O teh in drugih vročih političnih temah sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinarski kolega Primož Cirman iz spletnega portala Necenzurirano.

Kakšno je bilo sporočilo izkazovanja ljubezni med premierjem Janezom Janšo in predsednikom DZ Zoranom Stevanovićem na častni tribuni nogometnega stadiona v Celju.

Je mogoče, da kontroverzni poslanec Boris Mijič ostane v parlamentu?

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Zakaj lahko padec interventnega zakona na referendumu povzroči blokado vseh načrtovanih reform četrte Janševe vlade.

Zakaj so Janševi ministri v zadregi glede svojih povezav s prostozidarji.

Kako so si stranke v Janševi vladi razdelile fevde in kaj napoveduje kadrovanje v državnih družbah.

Kako oster bo naskok na RTV Slovenija.

Kakšna prihodnost čaka največjo komercialno televizijo POP TV in zakaj je tu pomenljiva udeležba na Blejskem strateškem forumu.

Kako se bo Sloveniji obrestovalo povezovanje z Izraelom.

Kdo je predsednici države Nataši Pirc Musar zakuhal vohunsko afero.

Zakaj je potrebna transparentnost glede poslov njenega moža Aleša Musarja.

 

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki in v novi sezoni. Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je ponovno Primož Cirman s portala Necenzurirano.
 
Primož, lepo pozdravljen.
 
Pozdravljen, zdravo. Lepo te je spet videti.
 
Po dolgem času, kajne? Po treh mesecih se je v politiki zgodilo ogromno, veliko pa se bo tudi to jesen. Midva bova začela z nogometom.
 
Smo zdaj postali športni podkast?
 
Prejšnji teden se Nogometnemu klubu Celje, katerega velik navijač si, žal ni uspelo uvrstiti v Ligo prvakov.
 
Drži.
 
Boli?
 
Seveda. Ko prihajaš iz mesta, kjer se takšna priložnost ponudi enkrat na sto let, je škoda velika. Treba je izkoristiti, kar se ti ponuja. Če tega ne storiš, v športu na tej ravni hitro pride kazen. In je prišla. Zdaj gremo naprej.
 
Pogovarjala se bova o VIP-tribuni. Na tekmi se je pojavilo kar nekaj zelo pomembnih politikov, česar običajno ne vidimo. Tam so bili predsednik vlade Janez Janša, predsednik državnega zbora Zoran Stevanović, Anže Logar in Zdravko Počivalšek ter še nekateri drugi.
 
Prava igra prestolov, bi lahko rekli.
 
Na tekmah z Aluminijem ali Grosupljem takšne zasedbe ni, zato je bil to poseben dogodek. Zanimivo je tudi nekaj drugega: iz časa prejšnjega mandata se ne spomnim primera, ko bi bila Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič skupaj na takšnem dogodku in bi ju videli v tako prijetnem pogovoru.
 
V novinarstvu pravimo, da ena slika pove več kot tisoč besed. Po družbenih omrežjih je zaokrožila fotografija, podobna tisti iz predsedniške kampanje Anžeta Logarja in Janeza Janše, vendar sta tokrat glavi staknila Janez Janša in Zoran Stevanović. Tvoja teza po volitvah je bila, da bo Stevanović najmočnejši člen vladne koalicije oziroma četrte Janševe vlade. To se potrjuje.
 
To se potrjuje. Stevanović je po eni strani nekakšen strelovod za očitke, ki bi bili sicer naslovljeni na SDS in Janšo. Predsednika vlade zadnja dva meseca praktično ni bilo nikjer videti ali čutiti, vse očitke in jezo pa je prestregel Stevanović. Seveda ima to svojo ceno. Resnica se je po videnem v zadnjih treh mesecih - pri tem ne govorim o dogajanju pred volitvami - pokazala tudi kot transakcijska stranka. Mislim, da je prav to jedro naveze, ki se vzpostavlja. Zoran Stevanović je tako trden člen koalicije in skoraj akter vladne stranke, verjetno celo precej trdnejši od Logarjevih Demokratov. Za Novo Slovenijo tega ne bi rekel. Ta teza se je torej v celoti potrdila.
 
Zdi se, da je Zoran Stevanović prav zaradi politične konstelacije in razmerja sil, ki si ga opisal, najmočnejši člen koalicije. Ne glede na nadaljnje dogajanje bo ostal trdno v sedlu.
 
Za zdaj kaže, da bo tako. Dogajanje nakazuje, da Stevanović morda že sumi, da želi SDS prevzeti nekatere poslance Resnice, zato temu primerno prilagaja svoje ravnanje. Veliko svobode daje denimo tudi Katji Kokot, ki je na političnih stavnicah prva med tistimi, ki bi ob morebitnem Stevanovićevem odmiku od sedanje smeri oziroma koalicije lahko prestopili v SDS.
 
Stevanovićeva strateška naloga je bila po mojem mnenju ubraniti poslanca Mijića. Ta je dokazano počel stvari, ki so za poslanca popolnoma neprimerne. Gre za zgodovinsko deviacijo slovenske politike, Stevanović pa ima čas za njegovo obrambo približno do 11. oktobra.
 
Ali misliš, da bo Boris Mijić odstopil? Zadnje izjave nekaterih poslancev kažejo, da poskušajo njegovo početje relativizirati.
 
