Če boste dali otrokom sestavljat jaslice, bodo hoteli imeti veliko pastirjev. V primeru, da bi v vaša hiša sprejela v goste glavne akterje jaslic, bodo verjetno pastirji tisti zadnji, ki bi jih povabili na svoj dom, saj smrdijo po ovcah, pridejo v umazanih škornjih, s katerimi so še pred nekaj trenutki tacali po gnoju, in jih vaši copati na pragu vašega doma sploh ne ganejo.

Pastirji so pred 2024 leti veljali za najmanj izobražene ljudi, precej na slabem glasu, potisnjeni na rob družbe. Vendar v poročilu o Jezusovem rojstvu igrajo precej pomembno vlogo. Evangelist Luka je zelo prevzet nad tem, kako se pastirji odzovejo na angelsko sporočilo, da sem ji je v Davidovem mestu, to je v Betlehemu rodil Odrešenik (prim. Lk 2,11).

Vsi so se čudili temu, kar so jim kasneje pastirji povedali o tem otroku in so slavili Boga. Luka se torej zelo osredotoči na pastirje. Niso pastirji kar nekaj tam poleg, niso samo zato v jaslicah, da bi zapolnili prazen prostor.

Poglejmo, kako nam celotno Sveto pismo spregovori o pastirjih. 400-krat so pastirji omenjeni v tej knjigi vseh knjig. Lahko smo pozitivno presenečeni nad njimi. Kdo so bili pastirji v Svetem pismu Stare zaveze? Najprej odkrijemo Abela, enega od sinov Adama in Eve, ki je gospodu daroval najlepšo ovčko.

Voditelj ni nekdo, ki je nadut in aroganten, ki si lahko vse privošči, ampak tisti, ki mu je mar za ljudstvo, ki mu je kot pastirju mar za ovce.

Tudi očaki: Abraham, Izak in Jakob so bili pastirji. Ko se je Jakob z vso svojo rodbino preseli v Egipt, ga je faraon vprašal, kaj so po poklicu on in njegovi ljudje, in je odgovoril: smo pastirji. Ko vidimo Mojzesa pred gorečim grmom, kateri poklic je takrat opravljal? Bil je pastir.

Če vse skupaj pogledamo, ugotovimo, da pastirji le niso tako zanikrna vrsta ljudi, kot so jih prikazovali Judje v Jezusovem času. Pastirji očitno imajo zelo pomembno vlogo v božjih očeh. Ko je očak Jakob umiral, je imenoval gospoda za pastirja vsega svojega življenja. Ker je Jakob bil tudi sam pastir, je ugotovil, kdo je Bog. In Bog se tako poistoveti s pastirji ravno zato, ker pastirji v bistvu vodijo in varujejo ovce.

Bog pa vodi in varuje svoje ljudstvo. Ko je Bog rešil Izrael egiptovske sužnosti, je ta dogodek opisan v Ps 77,21: »Bog je vodil svoje ljudstvo kot čredo.« Ko se torej sprašujemo o pastirjih, se v bistvu sprašujemo o Bogu, in pogruntamo, kakšen odnos ima Bog do nas. Zato pastirji nikakor niso naključno v jaslicah.

Ko so Judje postali narod v polnosti, so si zaželeli kralja. Kakšna pa naj bi bila vloga kralja v Izraelu: da bo vodil in varoval svoje ljudstvo, prav takšno nalogo je imel kot jo imajo pastirji, do svojih ovac. Prvega izraelskega kralja so si ljudje sami izvolili, pa so nato ugotovili, kako zelo so ga polomili – približno tako, kot se dogaja nam v Sloveniji po zadnjih volitvah, ko so si ljudje izbrali Svobodo, ki vodi v sužnost.

Namesto prvega izraelskega kralja Savla, ki se je spridil, drugega kralja izbere Bog: pošlje preroka Samuela v Jesejevo hišo v Betlehem. In prerok tam žalosten med vsemi Jesejevimi sinovi, ki so doma, ne najde kralja. Bog mu celo govori, da naj ne gleda na njegovo zunanjost.

Bog namreč vidi v srce. Nobena televizija vam ne more pokazati, kaj človek nosi v svojem srcu, lahko gledate deset ur na dan depolitizirano televizijo, pa ne boste videli, kaj se skriva v človekovem srcu, zato npr. v Sloveniji ljudje tako neumno volijo, izbirajo glede na to, kakšen je človek na prvi pogled, videz pa skoraj vselej vara.

V prvi  Samuelovi knjigi, 16. poglavje – se prerok Samuel v Jesejevi hiši znajde v malo nezavidanja vrednem položaju, potem ko mu oče Jese predstavi sedem  sinov, a med njimi ne najde kralja: »Ali so to vsi tvoji sinovi? Jese mu odgovori: »Imam še enega, najmlajšega, ta pa pase ovce.«

Ko je prerok že skoraj obupal nad iskanjem novega izralskega kralja v Jesejevi hiši, mu je Bog dejal za vsakega od prvih sedmih Jesejevih sinovov: »Tega nisem izbral. »Takrat je prerok ob iskanju osmega dobil zalet. Ko Samuel pride do pastirčka Davida, mu Bog odvrne: »Tega sem izbral, da bo pasel moje ljudstvo Izraela, mazili ga.« In ga je mazilil za kralja. Bog je izbral pastirja, takrat še sicer dečka, kasneje moža po svojem srcu, Davida. S tem Bog pokaže, kaj pričakuje od kralja, da vodi in varuje božje ljudstvo kot ovce.

Prav tega, kar se je David naučil v Betlehemu med svojimi ovcami, prav to bo moral delati na kraljevskem prestolu v Jeruzalemu. Ko se nihče ni upal spopasti z Goljatom, ko je prvi izraelski kralj Savel tudi sam trepetal za človeka, ki bi se upal soočiti s filistejcem Goljatom, ki je veljal za strah in trepet, se je javil David, ki se je predstavil z besedami: »Ko sem pasel drobnico svoje očeta, in se ji je približal lev ali medved, in je od drobnice v svoj gobec zagrabil jagenjčka, sem šel za njim in mu ovčko iztrgal iz gobca in jo rešil, za ranjeno sem poskrbel. In če se je lev ali medved obrnil proti meni, sem se z njim boril in ga ubil.«

In to je vloga pastirja, ki hrani, rešuje, ohranja, skrbi za ovce. Prav to je tisto, kako bi naj kralj skrbel za svoje ljudstvo. Pogum za vse to, pa ne izhaja iz pastirja, to, kar dela, dela z božjo pomočjo. »Bog, ki me je obvaroval pred levjim in medvedjim žrelom, pred volkovi, me bo branil tudi pred mečem Goljata« pravi David, preden ga premaga.

V Davidu vidimo zelo netipičnega kralja, voditelja, vendar njegove lastnosti so prav tisto, kar Bog pričakuje od voditeljev ljudstev, da skrbijo, da vodijo svoja ljudstva kot pastirji, da bi bili Bogu podobni. Voditelj ni nekdo, ki je nadut in aroganten, ki si lahko vse privošči, ampak tisti, ki mu je mar za ljudstvo, ki mu je kot pastirju mar za ovce.

In Jezus je Davidov potomec, je kralj. Najprej so o Jezusovem rojstvu obveščeni pastirji, ki smrdijo po ovcah, vendar oni skrbijo za svoje ovce, ranjene obvezujejo, zlomljene si dajo na ramo. Vesel in blagoslovljen božič in srečno novo Leto 2025. Aleluja.