Čeprav se je z izvolitvijo populista Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora z glasovi desnice jasno zarisala silhueta novega premierja, ki je sestavil že tri vlade, se relativni zmagovalec volitev Robert Golob še naprej muči z izgubljeno pogajalsko igro. Janez Janša medtem na videz mirno čaka in plete niti igre iz ozadja.

Prvak SDS je očitno že dogovorjen o sestavi svoje četrte vlade, vendar postopki zahtevajo več časa. O uradnem kandidatu za mandatarja se predsednica države Nataša Pirc Musar te dni šele posvetuje z vodji poslanskih skupin. Mandatar bo tisti, je napovedala že pred časom, ki ji bo prinesel 46 poslanskih podpisov.

Glasovanje o predsedniku državnega zbora je bilo v tem kontekstu prelomno. Mudilo se je, kar je gotovo vedel tudi ustanovitelj Svobode, vendar mu v tem času ni uspelo pridobiti ne Demokratov in ne Resnice.

Potem ko so se prešteli do 48 (in v ta namen disciplinirano označili glasovnice, kar pomeni, da si povsem ne zaupajo), si segli v roke in se pogledali v oči, je za Goloba projekt druge vlade misija nemogoče. Ne more pa vreči puške v koruzo; razen če bi se umaknil, a bi to ne bila več njegova vlada.

Je Stevanović najprej lobiral pri Golobu?

Predsednik Svobode je položaj predsednika državnega zbora ponujal Logarjevim Demokratom. Bilo je indikativno, da ponudbe niso želeli in ne mogli sprejeti. V položaju, ko Anžeta Logarja ni v parlamentu, ne more drugega položaja v državi zasesti nekdo izmed njegovih novih poslancev.

Razkrivati se je začelo tudi dogajanje pred »usodnim« glasovanjem o predsedniku državnega zbora. Generalni sekretar Gibanja Svoboda Matej Grah je prejšnji ponedeljek na obeh največjih televizijah dejal, da je Stevanović nekaj dni pred sejo, še preden so o tem špekulirali mediji, sam prišel do njihovega predsednika lobirat za imenovanje za prvega moža državnega zbora.

Primož Lavre

Golob ga je zavrnil, češ da ne morejo podpreti nekoga, ki vnaprej pravi, da ga ne bo v koaliciji. »Si predstavljate, kaj bi volivke in volivci Gibanja Svoboda rekli v primeru, če bi dali glasove Stevanoviću? Rekli bi isto kot zdaj – prevarali ste volivce.«

Gorenak: Stevanović ima moralno dolžnost do SDS

Opis poteka pogovorov predsednika Resnice je seveda drugačen: Golob je za predsednika državnega zbora »neprestano ponujal« predsednika SD Matjaža Hana, »mi pa smo trdili, da tega ne bomo podprli, ampak bomo podprli nekoga iz sredinskega trojčka«.

Če bi to držalo, je Stevanović lahko ponujal samo samega sebe, saj se NSI ne odziva na Golobova vabila k pogovorom, Demokrati pa so položaj zavrnili. Svoboda seveda ni mogla podpreti kandidata NSI, če stranka zavrača koalicijo z Golobom.

Janez Cigler Kralj se je torej moral umakniti in za to mu gre čestitati, je dejal nekdanji notranji minister v Janševi vladi in policist Vinko Gorenak na Novi24TV. Stevanović ima moralno dolžnost do SDS, je še pridal.

Moralno dolžnost? Kaj pa, če v zameno za podporo mandatarju dobi Stevanović z leve strani še kaj več in izda predsednika SDS? V tem kontekstu »politične korupcije« ni mogoče izključiti niti prestopa katerega od poslancev, posebej če se bodo nadaljnji postopki vlekli.

Ko je k sebi jemal upokojenski Desus, je bil Janša primoran podpisati, da ne bo načenjal ideoloških tem. Že to je bila velika koncesija, ki je v obratni smeri ne poznamo. Zdi se, da Stevanović takšnih pogojev ne bo postavljal.

