Kaj je bilo z reformami, ki naj bi jih izvedla Šarčeva vlada?

Šarec je 13. slovensko vlado sestavil s SD, SMC, SAB in DeSUS, potem ko koalicije ni uspelo sestaviti relativnemu zmagovalcu prejšnjih volitev, predsedniku SDS Janezu Janši.

Lani spomladi je sklenila sporazum o sodelovanju z Levico in si obetala njene glasove vsaj pri ključnih projektih. A je Levica, ki ji je že pred tem šlo v nos imenovanje Damirja Črnčeca v Šarčev kabinet, kmalu začela opozarjati, da se obljube na vladni strani ne izpolnjujejo.

Za Levico je bila kaplja čez rob nepodpora njenemu predlogu za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zato je zgodaj jeseni razglasila, da sporazumu z vlado ni več zavezana.

Koalicija je zakonski predlog Levice z dopolnili bistveno preoblikovala. A je dva dni pred pred odločanjem poslancev o predlogu, ki bi prvič po letu 1992 resno zarezal v način financiranja zdravstva, minister za finance Andrej Bertoncelj odstopil zaradi strokovnih razlogov. Čeprav ni navedel, za kaj konkretno gre, pa je v zadnjih dneh večkrat nasprotoval nekaterim rešitvam v zakonu, zlasti neomejeni proračunski varovalki za morebitne izgube zdravstvene blagajne.

Čeprav Šarec pojasnjuje, da nesoglasja med zdravstvenim ministrom Alešem Šabedrom in Bertoncljem niso vplivala na njegov odstop, pa bi Šarec moral poleg novega finančnega ministra kmalu iskati tudi novega obrambnega. Odstop s položaja obrambnega ministra je namreč napovedal tudi Karl Erjavec po nedavnem kongresu DeSUS, ko ni bil ponovno izvoljen za predsednika stranke.

Imenovanje novih ministrov težak zalogaj za manjšinsko vlado

Zagotovitev podpore dvema novima ministroma pa bi bila v trenutni politični situaciji zelo negotova in težavna. Realnost manjšinske vlade po razhodu z Levico se je namreč pokazala že pri glasovanju o novi kohezijski ministrici Angeliki Mlinar konec lanskega leta, ki ni dobila podpore na matičnih delovnih telesih.

Šarec je nato sicer uspel zagotoviti njeno izvolitev v DZ, predvsem z odsotnostjo oz. vzdržanim glasovanjem poslancev SNS, ki jim je večkrat priskočila na pomoč, tudi pri sprejemanju proračunskih dokumentov. A se zasedba LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS glede na "svojeglavega" poslanca DeSUS Roberta Polnarja na več kot 42 glasov ni mogla več zanesti.

Tudi sicer se je Šarec moral v slabem letu in pol vodenja vlade precej ukvarjati s kadrovsko zasedbo v vladni koaliciji. Pred Erjavcem in Bertoncljem je odstopilo še pet ministrov. Mlinarjeva je zamenjala Iztoka Puriča, ki se je septembra lani poslovil iz osebnih razlogov. Prvi kohezijski minister v tej vladi pa je bil Marko Bandelli, ki je sam odstopil po Šarčevem pozivu zaradi sporne komunikacije z enim od županskih kandidatov v Komnu.

Sodelovanje v vladi je zaključil tudi s Samom Fakinom, ki je s položaja ministra za zdravje odstopil marca lani iz zdravstvenih razlogov, neuradno zaradi nič kaj krajših čakalnih vrst v zdravstvu, nasledil ga je Šabeder.

Šarec se je težko ločil od Jureta Lebna, ki je z mesta okoljskega ministra odstopil zaradi očitkov glede naročila makete za drugi tir. Pozneje se je z Lebnom, ki ga je nasledil Simon Zajc, dogovarjal tudi za sodelovanje v okviru njegovega kabineta, a je Leben ubral drugo pot. Minister za kulturo Dejan Prešiček je odstopil januarja lani, po obtožbah o šikaniranju zaposlenih, za njim je na ministrski stolček sedel Zoran Poznič.

Sicer pa je Šarec standarde v vladni koaliciji zakoličil v svoji stranki, ko je zahteval odstop poslanca LMŠ Darija Krajčiča. Ta je namreč iz trgovine odnesel sendvič in ga šele pozneje plačal.

Vlada brez resnih reform

Vlado so številni opozarjali na nujnost sprejetja strukturnih reform v prvih dveh letih mandata, vendar so koalicijski partnerji večkrat nemočno priznali, da bo reforme v manjšinski vladi težko sprejeti.

Na roko pa so šle tej vladi razmeroma ugodne gospodarske razmere. Tako je za prihodnji dve leti predviden rekorden, več kot 10-milijardni proračun s presežkom.

Pod streho jim je uspelo spraviti nekatere popravke pokojninske zakonodaje, zatikalo pa se ji je pri zakonih s socialnega področja. Neuresničena ostaja tudi ustavna odločba, ki terja spremembe volilne zakonodaje, in odločba o financiranju zasebnih osnovnih šol.

Zaradi tega se je Šarec v začetku lanskega leta zagovarjal pred DZ, a je predlog ustavne obtožbe, ki so jo vložili v SDS in SNS, uspešno prestal. Prav tako SDS ni uspela z interpelacijo zoper ministra za obrambo Karla Erjavca, ki so mu med drugim očitali zlorabo vojaške obveščevalne službe.

Šarec se je otepal še očitkov zaradi zaposlitve njegove znanke na Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, zaradi česar se je v petek moral zagovarjati pred parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.

Kot je včeraj ob odstopu dejal Šarec, s 13 poslanci in s to koalicijo pričakovanj ljudi ne more izpolniti, lahko pa jih izpolni po volitvah. Vodja LMŠ, ki je po lestvicah priljubljenosti drugi najbolj priljubljen politik v državi, pa si tako želi čim prejšnjih predčasnih volitev. Glede na zadnje ankete Šarčevi LMŠ trenutno ne kaže slabo, saj se skupaj s SDS pojavljata na vrhu lestvice.

Po zadnjih rezultatih javnomnenjske raziskave, ki jo je za POP TV opravila Mediana, je LMŠ, ki bi jo volilo 15,1 odstotka vprašanih, ohranila minimalno prednost pred SDS, ki bi jo volilo 14,1 odstotka vprašanih. Vlado po tej anketi podpira 48,9 odstotka vprašanih. Ne podpira je 37,5 odstotka vprašanih.