Janez Turinek: Titova pot od Potočarov do Hude jame

Po objavi zaupnega dokumenta Cie, po katerem je bil Tito Poljak oz. Rus, so mnogi titofili izgubili smisel življenja. Lažna identiteta nekdanjega jugoslovanskega diktatorja spet odpira na široko vrata ugibanjem, kdo je v resnici bil ta človek, od kod se je vzel in kdo ga je poslal. Josip Broz, ki ga je rodila slovenska mati Marija Javoršek iz Podsrede, je samo posodil svojo identiteto neki čisto tretji osebi, ki pa sploh ni bila jugoslovanski državljan. Nesmrtnega voditelja jugoslovanskih narodov je propagandni stroj izstrelil v orbito 25. maja 1944. Takrat je bila ustvarjena pravljica o nepremagljivem Titu in njegovi partizanski vojski, ki jo še zmeraj pripovedujejo naši Walti Disneyji, kot so Repe, Pirjevec in drugi.

Obstoji teza, da je Joža Broz, rojen 7. maja 1892 v Kumrovcu, dejansko že dolgo dolgo mrtev. Umrl naj bi že med prvo oz. kasneje, med drugo svetovno vojno ali celo med špansko državljansko vojno. Mama Marija Broz naj bi ob njegovi vrnitvi z ruske fronte videla njegove roke in rekla: »Ti nisi moj sin!« Nato je kmalu umrla (l. 1918). Podobno so kmalu umrli vsi, ki so kdaj podvomili o njegovi pravi identiteti. Ključavničarju Josipu Brozu je namreč delo v tovarni odneslo enega ali več prstov na roki. Tito pa je imel deset lepo urejenih prstov. Na Kavkazu ali v Barceloni umrli Josip Broz ni nikoli igral klavirja. Tito pa je izjemno ljubil Verdijeve in Chopinove klavirske mojstrovine. Josip Broz je zelo težko komuniciral z Nemci, Tito pa je govoril perfektno nemško z dunajskim naglasom. Žal pa ga nismo nikoli slišali, da bi spregovoril v svojem najlepšem maternem jeziku ali v jeziku, ki ga govorijo v Hrvaškem Zagorju v okolici Kumrovca. Govoril je samo naučeno srbsko in hrvaško, a z jezikovnimi primesmi poljščine oz. ruščine.

Poročilo Cie prinaša tudi odgovor, zakaj se je bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov tako naglo skrhalo. Tito ga je uvedel s Hudo Jamo pri Laškem, končalo pa se je v bosanski Srebrenici. Bosanska sodna medicina lahko išče med srebreniškimi izkopanimi trupli pravo identiteto, naša sodna medicina pa spi spanje pravičnega, ker je zavezana posebne vrste molčečnosti. Vsako najdeno truplo ima svoje pravo ime in priimek. Človek je človek, tudi po smrti. Množični zločin oz. genocid leta 1945, ki je Slovenijo spremenil v  eno največjih evropskih grobišč, je Titova karikatura. Celje je mesto, kjer je bila umorjena armada vojakov. Kočevski rog je gozd, ki ima toliko smrek, kolikor je bilo tam nasilno vzetih življenj z imenom in priimkom v maju in juniju 1945. 666 divjih grobišč je največji spomenik Titovega NOB in njegovih dveh glavnih vrednot: sejanje smrti in prodajanje laži. Človek, ki bi odkril, da se DNK iz Titove noge, ki je ostala v Sloveniji, ne ujema z očetom Franjem Brozom iz Kumrovca, bi nas osvobodil marsikatere zablode v današnji družbi. Strah pred to resnico je strah pred izgubo monopola nad preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, ki ga pri nas Titova verska sekta nenehno vzdržuje.

Postavlja se vprašanje, s kom so potem v bistvu spale vse te Mance in druge ženske, ki so se menjavale v Titovi postelji? Kdo je sploh bil ta človek, ki je ustvaril najbolj krvoločno armado v Evropi po drugi svetovni vojni? Za kom so dejansko žalovali starci in jokali otroci 4. maja 1980, če to sploh ni bil tisti Josip Broz, ki je bil rojen v Kumrovcu? Koga vendar malikujejo Jelinčič in Titovi Velenjčani ter vsi drugi, ki imajo shranjen Titov kipec ali njegovo podobo, če sploh ni bil Jugoslovan? Komu so torej odgovarjali Kardelj, Kidrič, Dolanc, Ribičič …, če v »hiši cvetja« v Beogradu sploh ni pokopan Josip Broz, ampak nekdo drug?

Njegova največja strast je bil lov. Bil je tako strasten lovec, da so mu še nekaj let pred smrtjo srno privezali za drevo, da jo je lahko na meter razdalje ustrelil. Toliko o njegovi ljubezni do živali, ki samo kaže, kako velika je bila njegova ljubezen do ljudi v njegovih najboljših letih, predvsem l. 1945, ko se je za mnoge začela nova doba.

Tito je bil očitno po materi katolik. Tako kot še hudič v stiski muhe žre, tako si je Tito zaželel katoliškega duhovnika, potem ko mu je »kuzla v rit skakala«, tik pred smrtjo. Tito je zaslužen za izjemno simbiozo med Udbo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji, ki še vedno traja. Katoliki v Sloveniji potrebujemo v glavnem mestu pastirja, ki bi Udbi končno dal vedeti, da je pokoren samo Bogu in ne neki človeški organizaciji, utemeljeni na množičnem zločincu, to je Tito s svojo Udbo tudi bil.

Na pogrebu Jugoslavije leta 1991 je večina pri nas jokala od sreče. Le Titovi »omladinci« so poskušali v Ljubljani nenehno oživljati Jugoslavijo, ki pa se noče in noče dvigniti iz groba, nihče več je ne bo oživil. Čisto drugače pa je s Titom. Kot Kitajci v Trstu nikoli ne umrejo, tudi Tito ne. Po Titu je spet Tito: brezposelni in drugi socialno ogroženi se lahko mirno preselijo na Titovo cesto; nezadovoljni delavci, študentje lahko gredo stavkat na Titovo ulico, kmetje lahko nove dajatve in od suše borne pridelke nesejo pred tržnico na Titov trg. Tito bo vse uredil, dal bo delo, kruha, zemljo, upanje in življenje. Ali res mislite, da bo kaj dal? Nič ne bo dal. Najprej bo življenje vzel oz. ubil, nato bo ukradel, šele nato bo kupoval vašo naklonjenost, če boste pridni in popolnoma tiho, kot sloni v ljubljanskem živalskem vrtu.

Če hočete spoznati, kdo je dejansko Tito bil, se moramo odpraviti na Titovo pot. Ampak ne na tisto 4. maja, ki vodi od Podsrede čez Kumrovec na Dedinje v Beograd. Pridružite se rajši meni in Mehmedu Aliju Aliću, ki že 23. avgusta korak za korakom stopava od Potočarov v Srebrenici proti Barbarinem rovu pri Laškem, da boste skupaj z nama spoznali, da smo na pravi poti, ko resnica prihaja na dan kot studenec vode, ki je vir našega življenja.