Smo vendarle v zadnjem delu tretjega desetletja tretjega tisočletja, in v teh časih se ideologija postavlja nekoliko drugače, neprimerno bolj transakcijsko. Tudi sam Stevanović trdi, kar je značilno za populiste, da je delitev na levi in desni blok le prevara.

Ni vlade brez prevar

Generalni sekretar Svobode Matej Grah želi svojo stranko in šefa prikazati kot bolj spodobnega in moralnega: kar je bilo zanj degutantno, je bilo sprejemljivo za Janšo. Najprej veleizdaja, nato prevara, pa vendarle, roko na srce, brez novih »prevar« tudi njemu, če se vendarle zgodi nemogoče, ne bo uspelo skupaj spraviti vlade. Če bi vsi vztrajali pri svojem NIKOLI, brez svobodnejših interpretacij izrečenih zavez, bo Slovenija ostala brez vlade.

Po volitvah Golob komunicira z javnostjo le enosmerno; zagotavlja, da »bomo naredili vse, kar je v naši moči, da preprečimo, da desni populizem zavlada Sloveniji, kar si prizadeva za vsako ceno«.

Uporabil je izraz »desni populizem«, ki ga je tistega dne v odzivu na Orbanov poraz tudi nemški kancler Merz, izraz »za vsako ceno« pa je prav prišel Dimitriju Ruplu, ko je za naš tednik dejal: »Želim, da Janša postavi vlado – za vsako ceno.«

Golob je bil v težjem položaju, saj se je moral za pridobitev desnosredinskih strank in populistične Resnice soočati z zapuščino svoje levo vrednostno in ideološko zaznamovane vlade. Vse te stranke so gradile svojo politiko in bile nagrajene prav s kritiko vlade.

Sašo Radej

Zakaj bi kar tako podprle starega precej samovšečnega premierja in s tem razočarale svoje volivce. Golobu se je maščevalo pretesno in preveč prijazno razmerje z Levico. Anže Logar, denimo, po volitvah kar naprej poudarja, da so volivci zavrnili politiko, ki je zadnja štiri leta vodila Slovenijo.

Zanj je »to ključno sporočilo, ki ga bo treba upoštevati pri oblikovanju naslednje vlade«. Skratka, upoštevati volilni izid pomeni kreniti po drugačni poti, saj so volivci sporočili, da je ubirala napačne poti, kar so volivci kaznovali.

Pogovori s Svobodo so ob tem le še ritual spodobnosti, ker stranka ne more zavrniti »sodelovanja«. Pa vendar, nekaj indicev vendarle nakazuje, da vsi poslanci Demokratov le niso navdušeni nad samo desno vlado.

Prezrt poraz levice

V prvih odzivih po preštetih volilnih glasovih jih na desnici ni bilo malo, ki so spregledali, da je bila vladna stran pravzaprav poražena huje, kot je Svoboda porazila SDS. Očitno so bili pod vplivom vzpona Svobode, ki ji je v zadnjem tednu uspelo prehiteti favorita Janševo SDS in tako prikriti Pirovo zmago.

Zavladal je malone obup, ker so Golobovi dobili še en mandat, da »delajo, kar hočejo«, kot je zapisala komentatorka Družine. Vrstila so se pritoževanja in zgražanja nad volivci, ker niso opazili, da je država ugrabljena; še posebej zaradi afere s prisluhi.

Slovenija se je znašla v stanju politične kome, slovensko volilno telo pa se je pokazalo kot moralno in politično nezrelo, neobčutljivo za korupcijo in razgradnjo temeljev pravne države.

