Ko je še bil novinar Radia Slovenije, se je Marjan Šarec podpisal pod peticijo zoper politične pritiske vlade Janeza Janša na slovenske medije. Kot premier zdaj poziva podjetja v večinski ali delni državni lasti, naj razmislijo o tem, ali bodo še naprej oglaševali v medijih, ki širijo sovražne vsebine, med katerimi je najbolj izpostavil »najmanj homofobijo in rasizem«. Ob tem je še dodal, da sta medijska in svoboda govora temelja demokracije, a da to še zdaleč ne pomeni, da sta neomejeni.
Predsednik vlade je svoje osebno mnenje, kakor ga označuje v javnosti, zapisal na spletni strani vlade. Če bi ga zapisal kot navadni državljan Marjan Š., bi ga objavil na svojem facebook profilu ali kakšnem zasebnem portalu oziroma družabnem omrežju, pa še v tem primeru bi vsi vedeli, da gre za zapis predsednika vlade. Drugače bi bilo, če bi bil še vedno humorist Ivan Serpentinšek in bi to povedal kot vic na kakšni vaški veselici.
Ker pa vlada preko Slovenskega državnega holdinga obvladuje vsa podjetja v državni lasti, to javno izraženo mnenje predsednika vlade razumemo kot poskus vmešavanja v poslovne odločitve gospodarskih družb in preko njihove politike oglaševanja tudi na svobodo medijev. Šarec je torej storil natanko tisto, proti čemer se je sam podpisal v znameniti peticiji 571 novinarjev.
Drži, da je sovražni govor velik problem, da se z njim spopadajo ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi, pravzaprav povsod po svetu. V nekaterih strankarskih medijih, ki se financirajo iz tujine, lahko prebiramo članke, ki so nestrpni do nekaterih skupin ljudi, zlasti če gre za druge rase, druge kulture in drugače spolno usmerjene.
Velikokrat resničnost vseh zapisov niti ni mogoče preveriti. Še več takega sovražnega govora je zaslediti na družabnih omrežjih, pri čemer niso izjeme niti predstavniki ljudstva ali intelektualci z velikim javnim vplivom. Zmerjanje, žaljenje in lažne novice so postale del našega vsakdana, cilji za dosego političnih sredstev ne poznajo več meja.
Toda ključno je vprašanje, kdo je tisti, ki bo določal, kaj presega svobodo izražanja. Predsednik vlade in njegovi ministri ter drugi politiki to zagotovo niso, prav tako tudi ne različni samozvani varuhi etike iz civilne družbe. V pravno urejeni državi, kar naj bi Slovenija bila, so to lahko le pravosodni organi oziroma sodišča, po slovenskem kazenskem zakoniku pa so uradno pregonljiva kazniva dejanja razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev ter javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti.
Sovražniki svobode tiska torej nimajo politične barve: so tako na levi kot na desni, tako v vladi kot v opoziciji, tako v politiki kot v civilni družbi. Vsi namreč vidijo medije kot orodje politike, svoje ali pa svojih nasprotnikov.
Če bomo dopustili, da bodo sovražne vsebine določali politiki ali kdo drug, potem pa lahko prihaja do zlorab in bodo lahko za sovražni govor označevali že vsako kritiko vlade ali njene migracijske politike oziroma vsako razpravo o evropski politiki multikulturnosti ter o tveganju migracij na varnost vseh ostalih državljanov.
Bodo celo izjave ljudi, da so ponosni Slovenci, označevali sovražni govor? Po drugi strani pa mižali na obe očesi, ko bodo »ugledni Slovenci« izjavljali, da so po drugi svetovni vojni pobili še premalo ljudi in jih zmetali v kraška brezna oziroma hude jame. Medije, ki bodo objavljali tovrstne izjave, pa še dodatno nagradili z oglasi državnih podjetij.
Seveda predsednik vlade Marjan Šarec ni edini, ki se postavlja za neke vrste regulatorja svobode tiska. Podobno vlogo želi opravljati tudi prvak opozicije Janez Janša, ki medije vidi izključno v dveh vlogah: kot »režimske« ali kot opozicijske. Reporter se ne želi opredeljevati ne kot eno ne kot drugo, kritično pišemo tako o vladi kot o opoziciji, saj smo zavezani svojim bralcem, ne pa politikom.
Zaradi tega smo večkrat deležni političnega pogroma. Tako kot nas je pred leti takratni minister Gregor Golobič uvrščal med »medijsko kanalizacijo«, nam zdaj njegov politični antipod Janez Janša deli »piškotke« in nas obmetava z različnimi žaljivkami, kadar mu ni všeč vsebina naše revije. Takoj za njim pa se na družbenih omrežjih sproži plaz primitivnih napadov njegovih gorečih podpornikov.
Sovražniki svobode tiska torej nimajo politične barve: so tako na levi kot na desni, tako v vladi kot v opoziciji, tako v politiki kot v civilni družbi. Vsi namreč vidijo medije kot orodje politike, svoje ali pa svojih nasprotnikov.
Šarec bi se lahko vsaj pozanimal, kdo je državljan D., ki ga je zasul z idejo, naj državna podjetja ne oglašujejo v medijih, ki »širijo sovražne vsebine«. Gre za Domna Saviča, znanega po izpadu na tviterju, kjer je katoličane označil kot »pičke klerotalibanske«. Se pravi, da se proti sovražnemu govoru bori eden njegovih največjih netilcev.
Najbolj žalosten pa je odziv Društva novinarjev Slovenije. S podporo izjavi predsednika vlade so se pravzaprav javno označili kot provladni novinarji. Ni vloga novinarjev, da hvalijo predsednika vlade, ampak da kritično poročajo o vladi, seveda pa tudi o politikih, ki niso na oblasti. Le tako so lahko psi čuvaji javnosti, ne pa oblastnikov.