Ne štejejo besede, temveč dejanja. Vprašajmo se, ali je bil o tem že sklican svet stranke Resnica, ki ga je Stevanović obljubil v začetku julija. Ni bil, kajne? Dopusti so očitno zelo dolgi in bodo še daljši.

Torej je povsem mogoče, da Boris Mijić ostane v parlamentu?

Povsem mogoče. Mislim, da ga bo Stevanović na neki točki vendarle žrtvoval, vendar šele po temeljitem preverjanju, kdo bi bil njegov naslednik in kdo bi namesto njega prišel v parlament.
 
Dolgoročno ga verjetno ne more obdržati ob sebi. Po 11. oktobru, ko bo Stevanoviću zagotovljeno, da poslanski sedež ostane Resnici, ga bo po mojem na neki točki vendarle žrtvoval.
 
Za nami je vroče, celo zelo vroče poletje - ne le meteorološko, temveč tudi politično. Zaznamovali so ga politična polarizacija, konflikti in volitve, po katerih se razmere niso umirile.
 
Ne, niso se mogle umiriti.
 
Zakaj?
 
Ker je volilni izid preprosto takšen, da ustvarja polarizacijo.
 
In ustvarja politični konflikt?

Tako je, saj smo znova dobili enobarvno vlado.

Da, zelo oziroma izrazito enobarvno vlado, ki je hkrati vezana na dogovore, ki ji omogočajo obstanek. Toda ti dogovori so dragi in dokaj zahtevni za izpolnjevanje. Dobili smo le podaljšek predvolilne kampanje, ki se bo v parlamentu nadaljevala do leta 2030. Referendumska jesen bo to gotovo še poglobila. Podoben primer smo imeli leta 2022 s tremi referendumi. Če bo opozicija tudi tokrat oblikovala uspešno referendumsko zgodbo in dobila vsaj en referendum, bo imela vlada precejšnje težave.
 
Pri tem mislim predvsem na interventni zakon. Če ta pade, vlada določeno obdobje - mislim, da leto ali celo dve - ne bo smela sprejemati nekaterih ukrepov, ki jih zakon vsebuje.
 
Ne pozabimo, da interventni zakon vključuje tudi zdravstveno reformo, vprašanje dela zdravnikov dvoživk in davčno reformo. Če zakon na referendumu pade, se lahko nenadoma znajdemo v dejanski blokadi vseh načrtovanih reform četrte Janševe vlade.
 
Referendum o interventnem zakonu bo sovpadal z novembrskimi lokalnimi volitvami, še pred tem pa oktobra sledijo drugi referendumi. Ustavno sodišče je referendum o interventni zakonodaji dopustilo; proti je bil le en ustavni sodnik.
 
Nova koalicija je še pred sestavo vlade po hitrem postopku poskušala sprejeti radikalne ukrepe in z enim zakonom spremeniti vrsto drugih zakonov. Če vlada ta najpomembnejši jesenski referendum izgubi, bodo spremembe leto dni stale. Se bo Janša s tem ustrelil v koleno?
 
Pojdiva na začetek: zakaj je interventni zakon sploh nastal? Nastal je iz dveh razlogov.
 
Prvič, bil je sporočilo, da nova oblast dela, še preden je oblast dejansko prevzela, in izpolnjuje obljube volivcem, med drugim nižje davke.
 
Drugič, potem ko je postalo jasno, da Stevanović ne bo šel v koalicijo z Golobom, je desna naveza potrebovala skupni vsebinski temelj.
 
Naveza NSi, Demokratov in Resnice, ki se je nato paketno povezala s SDS, je potrebovala vsebinski temelj.
 
Ideja za interventni zakon naj bi prišla od Logarja, operativno pa so ga pripravljali drugi.

Na referendumih se navadno ne odloča samo o vsebini, temveč tudi o podpori vladi. To bo zato znova referendum za Janšo ali proti njemu.

Morebitni padec zakona bi pozneje blokiral del ukrepov in hitro ustavil obljubljeni reformni zagon. Znova bi dobili omejeno vlado, podobno drugim manjšinskim vladam, ki so imele pri nekaterih vprašanjih zvezane roke.
 
Ta referendum bo za vlado najpomembnejši, zato bo v naslednjih mesecih naredila vse, da ga dobi. Omenil si tudi tri posvetovalne referendume.
 
So namenjeni povečanju udeležbe?
 
Da, predvsem pri temah, s katerimi je mogoče mobilizirati privržence. Ena takšnih so socialne podpore. Vsi si želimo, da bi ljudje delali, da jih država ne bi preživljala in da bi Slovenija ohranila rekordno zaposlenost. Med brezposelnimi so večinoma ljudje, ki zaradi zdravstvenih, psiholoških, starostnih ali drugih razlogov težko delajo. V razpravi pa se bodo navajali predvsem anekdotični gostilniški primeri. Gre skoraj za kulturno temo, s katero se skuša podpreti zakon, ki bo največ prinesel premožnejšim oziroma najbogatejšim.
 
Ob interventni zakonodaji si omenil vračanje uslug. Na portalu Necenzurirano ste objavili članek o kampanji Anžeta Logarja. Iz finančnega poročila je razvidno, da je stranka Demokrati porabila okoli 600 tisoč evrov, kar jo kot novo stranko postavlja ob bok SDS in Gibanju Svoboda. Anže Logar še vedno noče pojasniti, od kod denar za kampanjo. Tako se vračava k vračanju uslug. Pred volitvami smo pisali tudi o povezavah s prostozidarji, o katerih je gospod Janša sam govoril v enem od soočenj.
 
