Na Trgu narodnih herojev med Narodnim muzejem in državnim zborom bo levoliberalna vlada z govornikom premierjem Borutom Pahorjem, jutri postavila doprsni kip nekdanjega predsednika izvršnega sveta SRS Staneta Kavčiča. Kdo je bil ta »revolucionar, nosilec partizanske spomenice, član izvršnega komiteja CK ZKJ …«, na katerega dediščino se želi pripeti tudi ljubljanski župan Zoran Janković?
S postavitvijo kipa poleg grobnice narodnih herojev, je, za kar so poskrbeli njegovi tovariši, tudi Stane Kavčič postal narodni heroj. Pa čeprav tega naziva uradno nihče več ne podeljuje, se je zdaj tudi on znašel v družbi revolucionarjev. V grobnici so pokopani Tone Tomšič, Slavko Šlander, Franc Rozman Stane, Miha Marinko, Stane Semič Daki, Edvard Kardelj, Ljubo Šercer, Janko Premrl Vojko, Boris Kidrič, Dušan Kveder - Tomaž …
Nismo slišali, da bi protirevolucionarna stran (ali kdorkoli drug) protestirala ob pobudi, čeprav lahko dediči revolucionarnih tradicij z medijskim stampedom onemogočijo, da bi njeni nasprotniki dali vidno in trajno priznanje kateremu od njenih ljudi. Kipar Drago Tršar je izdelal kip umorjenega bana Marka Natlačna, vse je bilo legalno in dogovorjeno, a kipa v Mančah pri Vipavi, v njegovem rojstnem kraju, v dveh letih še vedno niso postavili.
Realistična podoba
Metod Frlic, akademski kipar, ki živi in ustvarja v Malenskem Vrhu pod Blegošem, avtor izzivalnega in spornega kipa Jožeta Pučnika, naj bi tokrat dobil več odobravanja, saj je naročnik vztrajal pri povsem realistični Kavčičevi podobi, Frlic pa je na to zahtevo pristal, čeprav je nasprotnik socrealizma. Poleg njega sta bila na zaprti natečaj povabljena še akademska kiparja Mirko Bratuša (park hotela Palace v Portorožu krasi njegova kopalka) in Alenka Vidergar (pred dvema letoma je izdelala doprsni kip olimpionika Leona Štukelja, ki stoji v mariborskem mestnem parku).
Vsi trije so pripravili doprsni kip v mavcu, izbran je bil Frlic, ki je kip v nekaterih detajlih na zahtevo naročnika še spreminjal. Po naših informacijah je šlo za ustreznejši nasmeh na obrazu. Frlic domneva, da je bil naročnik že v izhodišču tako natančen zaradi izkušenj in odmevov pri portretiranju Jožeta Pučnika in Janeza Drnovška. Prizna, da je imel precej težav, preden je ujel realistično podobo Kavčiča. Primanjkovalo mu je ustrezno fotografsko gradivo, zato si je pomagal z dokumentarnim filmom. O svoji stvaritvi težko sodi, pričakuje pa, kot je v navadi, zelo različne komentarje.
VEČ V TISKANI IZDAJI
IZJAVA ZA
JAVNOST
»STANE KAVČIČ – NAJBOLJŠI MED NAJSLABŠIMI«
Pobuda za postavitev spomenika Stanetu Kavčiču je s strani ljubljanskega župana Zorana Jankovića več kot očitno politično motivirana. Postavitev spomenika Kavčiču in ves medijski »pomp« je le preusmerjanje pozornosti od aktualne problematike, s katero se sooča župan Ljubljane. Dejstvo je, da je velika večina njegovih predvolilnih obljub še neizpolnjenih, hkrati pa se je Ljubljana pod županovanjem Jankovića zgodovinsko zadolžila in dolg na Ljubljančana znaša že 700 evrov. Velike težave mu predstavlja tudi predlog proračuna za leto 2010. To so glavne motivacije, da Zoran Janković postavlja spomenike svojim ideološkim predhodnikom.
Za Staneta Kavčiča lahko rečemo, da je bil svetla točka v komunistični partiji. Bil je najboljši med najslabšimi. Prav zaradi svojih predlogov, ki so bili drugačni od predlogov nekaterih vplivnih članov partije, je bil dobesedno umaknjen iz političnega prizorišča. Stane Kavčič je zato še en dokaz več, kako trda in kruta je bila roka partije in njenega predsednika Josipa Broza Tita. Stane Kavčič pa ni edini, ki je doživel takšno usodo s strani ideoloških somišljenikov znotraj partije, ki jim Zoran Janković zelo rad postavlja spomenike in ulice. Veljalo je načelo enoumja in Titu reči »NE« je bilo življenjsko usodno. Zato preseneča, da tudi Staneta Kavčiča ni doletela usoda Angele Vode in mnogih drugih, ki so bili zaprti ali ubiti.
Dejstvo pa je, da je Stane Kavčič bil goreč revolucionar in komunist, ki je svojo politično kariero gradil na podlagi krvave komunistične revolucije, katere rezultat danes so množična grobišča. Na koncu je Staneta Kavčiča doletela usoda, ki so jo mnogi, drugače misleči občutili že mnogo prej, med leti 1941 in 1945.
Z odstranitvijo Kavčiča se je bliskovito začel vzpon Milana Kučana in Mirana Potrča. Partija je na vodilnih mestih želela imeti osebi, ki bodo popolnoma poslušne in ne samovoljne, zato sta bila Kučan in Potrč najboljša izbira. Čudi, da Janković postavlja spomenik človeku, ki je bil znotraj partije sovražnik Milanu Kučanu, njegovemu zvestemu prijatelju in zaupniku. Ampak težko je razumeti pripadnike kateregakoli totalitarnega sistema, kajti laž in sprenevedanje je njihova glavna vrlina, zato ta Jankovićeva poteza Mlado Slovenijo – podmladek NSi ne preseneča.
Zoran Janković zelo tehtno in premišljeno postavlja spomenike svojim ideološkim somišljenikom, je pravi branitelj pridobitev komunistične revolucije. V to ga vodi samo eno – ponovni mandat župana Ljubljane, pri čemer ne izbira sredstev.
Slavnostni govornik ob današnji slovesnosti bo predsednik Vlade Borut Pahor. V podmladku NSi se sprašujemo, ali Pahor kot predsednik Vlade res nima drugega dela? Državljanom Slovenije bi veliko bolj koristilo, če bi se Pahor raje ukvarjal z reševanjem gospodarske in finančne krize v Sloveniji, kot pa da se klanja svojim ideološkim predhodnikom, ki nimajo nobenih zaslug za samostojnost Republike Slovenije in njen razvoj. Menimo, da tudi Borut Pahor s takimi dejanji zamegljuje svojo nemoč pri aktualnih temah.
V podmladku NSi Staneta Kavčiča ocenjujemo kot človeka, ki je lahko v spomin in hkrati opomin, kako je takratna oblast bila nedemokratična, kako je bila prepovedana svoboda govora in mišljenja. Zoran Janković in Borut Pahor pa na njegov račun zgolj pridobivata politične točke in preusmerjata pozornost od aktualnih težav, s katerimi se soočata in sta popolnoma nemočna. Najkrajšo pa bodo kljub postavitvi spomenika Stanetu Kavčiču, potegnili prav državljani Slovenije.
Odnosi z javnostmi MSi