Kaj sploh lahko na prihodnjih volitvah ponudi desni pol, da bi dosegel takšen volilni rezultat, ki bi mu omogočil z nekaj malega pomoči prijateljev z levice  sestaviti vlado? Ali je to sploh možno, tudi če upoštevamo fenomen Anže Logar in morebitni uspeh še ene stranke na desni sredini? Koliko strank sploh prenese desni politični prostor, ki ga že trideset let obvladuje SDS? Tudi zadnje, evropske volitve so potrdile spoznanje, da je tam ob dominantnemu Janši prostora le še za eno manjšo stranko (NSI), za tretjo pa enostavno zmanjka približno odstotek glasov.

Začnimo s tremi anekdotami, ki pritičejo veselemu decembru in na svoj način pojasnjujejo razmere političnih sil v Sloveniji. V njih nastopata ta hip edini dve desni parlamentarni (opozicijski) stranki, Nova Slovenija (NSI) in Slovenska demokratska stranka (SDS). Prva zgodba je časovno najbolj sveža in se nanaša na trenutno vladno koalicijo.

Ko je po slabih dveh letih vladanja premierju Robertu Golobu in njegovi stranki Gibanje Svoboda javnomnenjska podpora začela občutno upadati, so bile reakcije v politiki zelo polarizirane. Svobodnjaki so se znašli v malodane paničnem napadu, kaj to pomeni za njihovo prihodnost, v Novi Sloveniji, ki so ji ankete v istem obdobju relativno dobro kazale, so že videli predčasne volitve, v naslednjem koraku pa sebe, kako se zadovoljno smehljajo v vladni palači.

Matej Tonin je v tistih dneh zrasel za nekaj centimetrov, ko je hodil po Ljubljani, ni skrival zadovoljstva nad tem, da stranki tako dobro kaže, četudi se na bolj desni polovici političnega prostora še niti ni polegel prah zaradi njegove (pre)drzne izjave, da NSI v vladi ne bodo sodelovala z SDS, dokler jo bo vodil Janez Janša. V tistih dneh je Tonin prišel v kabinet premierja na dogovorjen sestanek z Robertom Golobom, na katerem naj bi govorila tudi o podpori opozicijske NSI predvideni spremembi volilne zakonodaje.

Sašo Švigelj

Kot vemo, je to zaradi določenih (neustavnih) rešitev že večkrat zahtevalo tudi ustavno sodišče, poleg tega je uvedbo preferenčnega glasu in spremembe glede volilnih enot podpirala in celo predlagala tudi NSI. Če bi tisti sestanek na Gregorčičevi predsednika vlade posneli, bi deloval kot britanska komedija Da, gospod minister (Yes Minister): Tonin je v prostor vstopil poln zmagovitega elana, prepričan vase, v javnomnenjske ankete, ki so njegovi stranki dajale solidno osnovo za naskok na vlado, medtem ko so Golobovi vladajoči svobodnjaki strmoglavili.

Kaj se sploh lahko pogovarjamo, saj boste vsak čas bivši, se je režal Tonin, s katerim se je potem pogovor nadaljeval v manj evforičnem vzdušju, vendar konkretnih dogovorov ni prinesel, ker se predsednik Nove Slovenije ni želel k ničemur zavezati. Bil je prepričan, da je za Goloba in njegovo vlado konec blizu in da bo njegova stranka po naslednjih volitvah v vladi. Golob je še kar na strehi, vrabca pa Toninu še ni uspelo ujeti.

Da, gospod minister!

V vsem tem času je veljalo, da Nova Slovenija kot predlagateljica sprememb volilne zakonodaje (zakona o volitvah v državni zbor) ostaja zvesta svojim besedam in da podpira tudi odločitev volivcev na posvetovalnem referendumu, na katerem je preferenčni glas dobil zelo visoko, 70-odstotno podporo. Golob je po razglasitvi rezultatov referenduma sklical tudi sestanek vseh predsednikov parlamentarnih strank, razen SDS so vse izrazile podporo uvedbi preferenčnega glasu. Tudi Nova Slovenija.