Da, njihov vpliv je problematiziral tudi v intervjuju za Reporter, zlasti vpliv Otmarja Zorna. V zadnjem času je prišlo v javnost - mislim, da ste to objavili prav vi na portalu Necenzurirano - da med prostozidarji nista le Anže Logar in Vladimir Prebilič, temveč tudi Janšev minister iz kvote SDS Borut Rončevič.
 
Da, vodi inštitut, ki je zelo povezan s tem gibanjem oziroma skupnostjo. Vprašali smo ga, ali je član, vendar odgovora nismo dobili. Če bi tebe vprašali, ali si član nekega združenja, bi verjetno odgovoril, da nisi. Če članstva ne bi smel razkriti, pa vprašanja najbrž ne bi komentiral.
 
Po prevzemu položajev nove oblasti se dogajajo tektonski premiki. Poleg državnega gospodarstva se prevzemajo tudi zdravstvene ustanove. V začetku tega tedna je odstopil direktor kliničnega centra. Ali prav tu iz ozadja vstopajo vplivneži zdravstvene reforme, ki naj bi stali tudi za kampanjo Demokratov?
 
Da. Po nekaterih informacijah prihaja tudi do nesoglasij med Demokrati in NSi glede tega, kdo bo vodil UKC Ljubljana. Pri kadrovanju v gospodarstvu ima glavno vlogo SDS, močno pa se je postavila tudi NSi. Že zdaj lahko vidimo dve ali tri državna podjetja, ki so ji bila prepuščena v delitvi. Poleg tega vodi pomemben infrastrukturni resor, ki razdeljuje večstomilijonske posle. S tega vidika je NSi v boljšem položaju kot v tretji Janševi vladi pod Toninom. To je dejstvo. Uganka pa ostaja: kje so Demokrati?
 
Demokrati imajo, mislim, da dva poslanca manj od NSi, imajo pa ministrstvo za gospodarstvo.
 
Imajo ministrstvo za gospodarstvo, ki razdeljuje podpore in pri katerem se znova zapleta s SPIRIT-om. Glede na finančno poročilo, ki smo ga dobili in ne ponuja odgovorov, temveč odpira številna vprašanja, bo treba spremljati, kje bodo Demokrati vračali usluge. Njihova težnja je očitno zdravstvo. Tadej Osterc je prevzel zdravstveno ministrstvo in jasno je, kakšna bo politika. Ko bo nekoč objavljen seznam donatorjev, ki so Demokratom za kampanjo prinesli skoraj toliko denarja kot največjima strankama, Gibanju Svoboda in SDS, bomo morda lahko za nazaj razumeli tudi kakšno odločitev.
 
Vendar pa trdno verjamem, da demokrati Anžeta Logarja teh številk oziroma teh podatkov ne bodo razkrivali.
 
Ko sva že pri Novi Sloveniji: ob zadnjih izjavah ministra Vrtovca, ki ni več povsem novi predsednik stranke, se mi včasih zdi, da je bolj papeški od papeža in celo ostrejši od SDS.
 
Vrtovec se je že zapletel pri napovedi nočnega dela na avtocestah. Čez poletje se kljub njegovim izjavam ni zgodilo nič bistvenega in stvari bolj ali manj stojijo. Nazadnje je dejal, da je v Sloveniji preveč gradbišč, da je vlada podedovala takšno stanje in da bodo postopke pospešili. S tem že pojasnjuje, zakaj nekaterih stvari, za katere je obljubljal, da se bodo premaknile čez noč, ni mogoče izvesti tako hitro.
 
Kadar se politik osebno izpostavi pri konkretnem problemu, ljudje odgovornost zanj logično preložijo nanj in ga sprašujejo, kdaj ga bo rešil, če je to že obljubil.
 
Podobno težavo je imel Janez Janša. Šolski primer je bil njegov obisk Ambrusa leta 2006. Lahko bi poslal ministra, državnega sekretarja ali kogar koli drugega, vendar je šel tja sam. Problem se je zato prenesel nanj in svojim volivcem ga je moral tako ali drugače rešiti.
 
Če pogledate volišče v krajevni skupnosti Ambrus, boste videli, da ima enega najvišjih deležev glasov za SDS v državi, več kot 80 odstotkov. To je Janševa najtrdnejša baza in problem je moral rešiti. Pri Vrtovcu zdaj vidimo nekaj podobnega: takoj se je odzval na zastoje in se osebno izpostavil z obljubo, da jih bo rešil.
 
Pri kadrovanju na DARS-u pa vidimo, da ga po trenutnih napovedih ne bo prevzela NSi, temveč SDS oziroma njena Počivalškova linija. Mislim, da je Vrtovec spoznal, da je morda naredil napako. Z DARS-om, pri katerem je bila znamka NSi že prej precej omadeževana, se zato ne želi več tako tesno povezovati in se umika.
 
Mislim, da je to dejansko storil. Podobno zgodbo opažamo pri GEN energiji, lastnici slovenskega deleža jedrske elektrarne. To podjetje bo izvajalo največji infrastrukturni projekt v zgodovini Slovenije, JEK 2, katerega vrednost je trenutno ocenjena na 15 milijard evrov, lahko pa bo stal še deset milijard več.
 
