Priznam, ko sem izvedela, da bosta na državni proslavi ob 35. obletnici osamosvojitve govorila kar dva – predsednica republike Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Janez Janša –, se mi to ni zdelo nič spornega. Nasprotno. Petintrideset let od osamosvojitve ni vsakdanji jubilej. In Janez Janša je bil takrat v prvi vrsti zgodovinskih dogodkov.

Lahko ga imaš rad ali ne, lahko ga voliš ali ne, lahko se z njim strinjaš ali ne, zgodovine pa ne moreš izbrisati. Njegova vloga pri osamosvojitvi je dejstvo. Zato me je nekoliko presenetilo, ko so se začeli namigi, da naj bi bila predsednica zaradi takšne odločitve nejevoljna. Meni se je zdelo povsem normalno, da ob tako pomembni obletnici spregovorita oba.

Potem pa se je začelo. Kdo sme na proslavo. Kdo ne sme na proslavo. Kateri simboli so dovoljeni. Kateri niso. Kdo je primeren. Kdo ni primeren. Partizani in tigrovci so bili izločeni! In sem si rekla: O, Janez ... Spet smo tam.

Spet pri ideoloških rovih. Spet pri razvrščanju ljudi na naše in vaše. Spet pri zgodbah, ki Slovenijo že desetletja držijo na mestu. In to v trenutku, ko želiš prepričati ljudi, da si pripravljen znova voditi vlado, in ne le za eno polovico Slovenije, ampak vlado za celo Slovenijo. Za hip sem pomislila, da »vržem Janšo prek rame«, saj iz tega mandata ne bo nič.

Da bomo spet gledali isto predstavo. Malo razburjenja, nekaj protestov, veliko negodovanja in neskončne ideološke bitke. Dajte, fantje tam okoli njega, »treščite ga po glavi«: Jelko Kacin, Sebastjan Jeretič in navsezadnje tudi Anže Logar, ki si menda gledal na levo in desno, sem razmišljala.

Ne vem sicer, kdo ga »je«, morda se je tudi sam, malo še predsednica Nataša Pirc Musar, kakorkoli, začeli so se »premiki«. Prvotno vabilo so popravili. Povabili so vse simbole, prapore … Tudi tiste s »staro« zvezdo. Prišli so torej tudi tigrovci in partizani. In tukaj je zgodba dobila povsem drugačen ton.

Na nacionalni televiziji je vladni govorec Sebastjan Jeretič mirno, razumljivo in skoraj šolsko razložil, zakaj je pomembno, da ob takšni obletnici ne izključujemo, ampak vključujemo. Govoril je o spravljivosti. O spoštovanju. O dostojanstvu. O tem, da je osamosvojitev skupna zgodba.

Morda pa vendarle prihaja čas, ko bomo zmogli praznovati vsaj rojstvo svoje države brez preverjanja ideoloških rodovnikov. Morda bomo končno razumeli, da je Slovenija nastala z veliko več ljudmi, kot jih lahko spravimo v en politični tabor.

Poslušala sem ga skoraj z odprtimi usti. Ker je bilo prvič po dolgem času slišati nekaj, kar presega vsakodnevno politično prerivanje. Jeretič govori spravno? Seveda – odločil je Janša! A mi podzavest ni dala miru, izkušnje, stara Janševa praksa mi je udarjala v glavo: do kdaj? Bo zmogel štiri leta? Provocirali ga bodo, kaj vse bo druga stran poskušala, da bi vrnila »starega« Janšo?

A kakorkoli, morda pa vendarle prihaja čas, ko bomo zmogli praznovati vsaj rojstvo svoje države brez preverjanja ideoloških rodovnikov. Morda bomo končno razumeli, da je Slovenija nastala z veliko več ljudmi, kot jih lahko spravimo v en politični tabor. In če verjamete ali ne, to je rekel tudi Janša v svojem govoru: osamosvojitev ni last ene politične opcije, je naša skupna dediščina!?

Na letošnji proslavi sem poslušala novega Janšo! Govoril je o povezovanju in strinjam se, da smo v zadnjih 35 letih imeli dva polčasa: čas sodelovanja in v zadnjih dveh desetletjih čas izključevanja.

Da, leva opcija je po Janezu Drnovšku iskala novega vodjo in ga ni našla, Milan Kučan je le od zadaj dirigiral, svojo moč je levica skušala graditi na izključevanju, na strahu pred desnico, pred Janezom Janšo.

Za vse nas s tem ni kaj dosti naredila. Je pa tudi res, da je Janša znal marsikdaj podpihniti levico, da je stopila na okope. Pri podpihovanju je gotovo pretiraval tudi Milan Kučan. Leva in desna – ne gresta skupaj! In nedavno je na neki slovesnosti izjavil, da je razklanost škodljiva za Slovenijo. Imamo tudi novega Kučana?

Predsednica Nataša Pirc Musar je svoj govor namenila Janezu Janši in vladi – naj pazijo, kaj delajo, naj ne rušijo institucij. Oba z Janšo sta omenila potrebo po pokopu vseh žrtev in tu se bo Zoran Janković gotovo moral umakniti, ne dovoli, menda ga Ljubljana toliko skrbi, da pokop na Žalah zavrača.

Vsaka stran mora stopiti korak nazaj, da bomo lahko šli naprej. Muzej osamosvojitve? Robert Golob ga je takoj ukinil, ko je prišel na oblast, zdaj ga spet dobimo. Seveda, imejmo ga! A ne le do naslednje vlade, če bo druge barve.

In levi naj ne negodujejo! A naj to ne bo le Janšev muzej, naj bo tudi npr. moj, navsezadnje tudi Kučanov, Pirc Musarjeve … Predsednica je na proslavi omenjala KPK, medije, RTV – ne rušiti! Janša, nikar s tankom nad njih! Je pa res, da tako, kot je, vse ne more biti, ker pač »stojimo«, ne gremo naprej! A institucije je treba premišljeno preobraziti, zamenjava kadrov ne bo veliko rešila oz. prav nič.

Ko je predsednica na proslavi omenjala nevladne organizacije, češ koliko so koristne, so ji nekateri žvižgali, kar sicer ni bilo primerno, čeprav jih je pa 27 tisoč res veliko preveč, če moramo večino plačevati. In ko je govorila, da smo pred temeljnim preizkusom zrelosti, je najbrž ob tem mislila na t. i. desno vlado. Zrelostnega izpita že dolgo ni naredila nobena vlada.

Skratka, bo Janša zdržal štiri leta, da ne bo takoj rušil tistega, kar bo zgradil? Če bo tudi delal tako, kot je govoril, bomo vsi skupaj zmagali. Res je koga med vrsticami tudi »ošvrknil«, mimo bivšega predsednika Kučana seveda ne more in mu je nekako spet povedal, da Slovenija ni bila njegova intimna opcija, menda je bilo tudi v sami proslavi nekaj podtona, a nič takega, kar bi mi vzelo optimizem, ki sem ga začutila ob njegovem govoru. Upanje umre zadnje. Razočaranje je pa naš vsakdan …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.