Prekletstvo Janeza Janše: kdo mu bo tokrat »ukradel« zmago
Vodja najmočnejše opozicijske stranke najbolj ceni javnomnenjska poizvedovanja agencije Parsifal; Mediana, Ninamedia in Valicon zanj niso verodostojne. Po zadnji junijski Parsifalovi meritvi bi med opredeljenimi volivci in tistimi, ki bi zagotovo odšli na volitve, SDS podprlo 39 odstotkov volivcev, Svobodo pa le 22,5 odstotka.
In naprej po vrsti: NSI so namerili 8, Levici 7,7, SD 7,2 in Demokratom 5,9 odstotka. Tako velike razdalje med vodilnima ni v zadnjem času, če sploh kdaj, nameril nihče drug.
Bolj povedno od tega je, kako iskreno se v SDS in njenem medijskem okolju veselijo (vse) večjega zaostanka Svobode. Iz volitev v volitve v stranki oporekajo novim obrazom. Njihovo vznikanje pred volitvami je moteče tudi vsem drugim, ki jim je mar za to precej specifično in za kondicijo demokracije problematično volilno obnašanje strank in volivcev.
Že trikrat, izjema so bile le volitve 2018, so nekje v finalu kampanje nove stranke, ki so nastale na izpraznjeni levi sredini, SDS vzele, če ne kar ukradle, relativno zmago. Še kako lahko je razumeti njihova pritoževanja, ker ne vedo, kdo bo njihov glavni antagonist.
Tokrat kaže, da se bodo pomerili ne z novim, temveč zdaj že starim obrazom – Robertom Golobom, vendar se zaradi te precej verjetne spremembe že uveljavljenega političnega vzorca ne veselijo.
Pozdravljamo volitve, na katerih se bosta kot dovolj enakovredna tekmeca udarila gibanje aktualnega premierja in najmočnejša opozicijska posadka.
Kdor ima v spominu podrobno razdelan scenarij Janeza Janše, napisal ga je po fiasku umaknjenega referenduma o še eni nuklearki, ta ve, da sta (bili) tarči dve največji parlamentarni stranki Gibanje Svoboda in SDS: cilj sil iz ozadja je po tem scenariju razgradnja prve in oslabljenje druge: skrajšati muke Golobovi koaliciji in hkrati preprečiti oblikovanje desno-sredinske razvojne vlade.
Življenje je sicer po nekaj dneh krenilo po svoji poti, vendar to lahko damo v oklepaj. Pomembneje je, da je bilo Janšo razumeti, kot da imata Svoboda in SDS istega ne le nasprotnika, temveč kar sovražnika. In ne le to, pokazal je nekaj empatije s stiskami Svobode – četudi domnevnimi in le v njegovih predstavah.
Izkušnje demokratičnih standardov nas prepričujejo, naj pozdravimo volitve, na katerih se bosta kot dovolj enakovredna tekmeca udarila gibanje aktualnega premierja in najmočnejša opozicijska posadka. Ne glede na to, da se pomladna SDS na svojem vrhu ne pomladi – a to je najprej njen blagoslov in prekletstvo.