Avstrijka srednjih let pripoveduje: »Iz moje rane mladosti smo otroci vedeli, da je na oni strani Karavank komunistični zapor, da so tam ljudje, ki so zelo kruti drug do drugega. Nihče ni niti pomislil, da bi šel pokukat čez karavanško mejo in pogledat v tisto južno deželo, v katero si nihče ni želel.«
Danes se ta gospa uči slovenskega jezika. Prvi njen razlog je, da hoče biti prava Korošica in se želi naučiti drugega deželnega jezika, ki je na avstrijskem Koroškem slovenščina. Drugi razlog je, da se hoče s svojimi sosedi pogovarjati v njihovem jeziku. In tretji razlog: slovenskega jezika se lahko učiš samo, če je v tebi kot tujcu veliko ljubezni. Sploh je jezik povezan z ljubeznijo. Kako naj nekdo, ki ne ljubi, govori slovensko?
Železna zavesa in vse, kar je povezano s komunizmom, je pustilo globoko sled strahu tudi v slovenskem jeziku. S sovraštvom železne zavese ne moreš ljubiti slovenskega jezika, njegovih pesmi, njegove prave umetnosti in resnične kulture.
Če dekle doji psa namesto dojenčka, to ni ljubezen, to je spačenost zdrave pameti. Še manj je to kultura. Imeti šole in kulturne domove, trge in ulice, mostove …, imenovane po ljudeh, ki so svoj narod ubijali in vanj zasejali ljuljko sovraštva, je spet stvar spačene zdrave pameti. Železna zavesa, ki je bila postavljena na Karavankah od 1945 do 1990, tiho še vedno eksistira v glavah ljudi in se na zunaj kaže kot spačenost zdrave pameti.
Riba vedno smrdi pri glavi. Ljubljanski laboratorij javnega mnenja to vedno znova samemu sebi dokazuje na najbolj neumen način: npr. ko turbotajkun Štrukelj kot nacionalkomunist ščuva Cerarjeve volivce, ki jih je največ med učitelji oz. na splošno med javnim sektorjem, da stavkajo na ulicah proti svoji, to je Cerarjevi vladi, da ta na koncu zaradi nesposobnosti že od začetka odstopi.
Žaba se bo tako že razkuhala. A le tisti učitelji, novinarji, duhovniki, odvetniki, zdravniki, politiki, ki vztrajno podirajo železno zaveso, ki prosijo Boga za zdravo pamet, bodo deželo posedli (prim. Mt 5, 5), zato ne bomo več dolgo veljali za odpadnike.
Ugotovil sem, da so anomalije tudi v Cerkvi, pedofilija, gejevski škandali, ekonomske mahinacije …, toda preventivno in kurativno jih je mogoče preprečevati le na en sam način: s postom in molitvijo. Oboje hkrati zahteva precejšen napor. Ni lahko. Se pa splača, saj hudič potrebuje hrano, njemu post in molitev škodujeta, da bi se lahko še v večjem številu polastil duš ljudi, še posebno posvečenih, kot mu je to že kdaj uspevalo.
Samo s postom in molitvijo je mogoče odstraniti tudi »težke radioaktivne odpadke izpod železne zavese«, ki preprečuje, da bi slovenski narod lahko zadihal svobodno. Kdo bo torej oklical post? Kdo bo vabil k molitvi? Brez Boga Slovenci ne preživimo. Po Njem se poraja veselje do življenja v hčerah in sinovih slovenskega naroda. Toda Bog nima pravice biti v šoli, kjer bi se moralo gojiti posebno veselje do slovenske pesmi, nenehno vzgajati k lepi slovenski besedi, ki bo vedno lepo mesto našla.
Bog nima pravice biti na sodišču, kjer bi imeli prednost sodniki, tožniki in zagovorniki, ki so bogaboječi, kar pomeni, da se pri sodbah ne ozirajo na osebo. Bog še vedno nima pravice biti med športniki. Slovenska olimpijska reprezentanca še vedno nima duhovnika, ki bi z duhovno hrano evangelija prelisičil dopinške rentgene.
Predsednik Pahor pravi, da skuša biti predsednik vsem Slovencem. Lani je odkril neki spomenik sprave, ki pa še nima nobene prave vsebine – vsebina so žrtve železne zavese. Kaj pomeni za Slovence sprava? Spominjam se, da je za nas duhovnike gospod škof pred nekaj leti, na dan posvečenega življenja, povabil v Laško nekega mladeniča, menda je novinar, ki nam je govoril, da se moramo Slovenci spraviti med sabo, zaradi neke druge svetovne vojne in tistega po njej.
Pa sem tega mladeniča vprašal, s kom ali s čim naj se vendar jaz spravim, če sem se šele pred kratkim rodil? Ni mi znal odgovoriti. Odgovor je na dlani: sprava slovenskega naroda pomeni dvig železne zavese na vseh ravneh. Z rdečo zvezdo in s Titom se nimamo kaj spravljati, ker je to tako, kot bi vabil človeka, naj se spravi z lažjo, krajo in nasiljem, to se preprosto ne da. Zato naj predsednik Pahor okliče spravni dan, kot ga imajo Judje, nekakšen jom kipur, da se bomo ta dan vsi Slovenci kolektivno posvetili postu in molitvi.
Post in molitev potrebujemo tudi zaradi nenehne negativne selekcije, ki v našem narodu noče in noče videti konca. Naj se navežem na zgodbo Samsona in Dalile. Samson je šele takrat, ko so mu Filistejci iztaknili oči in je oslepel, spoznal, kako neumen je njegov narod, ki je tako na las podoben slovenskemu.
Neumne levičarske izjave, češ da je »izvoz ahilova peta slovenskega gospodarstva«, naznanjajo, da je prišel njih konec, da se sesipa mit o mami partiji, ki s svojim polnim hladilnikom vedno poskrbi za prazen želodček svojega maminega sinčka.
Ljudstvo je takrat zaupalo vodenje najbolj pritlehnim voditeljem, ki so bili Samsona pripravljeni prodati Filistejcem za manj kot 30 srebrnikov, kot je storil Juda z Jezusom, ali za manj kot 20 srebrnikov, kot so naredili Jakobovi sinovi z Jožefom. Z denarjem si je že tudi v Cerkvi kdo kupil nedolžnost ali si jo še vedno kupuje. »Bog pa noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi, govori živi Bog!«, nam sporoča po preroku Ezekielu.
Neumne levičarske izjave, češ da je »izvoz ahilova peta slovenskega gospodarstva«, naznanjajo, da je prišel njih konec, da se sesipa mit o mami partiji, ki s svojim polnim hladilnikom vedno poskrbi za prazen želodček svojega maminega sinčka.
Slovenska dejanska elita v znanosti, umetnosti in kulturi vztrajno zapušča svojo domovino in služi drugim narodom, ki bolj modro razpolagajo s človeškim kapitalom, ki je neprecenljivo več vreden kot tisti v žepu ali na banki. Porabje, Celovec, Trst, Gorica, Istra in Kvarnerski otoki so prišli v roke tujih sosednjih narodov, a le zato, ker Slovenci ne znamo spoštovati pravila, če mi ne moreš pomagati, me pusti pri miru!
Pustimo hudiču, naj vzame našo smrt, naš napuh, požrešnost, nečistost, jezo, lenobo in najbolj grdo stvar pri Slovencih, zavist. Bogu pa odprimo svoja srca, da ga bo lahko Njegov edinorojeni Sin napolnil z Vstajanjem od mrtvih.
Janez Turinek je duhovnik na Senovem