In ker ustava za spreminjanje volilne zakonodaje zahteva dvotretjinsko večino, vladajoča koalicija projekta niti ne more izpeljati sama, saj nima teh 60 glasov. Potrebuje še vsaj delno podporo iz opozicije. Glede na zgodovino tega projekta je bilo pričakovati, da bo NSI, ki doslej ni imela pripomb, držala besedo in spremembo podprla (referenčni glas je sicer že vpeljan, ko gre za volitve v Evropski parlament).

Večer/Robert Balen

Toda stranka si je vmes premislila, podpisov za začetek spremembe volilne zakonodaje ne bo prispevala. Njihovo pojasnilo se zdi nenavadno: ker vladajoča koalicija v dveh letih ni bila sposobna zagotoviti dovolj glasov za začetek sprememb volilne zakonodaje, je Novo Slovenijo zdaj potrpljenje minilo, saj je po njihovem »čas za ustavne spremembe v tem mandatu minil«.

Od vzhičenosti nad obetajočo vrnitev na oblast, ki je kar žarela iz Mateja Tonina, do povsem spremenjenega stališča glede spremembe ključnega volilnega zakona, je precej dolga pot. A za stranko in njenega predsednika očitno to ni nekaj, kar bi bilo šokantno, presenetljivo ali celo enkratno. Nova Slovenija je doslej že večkrat »malce« spreminjala stališča, njen predsednik pa ni imel težav, ko je bilo treba komu obrniti hrbet levo in desno.

Druga anekdota, ki jo danes razkrivamo, je namreč bolj osebna. Kaže na zapleten in kompleksen odnos med NSI in SDS ter še zlasti med Toninom in Janšo. Mimogrede, poznavajoč njuno zgodovino, lahko napovemo, da bo pot do zmage desnice na prihodnjih parlamentarnih volitvah dolga, naporna in ne nujno kronana z uspehom.

Kako so izigrali Toneta Krkoviča

Ko je marca 2020 tik pred izbruhom koronavirusne epidemije odstopila vlada Marjana Šarca in se je na oblast vrnil Janez Janša, je bila NSI njegova zvesta koalicijska partnerica, Matej Tonin pa je postal minister za obrambo. V novo funkcijo se je hitro vživel. Nekateri zlobneži pravijo, da celo preveč. Ob neki priložnosti naj bi mu premier namignil, da bi bilo lepo, če bi na ministrstvu za obrambo »poskrbeli« tudi za brigadirja Toneta Krkoviča, ki je bil nekoč ena izmed ikon ministrstva, zaslužni osamosvojitelj, junak desetdnevne vojne, sinonim vojaka v službi domovine itd., vendar je zadnja leta deloval v zasebnem sektorju in naj bi bil zaradi tega nekoliko melanholičen. Janša naj bi Toninu predlagal, da Krkoviču najde manj izpostavljeno, normalno plačano delovno mesto v okviru sistema, da bo tam v miru izpolnil pogoje za upokojitev. Tonin, pravi naš vir, naj bi kolegialno zamahnil z roko, češ brez skrbi, to bomo pa že uredili.

Primož Lavre

A zgodba se tu šele začne: šef NSI in novopečeni obrambni minister, ki je celo v srajci vozil tank in v stilu pilota v filmu Top Gun letel z ameriškim F-16, se je v neki zasebni družbi po tem pogovoru ponorčeval iz Krkoviča in pripomnil, da naj si možakar kar sam poišče službo, da mu je on že ne bo dajal in da ga na obrambi tako in tako nočejo.

Težava pa je bila, ker je nekdo od prisotnih za to povedal Krkoviču, ki ga je Toninovo obnašanje tako razjezilo, da je hitro našel pot do tedanjega predsednika uprave Gena-I Roberta Goloba. Ta je prav v tistem času začel lobirati pri SDS za podaljšanje mandata, ki bi se mu iztekel leta 2021. Krkovič mu je verjetno ponudil pomoč in GEN-I ga je potem hvaležno zaposlil kot strokovnjaka za varnostna vprašanja. Vse drugo je zgodovina, kot se reče.