Če bo projekt kdaj izveden, bo njegova vrednost primerljiva z enoletnim proračunom Slovenije. Resor infrastrukture vodi NSi, njen minister pa se je v prejšnjem mandatu o projektu dogovarjal z ameriško veleposlanico. V Washingtonu so podpisali celo memorandum. Kdo je danes na čelu GEN energije? Andrej Vizjak iz SDS.
Nekdanji minister za delo, gospodarstvo in okolje v treh vladah Janeza Janše je prevzel podjetje. Bistveno je, da ga ni prevzela NSi.
 
Eden najpomembnejših, morda celo najpomembnejši človek v najožjem Janševem gospodarskem krogu pa je nekdanji gospodarski minister Zdravko Počivalšek.
 
Z velikim zanimanjem spremljam polemike med njim in podjetnikom Alešem Štrancarjem, razvpitim podjetnikom, ki Slovenijo preleplja s plakati.
 
Še vedno nas ozavešča o Kosovelu.
 
Da, Zdravka Počivalška očitno ne mara in ga nenehno napada prek omrežja X. Zanima me, kakšno vlogo ima Počivalšek, ki je bil tudi na VIP-tribuni nogometne tekme v Celju.
 
Zelo pomembno. Zdravko Počivalšek je SMC premaknil na desno, nato pa Demokratom izročil ključ oziroma ključe strankine blagajne - seveda z vednostjo in odobravanjem Janeza Janše. Finančni vložek, ki ga je prinesel s seboj, ustvaril pa ga je Miro Cerar, je imel zelo pomembno, čeprav ne odločilno vlogo pri financiranju kampanje Demokratov.
 
Počivalšek je bil ves ta čas tudi vodja strokovnega sveta SDS za gospodarstvo. Z Matejem Lahovnikom sta verjetno prva svetovalca Janeza Janše za gospodarska vprašanja. Lahovnik še ni prevzel nobene funkcije, vprašanje pa je, ali se bo javno izpostavil, ko jo bo.
 
Počivalšek je državni sekretar in verjetno je upal na ministrski položaj. Ker so gospodarstvo prevzeli Demokrati, je ostal brez njega. Mislim, da se bo to nadomestilo tako, da bo kadrovsko zapolnjeval funkcije, ki po kvoti pripadajo SDS.
 
Za Zdravkom Počivalškom stoji tako imenovani celjsko-kozjanski kadrovski bazen, iz katerega bodo ljudje prihajali na posamezne funkcije. Pod vladami SDS smo že videli številna notranja trenja in frakcijske boje za položaje. Za zdaj jih še ni opaziti, vendar to ne pomeni, da jih ne bo. Ko neka frakcija pridobi moč, se navadno pojavi druga, ki jo želi omejiti. To smo v tretjem mandatu Janeza Janše najbolj izrazito videli pri slabi banki, kjer so se spopadale različne struje. Videli bomo, kako bo tokrat.
 
Ampak v tej konstelaciji je Zdravko Počivalšek nek ključen mož tako za kadrovanje kot za gospodarske zadeve.
 
V prvi bojni liniji ni le prevzemanje gospodarstva, temveč tudi naskok na RTV Slovenija. Pred nami sta referendum in priprava novega zakona o RTV.
 
RTV se je po moji oceni deloma sama znašla v tem položaju. V zadnjih mesecih mandata prejšnje vlade je imela na mizi zagotovilo o državnem denarju, ki bi ji omogočil nadaljnje delo in preživetje. Zakaj na strani RTV Slovenija ni prišlo do dogovora, objektivno ne razumem; podrobnosti pa tudi ne poznam dovolj dobro.
 
Dejstvo pa je, da je nova vlada priložnost izkoristila in pozornost usmerila v javni zavod. Verjetno vidi priložnost, da ga spravi pod proračunsko financiranje in s tem pod neposrednejši nadzor.
 
Spreminja se tudi medijska zakonodaja. So mediji vedno tarča, kadar je Janez Janša na oblasti?
 
Zdaj je vse postavljeno v okvir varčevanja: treba je varčevati, saj smo našli toliko novih izdatkov. Mediji so pri tem priročen izgovor ...
 
Toda na RTV je, to morava povedati, še vedno dva tisoč zaposlenih, medtem ko jih je v velenjskem Gorenju po zadnjih podatkih 1.500. Tudi v mednarodnih primerjavah, na primer z BBC - pri čemer seveda ne mislim na število prebivalcev -, imamo zelo razkošen RTV.
 
Ne vem, ali je takšna primerjava mogoča. Čeprav z RTV nimam nič, jo bom pri tem zagovarjal. Slovenija je dvomilijonska država, Velika Britanija pa ima 80 milijonov prebivalcev. Primerjajmo število njihovih in naših javnih uslužbencev in videli bomo, da je naše večkrat večje.
 
RTV so zakonodajalci v zadnjih desetih do petnajstih letih nalagali vedno nove naloge, ne da bi ji zagotovili sredstva za njihovo izvajanje. Populistični pogled na RTV je vedno enak: češ da trošijo denar, da vsi ležijo in nimajo kaj delati.
 
Po mojih izkušnjah so zaposleni v informativnem programu zelo obremenjeni in veliko delajo. Za res kakovosten informativni program jih je celo manj, kot bi jih moralo biti. Delajo po najboljših močeh in o njih ne morem reči nič slabega, čeprav seveda obstajajo izjeme. Kako je na drugih področjih, ne vem. Dejstvo pa je, da ima RTV številne naloge, za katere širša javnost sploh ne ve. Teh težav ni mogoče reševati s populistično trditvijo, da RTV ne potrebujemo. Kdaj si bil denimo nazadnje v kakšnem slovenskem muzeju?
 
