»Njegova največja vrlina je zagotovo vizionarstvo in neverjetna zmožnost predvidevanja. Včasih se mi zdi, kot da ima sposobnost pokukati v prihodnost, česar drugi nimamo,« je o svojem možu in sebi zapisala Urška Bačovnik Janša – v predgovoru zadnje knjige Janeza Janša Budnica. Na knjižnem sejmu se je ob predstavitvi zbrala množica privržencev, ki so v dolgi vrsti čakali še na avtorjev podpis.

No, še vedno ga je pod dolžini vrste in času podpisovanja krepko presegel zvezdniški avtor kriminalk, v Londonu živeči Chris Carter. Dva dneva je pisec krvavih psiholoških trilerjev na Gospodarskem razstavišču dobro razpoložen podpisoval svoje slovenske prevode. Menda bralce v njegovih »krimičih« (zadnji je izšel roman Doktor smrti) pritegne občutek, da so resnično zlezli v um serijskega morilca. Carter, rojen v Braziliji, je bil po poklicu kazenski psiholog.

Janša je oktobra v daljšem zapisu na omrežju x o domnevnem scenariju sil iz ozadja – gotovo s pomočjo  sposobnosti pokukati v prihodnost – napovedal, da bo decembra na celjskem sodišču obsojen v zadevi Trenta. Njemu, Klemnu Gantarju in Branku Kastelicu obtožnica očita zlorabo položaja in pomoč pri prodaji nekdanje Janševe parcele v Trenti.

Natančneje: tožilstvo Kastelicu skuša naprtiti kaznivo dejanje zlorabe na škodo podjetja Imos, Gantarju in Janši pa pomoči pri tem. Janša je namreč pri Imosu leta 2005 kupil stanovanje v Ljubljani, ki ga je financiral tako, da je zanj ponudil dotedanje enosobno stanovanje, znesek drugega obroka pa naj bi mu družba podarila z navideznim poslom z dobrih 15.000 kvadratnih metrov velikim zemljiščem v Trenti. Če verjamemo, naj bi Imos imel namen na parceli razvijati lovski turizem, a investicijskega načrta ni naredil.   

Prvak SDS še ni obsojen: ne glede na lastno napoved, da se bo to zgodilo, se na vso moč upira. Tako kot pred desetletjem v zadevi Patria (tokrat že med sojenjem na prvi stopnji) prireja proteste pred sodiščem; na prvem je oznanil začetek upora proti »krivosodju«.

Na drugem shodu 12. decembra je spomnil, da je na ta dan pred desetletjem v prah zgrmel podoben politični sodni konstrukt v zadevi Patria. Janša je segel še nazaj, rekoč, da »spet prihaja slovenska pomlad«, protestniki pa so »slišali, tako kot so vas slišali na Roški«.

Janši predvolilne teme ležijo pred pragom, vendar se raje spopada z »udomafijskimi botri« in »krivosodjem« itn., bojkotira predsednico republike, nacionalno televizijo ..., zaradi česar je tudi na strani privržencev »slovenske pomladi« vse več negodovanja, da maje ali celo ruši zaupanje v samostojno vejo oblasti. To se mu nenazadnje ni politično obrestovalo že v zadevi Patria.

Drži, kar pravijo nekateri – denimo nekdanji predsednik Borut Pahor ali pogostoma tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič – da se je za zaupanje treba potruditi, ga zaslužiti. A vendar ne bo šlo brez razločevanja: kdaj t. i. kolesariat ali celjski t. i. janšizem prestopata meja hujskanja, kot ga poznamo pri denimo Trumpu.

Sicer pa, če je kaj »krivosodje«, je to, da zadeve na sodiščih zastarajo. Policija je ovadbo spisala že leta 2013, ko pa se je sojenje po vseh zavlačevalnih manevrih le začelo, je Janša, ki se ima spet za političnega zapornika, kot eden od obtoženih sprožil, z njegovim besedami, »začetek upora proti krivosodju, ki bo trajal, dokler je treba«.

Janša ima nekaj sreče, ker si je tudi predsednik vlade in Gibanja Svoboda Robert Golob prav tem času nakopal resne kritike (zaradi vzdrževanja nezakonitega stanja v vrhu policije in odnosa do KPK), da ne spoštuje vladavine prava.