Če vse skupaj interpretiramo nekoliko širše, bolj strateško, potem je v bistvu Toninovo obnašanje sprožilo verižno reakcijo dogodkov, ki so na koncu privedli do odločitve Roberta Goloba, da se »desnici«, zlasti Janši, maščuje za to, da ga niso pustili na stolčku še en mandat, ampak so ga prepustili usodi … in ta ga je na koncu pripeljala v politiko. Ustanovil je Gibanje Svoboda, ki je prepričljivo zmagalo na parlamentarnih volitvah aprila 2022. Vprašanje za 64 dolarjev se zato glasi: Ali mislite, da je Janša zameril Toninu to njegovo nonšalanco?

Zakaj levica v resnici potrebuje Janšo

Za Janšo je namreč Golobov uspeh nekakšna repriza zgodbe z Mercatorjem in Zoranom Jankovićem, ki so ga lastniki v času prve Janševe vlade zamenjali, zaradi česar je iz čistega maščevanja vstopil v (lokalno) politiko in zmagal na županskih volitvah v Ljubljani (2006) – in od takrat tudi na vseh naslednjih županskih volitvah.

Ironija je torej, da je v primeru Jankovića in Goloba desnica – vsaj njen dominantni del, zbran okoli Janše oziroma SDS – spravila na oblast levico. Očitno pa odnos ni vzajemen, saj je levica v tridesetih letih »uslugo« zares vrnila le enkrat (2004), medtem ko je dvakrat odstopila sredi mandata zaradi trenutne preračunljivosti ali celo osebne nesposobnosti ključnega akterja (2012, 2020). V vsem preostalem obdobju pa velja, da je prav Janša največje zagotovilo, da je levica na oblasti.

Bobo

Kakšne načrte ima zdaj šef največje opozicijske stranke glede na to, da so se sanje o predčasnih volitvah vsaj za nekaj časa razblinile (razen seveda, če se ne zgodi nekaj zares nepredvidljivega) in če niti vložitev obtožnice zoper premierja v zadevi Bobnar & Lindav ne bi pomenila nujno padca vlade? Kampanjo za prihodnje volitve je Janša sicer že začel. Na ulici. Ne kot stranka, pač pa kot simbol »upora« in junak z Roške. Celjska vstaja zoper krivosodje, ki bržkone nagovarja le trd(n)o jedro SDS, mu bo težko prinesla nove glasove proti sredini. Večini volivcev takšen pristop vseeno ni blizu.

Vprašanje pa je še bolj zapleteno: Janša je sicer izgubil »političnega posinovljenca« Logarja – izhajamo iz predpostavke, da je njun razhod iskren in vsaj glede stranke tudi dokončen – vendar mu je po drugi strani odnesel tudi nekaj odstotkov zmernejših glasov. Če je računal, da bo z Logarjem lahko pridobil po volitvah, ko bo treba iskati koalicijske partnerje, se je to podrlo z ugotovitvijo, da kolikor utegne z Logarjem pridobiti, bo pri sebi tudi izgubil. Kar pa v ničemer ne rešuje Janševe temeljne dilema: kje dobiti manjkajočo podporo za sestavo prihodnje vlade?

S kom bo zmagala desnica

Kajti SDS sama ne more doseči absolutne zmage – to je absolutno nemogoče. Doslej je bil njihov psihološki prag 30 odstotkov in Janša je le leta 2004 dejansko zmagal in sestavil vlado s pomočjo ene leve stranke (Desusa). Leta 2025 oziroma 2026 pa bo ta odstotek zgolj nižji, predpostavljamo, da med 20 in 25 odstotki. Ta prognoza se lahko spremeni le v izrednih razmerah, denimo vojni, ko bi prislovično bojazljiva in organizacijsko slabotna levica odstopila in na oblast spustila Janšo, da »sanira razmere«. V to so prepričani celo nekateri levi vplivneži, ki Janši priznavajo, da je edini sposoben voditelj na desnem polu, vendar pride njegov talent do izraza le v izrednih situacijah.