Ja, že kar nekaj časa.
 
Zakaj potem plačuješ za slovenske muzeje, če jih ne obiskuješ? Češ, da RTV ne potrebujemo, ker je ne gledamo, je argument, po katerem bi lahko ukinili vse v državi.
 
Ja, saj RTV ni samo informativni program, ki je prva tarča.
 
Upravljanje zavoda ni le zahtevno, temveč ga je zaradi različnih razlogov težko spremeniti. Ali je mogoče najti prihranke? Verjetno. Vprašanje pa je, ali obstoječi sistem upravi sploh omogoča, da s spremembami procesov te prihranke poišče in jih tudi uresniči. Tega ne vem.
 
To bova še videla in o RTV Slovenija zagotovo pripravila še kakšen podkast…
Ta teden pa na Bledu poteka Blejski strateški forum. Pri tej temi se znova dotikava medijev, osredotočila pa se bova predvsem na Izrael.
 
Z novo vlado se je slovenska politika do Izraela popolnoma spremenila. Benjamin Netanjahu se je Janezu Janši znova zahvalil za podporo.
 
Lahko nekaj dodam?
 
Ja, povej.
 
Kaj je skupnega vsem akterjem, ki so prišli na Bled?
 
Povej.
 
Vsi so tako ali drugače povezani s POP TV. Glavni gostje dogodka so predsedniki vlad Češke, Madžarske in Hrvaške.

To so države, povezane z morebitnim odločanjem o prihodnji usodi POP TV. Po moji oceni bo to ena najpomembnejših medijskih zgodb za sedanjo vlado, tako kot je POP TV pomemben za vsako vlado. Mislim, da se utegne na tem področju počasi začeti nekaj dogajati.
 
Sedanji češki lastniki ne skrivajo, da je zanje to naložba, namenjena ustvarjanju dividend. Na neki točki jo bodo verjetno želeli prodati, vprašanje je le, kdo bo kupec. Naključje ali ne: na Blejskem strateškem forumu so bili voditelji držav, ki bi lahko bile vključene v ta posel.
 
Bo torej vlada poleg RTV Slovenija prevzela še POP TV, če te prav razumem?
 
Ne, tega ne vemo.
 
Ampak ...
 
Odvisno od tega, kdo bo kupec. Če bi politika želela prevzeti POP TV, bi govorili o operaciji, vredni od 200 do 250 milijonov evrov. Slovensko državno podjetje takšnega nakupa ne more izvesti, saj je naložba prevelika. Če pa bi televizijo kupil nekdo iz države, ki ima v Sloveniji svoje interese, bi bil mogoč tudi kakšen dogovor.
 
Ampak greva na Izrael.
 
Poudariti želim predvsem zanimivo naključje. Ni nujno, da se je na Bledu v zvezi s tem kar koli dogajalo, vendar je sestava gostov vsekakor zanimiva.
 
Izrael prihodnji teden odpira veleposlaništvo v Sloveniji, predvidoma v stavbi nekdanjega NPU, kjer imajo prostore službe ministrstva za obrambo. O tem ste pisali tudi na portalu Necenzurirano. Pred dvema številkama smo v Reporterju objavili intervju z izraelsko veleposlanico, ki je še vedno dostopen na Reporter.si. Slovenija je blokirala izjavo Evropske unije proti širjenju naselbin na Zahodnem bregu, za kar se je Netanjahu zahvalil. Slovenija pod novo vlado torej ščiti izraelske interese v Evropski uniji in prevzema vlogo, ki jo je vrsto let imela Orbanova Madžarska.
 
Drži.
 
Kako se bo to Sloveniji obrestovalo? Prihodnji teden je poleg odprtja veleposlaništva predvidena tudi poslovna konferenca, ki jo soorganizira Gospodarska zbornica in na kateri bodo sodelovala izraelska podjetja. V zadnji kolumni pa pišeš, da bi Slovenijo lahko doleteli ukrepi Evropske unije in da bi lahko ostali brez kohezijskih sredstev za vzhodno Slovenijo.
 
Pisal sem, da je Slovenija edina nasprotovala izjavi Evropske unije o vprašanju, pri katerem je mednarodno soglasje že sicer težko doseči. Evropi ves čas očitajo, da je na Bližnjem vzhodu ni, kar drži, vendar se občasno vseeno oglasi z izjavami. O tej izjavi se je uskladila celo Nemčija, ki je zaradi zgodovinskih razlogov skoraj vedno na strani Izraela. Tudi Nemčija je obsodila gradnjo na Zahodnem bregu, ki posega v ozemeljsko celovitost prihodnje - ali pa nikoli uresničene - neodvisne Palestine.
 
Nato pride Slovenija in dogovor prekine zaradi interesa, ki očitno prihaja iz Izraela, ne pa iz slovenskih interesov. Opozoril sem, da se po pravilih realpolitike Evropske unije takšna poteza državi navadno vrne, še posebej, če je zelo majhna.
 
Madžarski so blokirali ne vem koliko sredstev.
 
Osemnajst milijard evrov, postopek pa je trajal nekaj let. Orban je drugačen: v EPP je bil precej močnejši od Janše, poleg tega ima Madžarska nemške avtomobilske in orožarske tovarne.
 
Z Madžarsko se ni bilo tako preprosto spopasti, zato je trajalo precej časa, preden so bila sredstva zamrznjena.
 
