Padel je Viktor Orban, padel je Aleksandar Vučić, Janez Janša je pa večen. Orban je bil na Madžarskem neprekinjeno na oblasti več kot 16 let, na še dodatna štiri leta podlage med letoma 1998 in 2002, skupaj torej dolgih 20 let.

Vučić je Srbiji vladal zadnjih 14 let tako v vlogi podpredsednika in predsednika vlade, nato še predsednika države. Janša pa je (bil) predsednik vlade v štirih mandatih, do danes skupaj na oblasti sedem let in osem mesecev.

Če bo četrti mandat na čelu izvršilne veje oblasti pripeljal do konca leta 2030, bo na oblasti enajst let in dva meseca. S tem bo prehitel pokojnega Janeza Drnovška, ki je prav tako vodil štiri vlade v skupni dolžini desetih let in enega meseca. Je pa bil Drnovšek še dodatnih pet let na funkciji predsednika republike.

V Združenih državah Amerike ne moreš biti predsednik več kot dva mandata, torej skupaj osem let. Predsedniška funkcija je tako omejena po načelu zavor in ravnovesij med različnimi vejami oblasti. V parlamentarnih sistemih, kamor se uvršča tudi Slovenija, takšnih omejitev na najvplivnejši politični funkciji ne poznajo, saj mandati predsednikov vlad niso časovno omejeni.

V Nemčiji sta kanclerja Angela Merkel in Helmut Kohl vladala vsak po 16 let. Povsem drugačna pa je slika v Italiji, ki je znana po pogostih menjavah vlad. Od konca druge svetovne vojne je imela kar 31 različnih predsednikov vlad, vlada sedanje premierke Giorgie Meloni pa je 4. septembra letos postavila rekord v trajanju.

Melonijeva je v naši zahodni sosedi na oblasti že več kot štiri leta, kar pa v primerjavi z Vladimirjem Putinom, ki v avtoritarni Rusiji vlada že skoraj 27 let, res ni veliko. Putin je leta 1999 začel kot predsednik vlade, nato je bil predsednik države, pa spet vlade, od leta 2012 pa je ponovno predsednik države. Ne glede na to, na kateri funkciji je bil, je imel glavno besedo v Rusiji.

V enopartijskem sistemu na Kitajskem, kjer je najpomembnejša funkcija generalnega sekretarja komunistične partije, zadnjih 14 let vlada Xi Jinping, ki si je poleg treh mandatov na čelu partije leta 2023 zagotovil še tretji predsedniški mandat. 

Da bo moral januarja 2029 oblast v Beli hiši predati svojemu nasledniku, je gotovo največja nočna mora sedanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki ima za sabo že skoraj polovico drugega mandata. Trump si ne želi samo Nobelove nagrade za mir, da bi rad še tretji mandat, mu je že nekajkrat ušlo.

Teoretično bi lahko kandidiral še enkrat, a bi morali pred tem spremeniti 22. amandma k ameriški ustavi iz leta 1951, po katerem nihče ne sme biti izvoljen za predsednika več kot dvakrat. Za spremembo ustave bi bila potrebna dvotretjinska večina tako v predstavniškem domu kot v senatu, poleg tega pa bi jo moralo ratificirati še najmanj 38 od 50 ameriških zveznih držav, kar pa je ob sedanji politični konstelaciji v ZDA misija nemogoče.

S časovno omejenostjo funkcij imajo težave številni politiki, ki se hitro privadijo oblasti in vsega, kar jim ta nudi. Povratek v opozicijo ali med navadne smrtnike je zato za marsikoga boleč. 

Pa Trump med državnimi voditelji ni edini na svetu, ki boleha za sindromom večnosti. S časovno omejenostjo funkcij imajo težave številni politiki, ki se hitro privadijo oblasti in vsega, kar jim ta nudi. Povratek v opozicijo ali med navadne smrtnike je zato za marsikoga boleč. Moč politike lahko zasvoji podobno kot moč kapitala. Praviloma se človek hitreje navadi bogastva, kot gre nazaj na skromno življenje.

V Sloveniji razen Drnovšku in Janši nobenemu drugemu predsedniku vlad ni uspelo ponoviti mandata. Ne Lojzetu Peterletu, ne Andreju Bajuku, ne Antonu Ropu, ne Borutu Pahorju, ne Alenki Bratušek, ne Miru Cerarju, ne Marjanu Šarcu in ne nazadnje Robertu Golobu, ki je sanjal in si želel še drugi mandat, a mu je kljub relativni zmagi Gibanja Svoboda letos spomladi ušel iz rok.

Po dva mandata na funkciji predsednika republike, ki pa je pri nas bolj protokolarne narave, je uspelo osvojiti le Milanu Kučanu in Borutu Pahorju, pri čemer je Kučan užival sadove oblasti na različnih funkcijah že v času bivšega režima, med letoma 1986 in 1989 tudi kot predsednik centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije.

Po številu mandatov pa so pri nas med politiki rekorderji župani: šest jih je na čelu svojih občin že vse od leta 1994, torej dobrih 32 let. Dva med njimi – Franc Čebulj (Cerklje na Gorenjskem) in Matjaž Švagan (Zagorje ob Savi) – pa se letos potegujeta še za deveti mandat. 

Nesporni veteran slovenske politike pa je sedanji premier Janez Janša, ki je del politične elite že od konca osemdesetih. Janša je med vsemi politiki tudi najdlje, že več kot 33 let, predsednik politične stranke. Nekdaj socialdemokratsko stranko, ki jo je daljnega leta 1993 prevzel od Jožeta Pučnika, je popeljal na drugi konec političnega spektra in postal hegemon slovenske desnice.

Ne samo v stranki, tudi desno od sredine se je znebil ali si podredil vsakogar, ki bi lahko bil njegova politična konkurenca. SDS je postala njegova »d. o. o. – družba z omejeno odgovornostjo«. 

Janez Janša je v vseh teh letih v slovenski politiki preživel številne vzpone in padce, a še vedno vztraja. Pred zadnjimi volitvami je spregovoril tudi o svoji prihodnosti in morebitni upokojitvi. Ko bo svoje politično delo opravil, se bo umaknil iz politike, je dejal. Kdaj bo to delo opravljeno, leta 2030 ali morda čez deset let, ni znano.

Da naj se upokoji oziroma umakne iz slovenske politike, ga je pred leti javno pozival tudi Robert Golob. Na koncu pa je Janša politično »upokojil« Goloba, ko je moral ta letos v opozicijo, sam pa je ponovno zakorakal v vladno palačo na Gregorčičevi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.