Primož Lavre

Sledil je preobrat, ki ga je v Reporterju nekaj dni po volitvah že napovedal publicist Bernard Nežmah. Na našo trditev, da je šlo politično težišče opazno v desno, vendar ne dovolj krepko, je odvrnil: »Mislim, da povsem krepko. Stranke, ki so zunaj vladnega trojčka, imajo 48 poslancev …

Te stranke so si v marsičem sorodne, so zelo odločen kritik Golobove korupcije in klientelizma, njegovega tretiranja zdravstva, povečevanja davkov, favoriziranja nevladnikov … Skratka, kdor prebere njihove programe, ne more spregledati, da so si pravzaprav bližje, kot je bil trojček Svoboda, SD in Levica.«

Nežmah je na našo pripombo o Stevanovićevem suverenizmu odvrnil, da je res nekaj razlik, tudi diametralnih (»v odnosih do Rusije sta SDS in Resnica na dveh svetovih«), vendar se z njimi da živeti. »Terjati izstop iz Nata je kajpak razkolništvo, ampak enako za levo kot za desno koalicijo.«

In res, bi lahko dodali, navijanje Levice za izstop iz Nata ni imelo nobenih posledic za vladanje levega trojčka. Razen ko sta posvetovalni referendum o dvigu izdatkov za obrambo taktično podprli SDS in NSI – ob zgražanju dela desnih volivcev.

Morda je že to taktično glasovanje, ki naj bi spravilo Roberta Goloba ob zid, pokazalo, da SDS in NSI ne bosta imeli kakšnih idejnih, vrednostnih in moralnih zadržkov glede sodelovanja s proputinovsko stranko.

Manjše zlo je, če je Stevanović v desnosredinski koaliciji

Za nekdanjega ustavnega in vrhovnega sodnika Jana Zobca je predsednik Resnice Stevanović vse prej kot njegov favorit. Na Radiu Ognjišče je izpostavil nejasni pat položaj, ko nobeden od političnih blokov ni sposoben sam oblikovati koalicije.

V tej situaciji je po njegovih besedah prav najmanjša in najmanj poznana stranka in za nameček še stranka, izrasla iz pouličnih protestov (»res grdih izgredov, ko je gospod, nekdanji policist, hujskal k blokadi obvoznice, kar predstavlja hudo kršitev javnega reda in miru«), izšla s svojim predsednikom kot predsednikom parlamenta.

Šimen Zupančič

»To je res nekaj šokantnega. In kaj pomeni? Očitno je manjše zlo, kot pa da bi tega človeka uporabil nasprotni blok (ta je uničil državo in vse podsisteme), ga ustoličil na enak položaj ali pa mu celo zaupal – bog ne daj! – ministrstvo za notranje zadeve.

Država bi bila dokončno uničena. V tem imenovanju, ki bo, upam, vodilo v oblikovanje desnosredinske koalicije, vidim manjše zlo.« Velja izpostaviti, da je Jan Zobec pozdravil poraz Orbana, kot je dejal, odkritega zagovornika Putinove Rusije. Njegov režim se je spridil. »Če ga spremlja ustavni udar na začetku vladavine, pa sploh.«

»Politična igra je nekaj drugega kot pravila v samostanu«

Nekdanji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, profesor na Fakulteti za pravo in ekonomijo (Katoliški inštitut), je na omrežju X Stevanoviću čestital za izvolitev. Spomnil je, da so tudi njega, ko je državni zbor glasoval o njegovi izvolitvi za ustavnega sodnika, podobno poniževali z »moralno neprimernim« kandidatom.

»Dovolj izločanja. Čestitke predsedniku DZ, naj mu bodo, kot je že sam nakazal, ljudje edino vodilo. Od vseh in za vse je država,« je zapisal Jaklič. Tudi on se je v pogovoru na Radiu Ognjišče dotaknil etične razsežnosti njegovega imenovanja in najprej izpostavil, da je Stevanović sposoben politik, izvrstno je izpeljal politično kampanjo, sicer ne bi mogel priti v državni zbor.

»Od vsepovsod je bil napaden, a mu je kljub medijskemu monopolu uspelo priti v parlament.« Kot je še dejal Jaklič, je funkcija predsednika državnega zbora politična: »To ni ustavno sodišče, ni ne vem kakšna etična komisija. Če je sposoben politik na ta način prišel do te funkcije, menim, da mu moramo dati čas in videti, kako jo bo izvajal. Zaenkrat ni videti indica, ko bi lahko rekel, da je za ta položaj neprimeren. Ravno obratno: v politični igri se mi zdi ta hip med najbolj politično sposobnimi. Politična igra je nekaj drugega kot pravila v samostanu ali v kakšni etični komisiji.«