V primeru Slovenije sredstva zaradi tega seveda ne bodo zamrznjena. Slovenski veto je popolnoma neprimerljiv s postopkom zaradi kršitev vladavine prava.
 
Janša pa je že prejel signal: Branka Grimsa so izključili iz EPP.

Težava je, da je pred nami del evropske politike, ki mora Slovenijo najbolj zanimati - denar. V naslednji finančni perspektivi za obdobje 2028-2035 se bo delilo več sto milijard evrov evropskih sredstev.
 
Od tega je odvisno, koliko mostov, cest, železnic, šol, razvojnih programov, naložb v umetno inteligenco in kmetijskih subvencij bomo imeli v Sloveniji. Govorimo o delitvi evropskega denarja.
 
Pogajanja so se že začela in se bodo oktobra ter novembra še okrepila. Pri tem bomo potrebovali pomoč. Interesov bo veliko; veliki plačniki bodo želeli, da manjše države dobijo čim manj. Težava je tudi, da je zahodni del Slovenije že zelo razvit in bo prejel zelo malo kohezijskih sredstev, zato se bo težišče preneslo proti manj razvitemu vzhodu države. Potrebovali bomo zaveznike, s takšnimi potezami pa jih izgubljamo.
 
S stališča slovenskih interesov to ni bila pametna poteza. Škoduje tudi našemu ugledu v svetu, čeprav gre navsezadnje še vedno za vprašanje Bližnjega vzhoda.
 
Problematična je predvsem z vidika realpolitike v EU. Kot si omenil, je SDS prvi poduk dobila že junija, ko je Ursula von der Leyen Branka Grimsa izključila iz EPP. Romana Tomc je to sporočilo očitno razumela, drugi pa ga javno niso. Bojim se, da bo za Slovenijo zelo slabo, če bo v prihodnjih mesecih prejela podobno sporočilo, ki ga bo mogoče ovrednotiti v evrih.
 
Janez Janša na Blejskem forumu pravi, da zdrava pamet prihaja iz vzhodne Evrope.
 
Kaj pa je zdrava pamet? Vzhodna Evropa je lahko tudi Belorusija.
Zdi se mi, da skuša s takšnimi izjavami zgodbo zapreti, vendar mu to ne uspeva. Izraelski interes je v slovenski zunanji politiki izrazit in to je objektivno dejstvo.
 
Mislim, da vemo, zakaj je do tega prišlo. Ne vemo pa, zakaj in v kakšnem obsegu se bo nadaljevalo. Toda dejstvo ostaja.
 
Pojdiva naprej. Predsednica države je glede Izraela na zelo drugačnih stališčih kot sedanja vlada. Prihodnje leto bodo predsedniške volitve in, kot sva razpravljala že v prejšnjih epizodah, bo Nataša Pirc Musar v novo tekmo verjetno vstopila z retoriko proti Janši. Postavila se je na nasprotno stran. Poleti pa je doživela prometno nesrečo, njena javna podpora je strmoglavila in ni več prva na lestvici priljubljenosti politikov.
 
Če se ustaviva pri nesreči, ki je zelo razburila slovensko javnost: pojavili sta se dve teoriji zarote.
 
Po prvi naj bi prometno nesrečo inscenirali v Izraelu, natančneje izraelska tajna služba Mosad. Nataša Pirc Musar je pred evropskimi poslanci v Evropskem parlamentu Izrael obsodila zaradi genocida na Zahodnem bregu. Pri tem se je zmotila, saj bi morala reči v Gazi.
 
Ob nesreči je v javnost prišlo tudi, da je bila v avtomobilu njena dolgoletna prijateljica Viktorija Krivoluckaja, ne pa njen nekdanji partner, kot smo izvedeli pozneje.
 
Dnevnik je s pomočjo avstrijske tiskovne agencije poročal, da naj bi bila v Rusiji intimna partnerja.
 
Po drugi teoriji naj bi nekdanji pripadnik slovenske obveščevalne službe Roman Jeglič informacije o Krivoluckaji spravil v javnost, da bi se tako maščeval nekdanji partnerici.
 
Povedati želim predvsem, da se Nataši Pirc Musar glede odzivov javnosti dogaja nekaj podobnega kot ob aferi Baričevič pred leti. Eden od političnih komentatorjev je že omenil, da je predsednica prijateljici dala prednost pred državo. Ali ocenjuješ, da ima Nataša Pirc Musar še možnosti za drugi mandat?
 
Sem lahko nekoliko daljši?
 
Ja, kar izvoli, sem bil tudi jaz.
 
Najprej: znašla se je v položaju, v katerem je želela biti - pri tem mislim na čas pred izbruhom afere. Neuspeh Roberta Goloba pri sestavljanju vlade jo je ob Ustavnem sodišču in ljubljanskem županu postavil v vlogo edinega središča moči, ki ga Janez Janša ne obvladuje. Računala je, da ji bo prav to omogočilo ponovno izvolitev. Volivci naj bi ob koncu leta 2027 rekli, da imajo Janševe vlade dovolj in da ta ne sme dobiti še predsedniške palače, čeprav ta formalno seveda ni njegova.
 
Hitro pa je spoznala, kaj takšen položaj pomeni. Afero si je v veliki meri zakuhala sama z zelo nespretnim komuniciranjem v urah in dneh po nesreči, o čemer so govorili tudi komunikacijski strokovnjaki.
 
