Namesto tega je na taboru SDS v Bovcu napadel medije, ki razkrivajo sporna ravnanja poslanca Resnice Borisa Mijiča. Ali sploh potrebuje poslance Resnice za svoje vladanje, ko pa nasprotna stran nima dovolj glasov za prevzem oblasti?

Vodje opozicijskih poslanskih skupin, Borut Sajovic (Svoboda), Meira Hot (SD) in Luka Mesec (Levica), so prejšnji teden predstavili vložitev predloga za zahtevo za razrešitev predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Očitajo mu, da je onemogočil odreditev dveh parlamentarnih preiskav, ki jih je skladno z ustavo zahtevala tretjina poslancev.

Stevanović je skupaj s svojimi poslanci Resnice glasoval proti sprejetju dnevnega reda s to točko, podobno kot so to storili poslanci vladajoče koalicije. Tudi po drugem glasovanju točka ni prišla na dnevni red in poslanci niso ustanovili preiskovalnih komisij. Ker mora opozicija za razrešitev predsednika državnega zbora zbrati najmanj 46 poslanskih glasov, je pobuda obsojena na neuspeh, saj je pričakovati, da bodo Stevanoviću v bran stopili poslanci vladajočih SDS, NSI, SLS in Fokusa ter Demokratov.

»Malenkost« Borisa Mijiča

Čeprav je Resnica formalno v opoziciji, koalicija računa na glasove njenih poslancev, za kar je pripravljena plačati zelo visoko ceno. Na tradicionalnem srečanju članov SDS v Bovcu je premier in prvak stranke Janez Janša relativiziral početje poslanca Resnice Borisa Mijiča, od katerega se je ogradil celo njegov predsednik Stevanović.

Primož Lavre

V osrednjem govoru je namreč Janša okrcal medije, »ki se ukvarjajo z nekim poslancem, ki je imel neko podjetje in nekaj ni plačal. Pač napačne stvari, če je vse to res. Ne vemo še, če je vse to res, ker to so pač medijske objave. Ampak v primerjavi s tem, kar si nekateri drugi privoščijo, je to malenkost. To ni novica za osrednje dnevnike.«

Mediji so razkrili, da je Mijičevo podjetje Progros finančni upravi dolžno več kot 30 tisoč evrov, poleg tega 13 njegovih nekdanjih delavcev od podjetja terja več kot 41 tisoč evrov neizplačanih plač in drugih prispevkov, dolguje tudi kooperantskim podjetjem, zoper poslanca pa je bila vložena še kazenska ovadba zaradi domnevnega ponarejanja podpisov delavcev.

Prvak Resnice Zoran Stevanović ga je pozval, da do konca leta poplača svoje dolgove, tri njegove nekdanje delavce naj bi izplačal celo sam osebno. Izkazalo se je tudi, da je Mijič ob vložitvi kandidature za poslanca lagal o svoji izobrazbi.

Ko je Mijič svoje podjetje Progros brezplačno prodal Roku Snežiču, ki je podjetje preimenoval v Klukec in ga registriral za rejo kamel, pa je Stevanoviću dokončno prekipelo in je napovedal, da bo stranka zoper Mijiča ukrepala oktobra, ko bo minilo pol leta od ustanovitve trenutnega sklica državnega zbora.

Grega Wernig

Če bi Mijič odstopil pred 10. oktobrom, bi namreč sledile nadomestne volitve v osmi volilni enoti, kjer je bil izvoljen, na katerih pa bi Resnica skoraj zagotovo ostala brez poslanca. Toda še najmanj bi se morala bati nadomestnih volitev SDS, ki je v osmi volilni enoti močno zmagala – z 32,67 odstotka glasov, sledila je Svoboda s 27,82 odstotka, trojček NSI-SLS-Fokus je dosegel 8,62 odstotka, Demokrati 7,18 odstotka, Resnica 6,59 odstotka, SD 6,34 odstotka in Levica-Vesna 3,16 odstotka.

Sploh če bi se sedanje vladne stranke povezale s skupnim kandidatom, bi ga opozicija težko premagala. Kratko pa bi res potegnila Resnica, saj bi verjetno težko prepričala volivce, da izvolijo prav njihovega kandidata.

Z vladne strani sta Mijičev manever s Snežičem (ta se kot nekdanji zaporniški »cimer« javno predstavlja za Janševega prijatelja) obsodila le prvak Demokratov in minister za gospodarstvo Anže Logar ter stranka SLS, ki je po koalicijskih pogajanjih ostala brez ministra iz svojih vrst. Logar se je strinjal z Luko Mescem, da gre pri brezplačnem prenosu Mijičevega podjetja na Snežiča za izjemno slab smisel za humor.

»V samem bistvu gre namreč za norčevanje iz neplačanih delavcev. Pa tudi za norčevanje iz institucij pravne države, kar kaže na nedelovanje pravne države. Ljudje na takšen način izgubljajo upanje. Pot izgradnje zaupanja v državo bo zahtevna in dolgotrajna,« je zapisal Logar. Podobno je izjavila tudi predsednica SLS Tina Bregant: »Za delavce, ki čakajo na svoj zasluženi denar, takšni dogodki niso šala. Pomenijo izjemno negotovost; lahko gre celo za njihovo preživetje.«

Facebook

Vladajo lahko tudi brez Stevanovića

A za vlado Janeza Janše in stranke, ki v njej sodelujejo, v resnici ni problem zgolj Mijič, ampak tudi Stevanović, ki ga je desnica ustoličila za predsednika državnega zbora. Gledano z vidika politične matematike je bila to takrat odlična taktična odločitev, saj so s tem pridobili podporo vseh petih poslancev Resnice, brez katere pa ne bi bila izvoljena mandatar in nato še vlada.

