je iskati tudi v tem.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
