Kako je bivši šef Udbe (danes podjetnik) Zemljarič nekoč preganjal podjetništvo

Zemljarič se danes predstavlja kot gospodarstvenik. Sklicuje se na človekove pravice, pravico do zasebnosti in svobodno podjetniško pobudo. Se pravi na vse tisto, kar je nekoč v imenu partije in samoupravnega socializma preganjal z (dobesedno) vsemi sredstvi. Zato je prav, da si osvežimo spomin in si ogledamo program dela organov za Notranje zadeve SR Slovenije na področju varovanja ustavnega reda v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Faksimile programa je v knjigi Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča objavil Roman Leljak, še posebej so zanimiva poglavja, ki opisujejo področje gospodarstva, saj je komuniste skrbelo, da se ne bi direktorji podjetij navzeli podjetniškega oziroma kapitalističnega razmišljanja, saj bi to pomenilo „spodkopavanje temeljev socialističnega samoupravnega ekonomskega sistema“. Slovensko Udbo (SDV) je takrat vodil ravno Janez Zemljarič.

Tajno partijsko policijo je skrbelo predvsem uveljavljanje „teorije in prakse podjetništva“ v nekatera podjetja. Temu so rekli pristop kapitalističnega gospodarstva. Ravnanje tistih direktorjev, ki so kljub takim omejitvam dosegali nadpovprečne rezultate in presegali nizko zastavljene načrte, se pravi, da so bili bolj produktivni in so posledično zvišali plače sebi in delavcem, so označili za „neupravičeno prelivanje družbenih sredstev“. Problematična so bila zlasti tako imenovana GG podjetja, katerih ustanovitelji so bile skupine občanov in so se ukvarjala s posredniškimi posli. Taki posli so bili označeni za „nečiste trgovsko posredniške posle, pri katerih obračajo praviloma sredstva proizvodnih OZD, s tem pa ogrožajo poslovno varnost poštenih proizvajalcev in ustvarjajo vrsto drugih negativnih posledic v gospodarstvu“.

Posebej so bili pod nadzorom direktorji,ki so sodelovali s tujimi partnerji. Takole je zapisano: „Številni poslovni stiki OZD z zahodnoevropskimi državami, študij, prakse in druge obliki izpopolnjevanja na zahodu, zlasti v ZDA, in nekritično prenašanje različnih, v kapitalističnem gospodarstvu razvitih poslovnih pristopov, teorij in ravnanj v socialistično samoupravno gospodarstvo, so pri nekaterih vodilnih kadrih v OZD sprožili tehnomenedžersko obnašanje.“ Tako je tovarna Sladkogorska iz Sladkega vrha z nemškim poslovnim partnerjem ustanovila „odbor vodstva podjetja“. Greh je bil, ker so bili v odboru tudi Nemci in ker v njem niso odločali tudi delavci. „Ugotoviti stopnjo in v kakšni meri je dušeno samoupravljanje,“ so med naloge zapisali v Udbi, operacijo, v kateri so uporabljali tudi tehnična sredstva, je prevzela mariborska SDV.

Zemljaričeve udbovce je zelo skrbela OZD Kovinarska, tovarna industrijske opreme in konstrukcij Krško. Zakaj? Ker je nemška firma Wibav, za katero bo Kovinarska izdelovala jeklene konstrukcije in rezervoarje, pri tem poslu s pogodbo zahtevala zahodni poslovni model odločanja. „Vsebina te pogodbe je ocenjena kot škodljiva, ker omejuje samoupravne pravice OZD Kovinarska glede tujega partnerja,“ so zapisali v poročilu in si zadali nalogo: „Pravočasno preprečiti negativno dejavnost.“

Dokument z opisanimi operacijami in načini dela priča o razmišljanju tedanje SDV. Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost. Udbovcem nikakor ni šlo v račun, da je tuj državljan, ki je prišel v Slovenijo in odprl podružnico (če so mu jo seveda dovolili), prišel izključno zato, da bi zaslužil, ne pa zato, da bi spodkopaval samoupravne temelje socialističnega gospodarstva. Da bi ustvarili resnost primera, so skoraj za vsakega zapisali, da ga sumijo sodelovanja z italijansko, ameriško, nemško ali britansko obveščevalno službo. Udbovcem se je namreč zdelo povsem nemogoče, da bi kdo v Jugoslavijo prišel samo zaradi posla.

Tako so v operaciji »Prijatelji« nadzorovali ljubljansko predstavniško Jugofreuda iz Dečanov, katerega soustanovitelj je bil tudi Italijan Giancarlo Pozzo. Prodajal je polproizvode družbe Freud iz Udin, ki jih je v Dečanih dokončal in na trgu dosegel nižjo ceno. Udba je v tem videla nelojalno konkurenco, zaviranje razvoja samoupravljanja in spodkopavanje ekonomskega sistema SFRJ. Tudi tečajnih razlik in povsem normalne provizije pri sklenitvi posla udbovci niso razumeli. Ko je OZD Gorenje Velenje s posredovanjem OZD Metalka kupila od italijanskega podjetja Mitland tovarno keramičnih ploščic, so Italijani na tečajni razliki zaslužili 0,7 milijarde tedanjih italijanskih lir. To je tako pretreslo komunistične agente, da je vodstvo SDV naročilo, da se takoj preveri „moralna in politična kvaliteta“ vodstvenih delavcev v slovenskih podjetjih.

Eden takih je bil Gregor Klančnik, generalni direktor Združenja slovenskih železarn, za katerega je bila določena TP (tajna preiskava) in TS (tajno snemanje), ker se pred poslovnimi odločitvami ni posvetoval z delavci (temu so rekli „samovoljne odločitve“ in „protisamoupravno delovanje“) in nenadzorovano sklenil posel s Fiatom za tovarno traktorjev v Štorah. Tudi načrt za osebno diskreditacijo je bil pripravljen (njegova povezanost s prometno nesrečo s smrtnim izidom).

Zemljarič je danes vpliven podjetnik, se pravi tak tip gospodarstvenika, ki ga je nekoč preganjal. A danes se jezi na novinarje, ki pišejo o njegovih poslih in o udbovskih likvidacijah v času, ko je vodil to kriminalno združbo komunistične partije. Tako kazensko preganja novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa revije Primoža Lavreta. Slednji ga je tudi zalotil, kako je prišel na ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.