Po drugi strani pa prvak Svobode Robert Golob niti s podporo Resnice ne bi mogel sestaviti vlade, saj je za to potreboval še Logarjeve Demokrate, brez njih pa bi imel zgolj 45 glasov, kar je eden premalo. To je bil tudi razlog, da je položaj predsednika državnega zbora ponujal Demokratom in ne Resnici.

Že pred prvo sejo državnega zbora je Resnica skupaj z Demokrati in trojčkom okoli NSI vložila predlog za interventni zakon, ki so ga nato podprli tudi v SDS. Prav tako so se ujeli pri zakonu o žrtvah povojnih pobojev, preiskovalnih komisijah, posvetovalnih referendumih, med katerimi je tudi o RTV-prispevku, za katerega je Resnica vložila zahtevo s podpisi volivcev še v prejšnjem mandatu.

Toda po drugi strani Stevanović še vedno vztraja pri napovedanem obisku v Moskvi, za katerega sicer še ni dobil uradnega povabila ruske dume, podobno je predlagal referendum o Natu in kritiziral slovensko soudeležbo pri evropski finančni pomoči napadeni Ukrajini.

Jure Klobčar

Vse to so poteze, ki močno škodijo Janševi vladi, pa tudi ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti. Poleg tega se je izkazalo, da je bil Stevanović dvakrat pravnomočno obsojen (prvič zaradi ogrožanja varnosti, šlo je za grožnjo z nasiljem fizični osebi, drugič zaradi poskusa zavarovalniške goljufije), ker pa je bila kazen zgolj denarna, je bila po treh letih izbrisana iz kazenske evidence. Tako nizko v slovenskem parlamentarizmu še nismo padli, kar prav tako krni ugled strankam, ki so ga izvolile na ta položaj.

Vladna koalicija seveda potrebuje tudi glasove Resnice, še posebej pri pomembnejših zakonih, kot so proračunski dokumenti, sicer pa lahko vlada tudi z manjšinsko podporo, tako kot prejšnja, tretja Janševa vlada. Ta je imela ob svojem oblikovanju marca 2020 podporo 48 poslancev, skupaj s SNS in poslancema narodnih manjšin pa 52 glasov.

Toda po (formalnem) izstopu Desusa iz vlade in odhodu nekaterih poslancev SMC v opozicijo se je njena podpora zmanjšala na okoli 38 do 41 poslancev. Tako si je v zadnjem letu svojega delovanja večino za sprejemanje zakonov zagotavljala s pomočjo projektnih partnerjev, predvsem SNS Zmaga Jelinčiča in poslancev Desusa ter obeh poslancev narodnih manjšin.

Primož Lavre

Če bi v sedanjih razmerah Resnica odpovedala podporo Janševi koaliciji, bi ta poleg 43 poslancev SDS, trojčka NSI-SLS-Fokus in Demokratov lahko še vedno računala tudi na podporo obeh manjšinskih poslancev, morda še koga iz Resnice, denimo vodje poslanske skupine Katje Kokot, ki je po svojih stališčih povsem desna.

V težjem položaju bi se Janša znašel v primeru, če bi koalicijo zapustil kateri od poslancev Demokratov. Zelo težko pa bi vlada padla, saj mora nasprotna stran zbrati najmanj 46 poslanskih glasov za imenovanje novega mandatarja, toliko pa jih seveda nima.

Podobne težave Virantove stranke

Dogajanje z Mijičem spominja na podoben položaj v času sestavljanja druge Janševe vlade leta 2012, na kar nas je v intervjuju, ki ga objavljamo v tokratni številki Reporterja, opozorila nekdanja predsednica NSI Ljudmila Novak. Kmalu po nastanku tako imenovane koalicije 52 poslancev, ki je za predsednika državnega zbora izvolila Gregorja Viranta (ta takrat ni hotel za mandatarja podpreti Zorana Jankovića), je v medije prišla informacija o zadolženosti podjetja poslanca Virantove Državljanske liste Ivana Vogrina.

Jure Klobčar

Virant ga je takrat pozval, naj upnike izplača do konca marca, sicer bodo v stranki sprejeli sankcije zoper njega. Štiri dni za tem je fotograf Reporterja ujel Vogrina na tajnem srečanju z Zoranom Jankovićem in njegovim poslancem Gašparjem Gašparjem Mišičem, ki sta iskala glasove za podporo Jankovića za mandatarja. Kljub temu jih je bilo premalo za njegovo izvolitev, dobil jih je 42, zanj menda ni glasoval niti Vogrin.

Medtem je bil za mandatarja (verjetno tudi z njegovim glasom) izvoljen Janša, nato še njegova vlada, tudi pozneje je koalicija lahko računala na njegovo podporo ključnim zakonom. Aprila ga je stranka pozvala, naj odstopi kot poslanec, kar je zavrnil in izstopil iz poslanske skupine ter nato deloval kot samostojni poslanec.

Zaradi Vogrina koalicija ni bila ogrožena, skupaj z njim in poslancema manjšin je imela 52 glasov. Zrušil jo je šele odhod Virantove Državljanske liste in nato še Desusa iz koalicije zaradi poročila KPK, ki je obremenilo Janšo, nato pa sta stranki omogočili sestavo vlade Alenki Bratušek.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter