Kar naprej »buta« v nas tema: A. Logar, J. Janša – kdo za kom, kdo proti komu. A. Logar zagotovo ne bi mogel ustanoviti platforme, če bi temu nasprotoval Janša; če bi se Logar sprl z Janšo, se z njim razšel, ga skoraj zagotovo hitro ne bi bilo več … Tudi Logarjev prevzem SDS desnici ne bi prav veliko prinesel. Vsaj za zdaj ne. Janševi »zagrizenci« bi se najbrž distancirali, koliko novih privržencev s sredine in leve politične provenience pa bi lahko Logar pridobil z novo stranko? Lahko, a potem mora R. Golob skrajno »zavoziti«, sicer je premalo prostora za Logarja.
Logar si je gotovo veliko obetal od B. Pahorja, a Pahor se je članstvu v platformi izognil z Aljo Brglez, svojo nekdanjo šefinjo kabineta; prek nje bo zanesljivo z Logarjem lahko povezan. Sposobna ženska, a dokaj skrita v ozadje … Da se ne bodo stopili v množico siceršnjih forumov, akademij, zborov? Če bodo hoteli kot »debatna platforma« vzbuditi nekaj več pozornosti, se bodo morali lotevati najbolj kritičnih tem, tistih, ki najbolj razdvajajo. In ponuditi tudi kakšno rešitev. Vse drugo bo bolj kot ne zvodenelo. In Logarjev volilni kapital? Tudi ta je že precej zvodenel, v novih okoliščinah se mora znova dokazati!
R. Golob pa se kar osebno brani, da z javnostjo ne komunicira, podobno kot je J. Janša – prek piarovskih sporočil, in se tako izogiba kritičnim novinarjem (Večer). Doslej je prej preveč kot premalo komuniciral. Res pa je, da kakšno Golobovo videoizjavo njegove službe predajo medijem, podobno kot počnejo službe predsednice države N. Pirc Musar.
Tudi Logarjev prevzem SDS desnici ne bi prav veliko prinesel. Vsaj za zdaj ne. Janševi »zagrizenci« bi se najbrž distancirali, koliko novih privržencev s sredine in leve politične provenience pa bi lahko Logar pridobil z novo stranko?
Razlika je le v tem, da je bila predsednica TV- voditeljica in ji to kar dobro gre, R. Golob pa potrebuje še nekaj treninga. A Golob ima široko medijsko podporo. Tako smo lahko npr. tudi zelo hitro izvedeli, da si je ogledal finalno nogometno tekmo lige prvakov v Istanbulu, fotografijo s stadiona je namreč na instagramu objavila njegova partnerica T. Gaber.
Med svetovno odmevne dogodke pa zagotovo sodi obtožba D. Trumpa, tokrat ne zaradi spolnega nadlegovanja, temveč posedovanje zaupnih državnih dokumentov, ki jih po predsednikovanju ni vrnil, ampak skrival doma, npr. v kopalnici, stranišču ali spalnici in jih kdaj tudi razkazoval obiskovalcem. Ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange bo zaradi objave zaupnih dokumentov najbrž v zaporu do konca življenja, Trump pa namerava kandidirati za predsednika Amerike. Menda lahko Ameriki predsedujejo tudi iz zapora!
No, Assange je največkrat razkrival umazanije in lumparije držav in velikih gospodarskih družb, od tega, da so ameriški vojaki iz zraka »sejali smrt» (bagdadsko predmestje), do tega, kako je strupene odpadke neodgovorno odvrgel naftni trgovec Trafigura. Ameriškim predsednikom so sicer v preteklosti marsikaj očitali, a po zveznem sodišču jim praviloma ni bilo treba hoditi.
Ronald Reagan je npr. Teheranu prodajal orožje in z denarjem potem financiral upornike v Nikaragvi, ki so se želeli znebiti tamkajšnje levičarske vlade. George W. Bush (2003) je napadel Irak, ker naj bi država skrivala orožje za množično uničevanje, ki ga nihče ni nikoli našel. Kaj vse je ostalo prikrito!
Zelo pa je odmeval, bolj kot denimo kakšno pobijanje, spolni škandal B. Clintona. Spomnimo se samo, kako »čistunsko« je do Monice Lewinsky npr. delovala ameriška politika! Do leta 1998. Vsaj navzven. Kakšen kraval je bil, ker sta ali naj bi pripravnica M. Lewinsky in ameriški predsednik Bill Clinton v Ovalni dvorani bele hiše oralno občevala! Clinton za to ni bil kaznovan, bil pa je, ker je to dogajanje sprva zanikal, ker je lagal. Pozneje se je opravičil, plačal 90 tisoč dolarjev kazni in za pet let so mu vzeli pravniško licenco. Predsednik pa je ostal.
Odstopiti je moral v bistvu en sam predsednik v vsej ameriški zgodovini – Richard Nixon, ki je naročil prisluškovanje političnim tekmecem demokratske stranke (Watergate, 1974). Danes se zdi, da je že vse mogoče in »prav«. V Ameriki, Evropi, Sloveniji. Bi bili lahko predsedniki tudi posiljevalci? Da pa bi bilo usodno laganje? Težko. Redko. In da bi kateri predsednik ob ženi imel kar uradno ljubico?
Predsednik D. Trump je v svet prinesel »trampizem«, dokaj elementaren politični diskurz, ki se, žal, vse bolj širi, D. Trumpa ni dohajal niti pravkar preminuli italijanski politik S. Berlusconi, a ni bil daleč od njega. Vendar pa je treba priznati, da je Trumpova soproga Melania, nekdanja manekenka, v času Trumpovega predsednikovanja, vendarle ohranjala kanček dostojanstva. Kolikor smo jo sicer z zadržki spremljali, ni bila neka »afna«, ki bi iskala pozornost in hotela na vsak način izstopati. Kolikor se spomnim, se je izpostavljala ali pa so jo izpostavljali, ko je šlo za kakšno humanitarno dejavnost. Pa še v teh primerih je bila umirjena. Prej se je skrivala kot izpostavljala. V bistvu je bila dama.
In kakšen bi bil svet, če bi spoštovali misel, ki jo je nekdo svetoval prvi slovenski kuharici Ani Roš: ne se gnjaviti za stvari, na katere ne moreš vplivati! Tudi to nas naj ne zanima, da nam industrijska proizvodnja upada bolj kot komurkoli v Evropi?