Če odmislimo takšne nepredstavljive krize ali celo vojno, ostaja dejstvo, da bi Janševa SDS, če bi hotela priti do 46 mandatov, kolikor jih potrebuje za sestavo vlade, potrebovala še najmanj dve koalicijski partnerici na desnici in zelo verjetno tudi eno (manjšo) stranko na levici. Politični zemljevid daje odgovor le deloma: na desnici sta NSI in Logarjeva nastajajoča stranka (Demokrati) za Janšo nujnost, na levici pa je potencialno zanimiva SD.

Profimedia

Če bi bila proti Golobu vložena obtožnica in rekonstrukcija vlade ne bi bila možna, seveda ni izključena konstruktivna nezaupnica, ki bi verjetno odnesla Goloba, ker bi mu lojalnost odrekli obe partnerici (Levica, SD), čemur bi potem dejansko sledile predčasne volitve, na katerih bi svobodnjaki potrebovali nov obraz. In celo v tem primeru bi zelo verjetno ponovili usodo Cerarjeve SMC, v kateri se je Zdravko Počivalšek postavil v nehvaležno vlogo »mostograditelja«. Morda pa Janša računa prav na takšen razplet in kohabitacijo v smislu sestave vlade?

Janšev politični testament

A če vse skupaj postavimo na glavo, je dilema še bolj intrigantna: Ali si Janša dejansko želi še četrtič postati premier? Kajti kot dober analitik gotovo ve, da bo pot do tja ne le trnova, ampak tudi krvava. Ta trenutek ima malo možnosti za uspeh. Toda po drugi strani je jasno, da SDS tudi na naslednjih volitvah lahko (p)ostane relativna zmagovalka volitev in še naprej dominantna sila na desnici.

Janšo poleg tega prihodnje leto čaka strankin kongres. Za zdaj ni videti, da bi se pojavil kak protikandidat ali da »večni JJ« ne bi želel več kandidirati. Vse gre v smer, da bo stranko prosil za še en, poslednji mandat, da bi svoj politični testament oblikoval v smislu, da bo še zadnjič poskusil z zmago na volitvah in premierstvom. In da se bo, če mu slučajno ne uspe, upokojil in stranko vodil skozi nekakšno tranzicijo do naslednjega kongresa, morda celo predčasnega.

Kajti kakorkoli obračamo, SDS po Janši ne bo več ista. Izkušnje kažejo, da stranki, ki jo personificira dolgoletni lider, po njegovem odhodu grozi usoda vseh velikih strank enega človeka … Tudi po Titu ni bilo Tita ne glede na vso patetično partijsko propagando. Po Titu je bila samo še ekonomska kriza, razpad in na koncu vojna.

Sašo Radej

Ta hip SDS oziroma njen predsednik nima »naslednika«, ki bi lahko prevzel vodstvo brez bojazni, da bi stranka razpadla na dve ali celo tri frakcije oziroma manjše stranke. Je pa v vodstvu – od Aleša Hojsa prek Žana Mahniča in Jelke Godec do Branka Grimsa – zagotovo nekaj hudih rivalov, ki bi se težko sporazumeli o tem, kdo naj bo naslednik.

Koga bo podprl kapital

Manj dilem o prihodnjih štirih letih imajo v Novi Sloveniji, kjer je Matej Tonin brez protikandidata dobil nov mandat. Že omenjeni kompleksni odnos z Janšo (in nenazadnje tudi z Anžetom Logarjem, ki lahko NSI vzame več od SDS)) bo zato rdeča nit dogajanja na desnici v prihodnjih 15 mesecih, kolikor nas loči do rednih volitev spomladi 2026. Ideje o podjetniški stranki pod vodstvom Marka Lotriča, aktualnega predsednika državnega sveta, so v kontekstu rivalstva na desnici dejansko zgolj – ideje. In ne zdržijo resne presoje, kajti v vseh teh letih pri nas še nikomur ni uspelo, da bi v tem skromnem, četudi premožnem delu volilnega telesa dosegel kakršenkoli preboj.

