Izjava župana Zorana Jankovića, češ da gre pri obnovi Slovenske ceste predvsem za spremenjeno življenje, ki ga bo mestu prinesla obnova, je seveda popolno norčevanje. Ljubljančani na volitvah ne njemu ne njegovemu dvornemu arhitektu Janezu Koželju niso dali mandata zato, da tako grobo posega v življenje mesta in pretrga večstoletno glavno prometno žilo v centru, še manj pa zato, da bi kot priseljeni samodržec nasilno spreminjal življenje avtohtonih meščanov. Poleg tega obnova, ki bi morala biti končana že lani, še kar traja. Dajmo času čas, skuša biti zabaven župan, ki odprtje načrtuje za 9. maj.
Sprva je bilo mišljeno, da bi bila Slovenska cesta odprta samo za pešce (ne, ni treba da župan skrbi za rekreacijo meščanov), potem so dodali avtobuse in taksiste, zdaj še okoliške prebivalce, na koncu, da bodo lahko vozili samo ekološki taksiji. Izmišljanja in spreminjanja projekta, za katerega je bilo načrtovano, da bo stal 3,81 milijona evrov, zdaj bo seveda dražji, še kar ni konec.
»Če župan in njegovi ljudje želijo sami sebi postavljati spomenike, naj to počnejo drugje in za svoj denar!« pravi legenda slovenskega avtomobilističnega novinarstva Martin Česenj. Tudi on ugotavlja, da sploh ne vedo, kaj hočejo. Po njegovem ne gre samo za odvečno zoženje glavne mestne prometne žile in grob arhitekturni poseg, temveč bo sožitje motornega prometa, kolesarjev in pešcev zelo nevarno.
Ampak župan se s kritikami sploh ne obremenjuje. Da bodo to, kaj lahko še spremenijo in katere proge mestnega prometa bodo speljane po Slovenski cesti, ugotavljali sproti. On si želi, da bi ob cesti uredili »dnevno sobo mesta«, kjer bi ljudje posedali na klopeh in na gostinskih vrtovih. Pričakujejo, da bo zaradi manjšega prometa boljši zrak, vendar ni tako. Nedavna raziskava o kakovosti zraka je pokazala, da zaprtje osrednjega dela Slovenske ceste za osebni avtomobilski promet ni bistveno vplivalo na izboljšanje kakovosti zraka, vsaj kar zadeva vsebnost dušikovega dioksida.