Jože Dežman: Intervju z zgodovinarjem, ki razbija partizanske tabuje

Upa, da bo komisija v začetku prihodnjega leta začela izkop žrtev z morišča Macesnova gorica v Kočevskem rogu. Ker ljubljanski župan še naprej zavrača pokop romskih žrtev na Žalah, bodo s tem seznanili urad predsednika republike in pristojne vladne organe, ki se ukvarjajo z manjšinami. Problem bi veljalo čim prej tudi internacionalizirati.

Sledite vsemu javno izrečenemu in napisanemu na račun intervjuja na TV Slovenija?

Trudim se biti na tekočem. Pomembno je, da vem, kakšni so odzivi. Z borčevske strani sem imel nekaj let razmeroma mir, prej pa so bili moji najboljši propagandisti. Prepričan sem, da je tokrat njihov žolčni odziv bolj posledica oddaj Jožeta Možine Pričevalci. Žrtve titoističnega nasilja, ki so bile pravzaprav večinski del slovenskega življa, če omenimo samo kmete, vernike, še vedno ne bi smel priti do besede. To me je vendarle osupnilo. Prvo načelo tranzicijske pravičnosti je namreč pravica žrtev, da povedo svojo zgodbo; s tem imamo možnost to zgodbo spoznati, sočustvovati, se opredeljevati.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Dežman pove, da ga veseli široka fronta proti zanikovalcem zločinov; pove, da je bil tarča poskusov "umora osebnosti"; odkrito spregovori o svojih težavah z alkoholom v preteklosti in poudari, da že četrt stoletja abstinira; ugotavlja, da se storilci in njihovi dediči ne morejo sprijazniti s tem, da so najhujši zločini titoizma nezastarljiva kazniva dejanja; vpraša, koliko direktorjev in članov vodstvenih ekip ter urednikov RTV je bilo brez partijske knjižice; izpostavi, da so bili ob Pirjevčevi "uničujoči" knjigi o Titu vsi titofili raje tiho.