Prikrivala je podatek o tem, kdo je sedel na zadnjem sedežu. Iz tega se je razvila afera, ki spominja na kombinacijo afer Velikovec in Baričevič. Na eni strani je predsednica republike z nekaterimi dogodki iz preteklosti, na drugi pa teorije zarote in fantazme o različnih odklonih.
 
Samo medklic: ne verjamem, da je Nataša Pirc Musar ruska vohunka, kot jo obtožuje Žan Mahnič. Vem pa, kako se odziva slovenska javnost in kako hitro začne delovati domišljija, ko se pojavijo kočljivi prijatelji, zgodbe o dvojnih življenjih in razkorak med javno podobo ter zasebnim ravnanjem.
 
Predsednica je želela zgodbo zapreti, vendar je ni znala. Po moji teoriji zato, ker je bila zadnja štiri leta v izjemno udobnem medijskem položaju. Medijska mreža jo je podpirala in napadala tiste, ki so ji nasprotovali.
 
Pozabila je, da se je po Golobovem odhodu iz kabineta predsednika vlade njen položaj spremenil. Ko se je prvič v mandatu soočila s krizo, povezano neposredno z njo, je komunicirala zelo slabo. Ta zgodba jo bo zato spremljala do konca mandata.
 
Dejstva kažejo na povezave Viktorije Krivoluckaje - predsedničine dolgoletne prijateljice, tesne sodelavke in prokuristke v njenih podjetjih - z Rusko federacijo in nekaterimi obveščevalnimi krogi.
 
Analiza inštituta Robert Lansing, pri katerem sodelujejo nekdanji pripadniki Cie, poudarja dvoje. Prvič, ni bistveno, ali je Krivoluckaja ruska agentka.

Varnostno tveganje pomenita že njena bližina predsednici in dostop do morebitnih občutljivih podatkov. Ne trdijo, da podatke komur koli izdaja, temveč opozarjajo, da tveganje pomeni že sama možnost.
 
Del tega tveganja je možnost, da bi podatki uhajali prek prijateljice ali njenega moža.
 
Tako je.
 
Na portalih Necenzurirano in Reporter smo o tem, kako sta zakonca Musar obogatela, edini pisali že pred volitvami leta 2022, zaradi česar so nas napadali tudi v Tarči Erike Žnidaršič.
 
Ja.
 
Pisali ste o tem, kdo je kupoval zemljišča - poslovnež iz najožjega Putinovega kroga.
 
Da.
 
Vemo tudi, s čim se ukvarja Aleš Musar.
 
Da.
 
Ne izdeluje izpušnih sistemov kot Akrapovič, temveč preprodaja zemljišča. Pri zgodbi o prvi tovarni je imel močne ...
Poslovne povezave v Rusiji. To je nesporno. Veliko je posloval tudi na Balkanu, ki je tradicionalno rusko interesno območje. Če je bil kdo zanimiv za ruske obveščevalne službe, je bil to gospod Musar, ne pa Nataša Pirc Musar.
 
Aleš Musar je tudi nenavadno aktiven prvi gospod. Predsednico spremlja po svetu, sodeluje pri opremljanju predsedniške palače in še vedno sklepa posle. Česa takšnega doslej še nismo imeli. Kaj pa, če tudi njega izsiljuje kakšna tajna služba?
 
Ameriška analiza opozarja še na drugo tveganje za Slovenijo. Tudi če je zgodba povsem benigna, lahko desnica z njo ustvarja nestabilnost in Slovenijo potisne v položaj, ki gre na roko Rusiji. Tudi če Rusi zgodbe niso sprožili, se lahko razvije v smer, ki jim ustreza.
 
Način komuniciranja predsedničinega urada se mi zdi nepojmljiv. Povedal sem, zakaj mislim, da je tako. Afera se bo za zdaj precej bolj poznala na mednarodni kot na notranjepolitični ravni.
 
Mislim, da prihaja čas, ko bo Nataša Pirc Musar postala mednarodno izolirana, podobno kot Zoran Milanović. Ne zato, ker bi bilo kar koli dokazano, temveč zaradi sumov, ki so bili sproženi iz Slovenije. Kaj imamo torej danes v Sloveniji?
 
Imamo predsednico republike, ki ji desnica očita povezave z Rusi, predsednika vlade, ki na mednarodni ravni očitno zastopa tudi izraelske interese, ter predsednika državnega zbora, ki je ob smrti obsojenega vojnega zločinca Ratka Mladića sprejel predsednika Narodne skupščine Republike Srbske, nekdanjega člana paravojaških formacij in osumljenca vojnih zločinov.
 
In predsednika državnega zbora, ki še vedno želi obiskati Rusijo.
 
Ja, v Moskvo, tako je.
 
Pojdiva še k lokalnim volitvam. Pred dvema tednoma smo v Reporterju objavili zanimiv intervju z Urošem Jaušovcem, nekdanjim glavnim tajnikom SD. Napoveduje se vstop Antona Ropa v ljubljansko župansko tekmo.

Za gledalce, ki nimajo tako dolgega političnega spomina: Anton Rop je nekdanji predsednik vlade, ki ga je leta 2004, torej pred 22 leti, prvič premagal Janez Janša. Zdaj se bo znova politično aktiviral.
 
V času prejšnje vlade je želel postati guverner Banke Slovenije, vendar mu je vlada oziroma Robert Golob to preprečila. Zdaj bo očitno izzval Golobovega največjega zaveznika Zorana Jankovića, ki je župan že dvajset let.
 