Za podjetniško stranko bi bilo politično bolj oportuno, če bi se še pred realizacijo kot ideja prodala bodisi Demokratom Anžeta Logarja bodisi celo Novi Sloveniji, ki se je pogosto hvalila, da ima kot stranka daleč najboljši gospodarski program. Vprašanje je, če bi ga tudi uresničevala. Kar precej slovenskih lastnikov kapitala in podjetnikov se namreč zasebno pritožuje čez nenačelni pragmatizem NSI, ki naj bi med zadnjim mandatom v Janševi vladi (2020-2022) skrbela predvsem zase in za interese svojega lobističnega omrežja, ključni strankarski veljaki pa tistim izven tega kroga niso dvigovali niti telefonov. Te stvari se v poslu ne pozabijo, pravijo. In dodajajo, da že res, da imajo sponzorji denar, vendar z njim ne bodo kupovali prijateljstva tistih, ki so doslej niso izkazali kot zaupanja vredni.

Ne glede na zamere do nenačelne NSI pa ostaja dejstvo, da je ta stranka trenutno ob SDS edina parlamentarna stranka na desnici, potem ko je Logarju zaradi Dejana Kaloha spodletel poskus, da bi z ustanovitvijo poslanske skupine (umetno) ustvaril Demokrate kot parlamentarno stranko. To pa hočeš nočeš pomeni nekaj kompromisov, ki jih ne moreta spremeniti ne Marko Lotrič ne dogajanja v klinično mrtvi Slovenski ljudski stranki.

Kajti drugače od zveze Nato je SLS klinično, možgansko mrtva. Ideje o nekakšnem rešitelju od zunaj – po dobrem rezultatu na junijskih evropskih volitvah je veliko obetal zlasti Peter Gregorčič, zdaj pa so se pojavila še namigovanja, da bi stranko morda prevzela Tina Bregant, sicer edina mestna svetnica SLS v Ljubljani – nimajo prav dosti stika z realnostjo. Je že res, da bi krepitev SLS de facto pomenila slabitev NSI, kar nekomu na desnici bržkone celo ustreza, vendar je na koncu dneva eno in edino vprašanje na desnici, kdo bo Janši pomagal vrniti se na oblast.

Sašo Radej

Kakorkoli namreč obračamo dejstva, sta na desnici relevantna akterja le Janša in Tonin. Seveda je Janša precej močnejši, predvsem pa bo na prihodnjih volitvah dobil dvakrat ali trikrat toliko glasov kot Tonin. Ta ima zdaj precejšnjo težavo, kako relativizirati svojo zaobljubo, da z Janšo »nikoli več« skupaj v koalicijo. Odgovor je čudna, težko razumljiva alkimija Nove Slovenije, češ dajmo na desnici skupaj zbrati toliko glasov na volitvah, da bomo premagali SDS.

Z drugimi besedami, Tonin predlaga »nacionalno fronte« po francoskem modelu, ki pa bi morala prinesti vsaj 25 odstotkov, če bi hoteli prehiteti Janšo in ga postaviti v podrejen položaj (na desnici). Kar pa je znanstvena fantastika. In četudi bi projekt resno zaživel, Janša ne bo stal križem rok in čakal, da ga prehitijo po desni. Če bi Toninova »fronta« proti Janši (medklic: ampak s kom? Logarjem? SLS?!) zaživela, bi bila za SDS sprejemljiva le, če bi dobila do 20 odstotkov, saj bi to pomenilo, da ima privilegij mandatarstva vseeno ponovno Janša. Še enkrat, torej. Zadnjič?