Jaušovec ocenjuje, da je Janković premagljiv. Na zadnjih volitvah je bila udeležba 39-odstotna, Janković pa je prejel glasove približno 25 odstotkov vseh volilnih upravičencev.
 
Za župana kandidira tudi Luka Mesec. V Levici računajo, da bi se lahko zgodilo nekaj podobnega kot v New Yorku ali avstrijskem Gradcu. Z Antonom Ropom prihaja tudi Urška Klakočar Zupančič, ki je izstopila iz Gibanja Svoboda. Načrtujejo ustanovitev stranke. Jaušovec pravi, da bi imela Klakočar Zupančič v novi stranki pomembno vlogo in bi Gibanju Svoboda odvzemala glasove.
 
Ocenjuje, da bo Gibanje Svoboda z leti razpadlo in da bo prej ali slej tudi Robert Golob odšel iz politike - ne že to jesen, temveč pozneje. Kako ocenjuješ vrenje oziroma brbotanje na tako imenovani levi sredini, kot temu praviš?
 
Če se osredotočiva na Ljubljano: Janković je seveda premagljiv, saj v politiki nič ni večno. Na zadnjih volitvah je dobil od 60 do 65 tisoč glasov, kar je le približno 20 tisoč več od števila glasov proti na referendumu o parkiriščih sredi julija, ko so Ljubljančani praviloma na dopustih.
 
To kaže na določeno vrenje proti Jankoviću. Vprašanje je, kdo ga bo znal izkoristiti. Izkušnje iz drugih slovenskih mest kažejo, da ima izzivalec veliko prednost, če se dolgoletni župan znajde v drugem krogu in se njegov tekmec predstavi kot sprejemljiva, celo nadstrankarska alternativa.

Torej bo drugi krog odločilen ne glede na to, ali vanj pride Anton Rop ali Luka Mesec?
 
Drugi krog je za Zorana Jankovića v vsakem primeru tvegan. Pri Antonu Ropu ne vem, koliko ljudi se še spomni njegove politične kariere; za poslušalce in gledalce si moral pojasniti, kdo sploh je. Urška Klakočar Zupančič bi gotovo lahko bila pomemben dejavnik. Vprašanje pa je, ali si res želi postati ljubljanska županja. Nekateri njeni javni nastopi kažejo, da jo je po aferi Krivoluckaja morda še bolj zamikal položaj predsednice republike.
 
Na levi sredini se dogaja običajno vrenje. Položaj verjetno ocenjujejo podobno kot v letih 2020 in 2021. Vlogo takratnega KUL so zdaj prevzeli Golob, Han in Mesec. Pričakuje se, da bo nova politična opcija z novimi obrazi poskušala zapolniti nastali vakuum in ponuditi alternativo. Vprašanje pa je, ali takšna igra še lahko deluje.
 
Kaj se bo dogajalo do leta 2030? Poleg lokalnih volitev imamo prihodnje leto predsedniške, leta 2029 pa še evropske volitve.
 
Lokalne volitve so za SDS izrazito pomembne, saj stranka potrebuje potrditev. Na parlamentarnih volitvah ni zmagala, zato bo Janša morebitno zmago na lokalnih volitvah predstavil kot dokaz, da je SDS utrjena prva politična sila. To potrebuje tudi zaradi močne lokalne mreže. Vidimo, da se SDS v mestih in drugih krajih povezuje z nekaterimi lokalnimi listami.

Podobni so tudi propagandni prijemi. V drugih mestih se bo verjetno izpostavljalo vprašanje varnosti in migrantov. Recept, že preizkušen v Ljubljani, se bo razširil drugam, mestna središča pa bodo skušali prikazati kot nevarna območja.
 
Lokalne volitve so vendarle posebna zgodba, povezana z razmerami v vsakem mestu. Najzanimivejše bodo po mojem v Mariboru in Ljubljani, morda tudi v Celju.
 
Dogaja se to, kar je bilo pričakovano. Golob ni sestavil vlade in zdaj še vedno nastopa kot vodja opozicije. Toda nekatere sile in skupine mu želijo ta primat odvzeti. S svojim nadaljnjim delom bo moral dokazati, da ga je sposoben obdržati; sicer se bo pojavila alternativa.

Kaj za prihodnost Roberta Goloba pomeni odločitev Specializiranega državnega tožilstva, da so izpolnjeni pogoji za začetek kazenskega postopka zoper njega? Govoriva o aferi Bobnar.

To pomeni, da bo uvedena sodna preiskava. Po mojem to z njegovo politično prihodnostjo nima neposredne povezave, saj zgodba izhaja iz osnovnega spora med ...

To zgodbo poznamo. Zgodba je precej zvodenela. Zdaj je vse v rokah institucij in organov pregona.

Težav nima le Robert Golob. V aferi KNOVS so bile obtožnice vložene tudi zoper predsednika Nove Slovenije Mateja Tonina in nekatere poslance.

Tonin se sklicuje na imuniteto, ki jo je dobil na odboru, sledi pa še glasovanje.
Da, ta zgodba bo na sodišču.

Primož Cirman, najlepša hvala za današnjo razpravo. Poslušalce in gledalce, ki jih je čedalje več, vabiva, da se naročijo na Reporter in Necenzurirano ter berejo oba medija.

Znova se vidimo prihodnji teden. Do takrat lep pozdrav.