Je napovedano samopovabilo Stevanovića v Moskvo ta indic in temu sledeča čestitka ruske dume? Tri dni pred imenovanjem Stevanovića je dr. Jože Plut, župnijski upravitelj na Poljanah nad Škofjo Loko, na katoliškem radiu poudaril prav etično razsežnost funkcije prvega med enakimi v državnem zboru. »Predsednik parlamenta mora biti človek z integriteto.«

Mnenja se torej lomijo na vprašanju občutljivosti za standarde politične kulture in na drugi strani sprejemanja realne politike, ko šteje edino učinkovitost. V oddaji Politično je dr. Miro Cerar nižanje standardov na dolgi rok označil kot zelo nevarno za demokracijo in vladavino prava. Jože Pučnik, ki mu ni šlo za oblast zaradi oblasti, ampak »za stvar«, je to vedel.

Še en korak proti ustavnopravnemu dnu

Za profesorja evropskega prava dr. Mateja Avblja je bilo »doslej nezamisljivo«, kar se je zgodilo na konstitutivni seji državnega zbora, na kateri je bil za predsednika parlamenta izvoljen predsednik stranke Resnica. »Je že tako, da živimo v državi, v kateri je bil prvi predsednik njenega zakonodajnega telesa prof. dr. France Bučar, zdaj pa je to postal Zoran Stevanović.

To nam o stanju in razvoju naše politike in njenih volivcih ter digniteti naših institucij v zadnjih štirih desetletjih pove vse, mar ne?« je še zapisal dan po seji državnega zbora na omrežju Linkedln.

Primož Lavre

Naslednjega dne, v nedeljo, je skupaj z dr. Mirom Cerarjem nastopil v oddaji Politično in dejal, da je bil z zadnjim imenovanjem v primerjavi s prejšnjo predsednico državnega zbora narejen še en korak proti ustavnopravnemu dnu in institucionalnemu nazadovanju.

»Ne govorim ad personam, ampak z vidika lika in dela ter politične stranke, ki stoji za gospodom izvoljenim na položaj predsednika državnega zbora.« Njegovi predlagatelji se, denimo, niso niti opredelili, zakaj ga podpirajo.

Med predlagatelji ni bilo Logarjevih Demokratov, a so svoje glasove pridali. Avbelj je z Anžetom Logarjem znotraj Platforme sodelovanja po njegovih besedah stkal trdno zaupanje. Ni član stranke, Logar pa ga je kot pisca njenega programa o pravosodju večkrat omenjal kot možnega kandidata za pravosodnega ministra.

V enem od pogovorov pred volitvami je Avbelj dejal, da je, če bi bil Logar predsednik vlade, pripravljen resno razmisliti, da bi se angažiral kot minister za pravosodje.

Vsegliharski propagandist

Naj spomnimo, da je Avblju predsednik SDS pred mesecem podelil rumeni karton, ker je v kolumni Financ Golobovo razgradnjo pravne države označil za nadaljevanje Janševega istorodnega početja. Zgovoren je podnaslov profesorjeve kolumne: »Ilustracija v 10 točkah, kako je po Janši tudi Golob v 10 korakih sistematično demontiral pravno državo.«

Podobnih opazk je na desnici deležen marsikdo, ki je šel v kritiki ravnanj prvaka SDS predaleč. »Škoda. Odkar se je pridružil prevarantu, se je dr. Matej Avbelj iz pravnega strokovnjaka prelevil v vsegliharskega propagandista,« je zapisal na omrežju X.

»Prevarant« je seveda Anže Logar, zlati prinašalec, brez katerega ne bo desnosredinske vlade in s katerim so družno izvolili novega predsednika državnega zbora. Za zdaj ni zaznati, da bi bil Logar lahko »prevarant« in bi glasove nesel h Golobu.

Še najbolje zanj bi bilo, kot je pred dnevi na portalu Reporterja zapisal naš kolega Igor Kršinar, da bi bil predsednik vlade iz tretjega bloka – predsednik NSI Jernej Vrtovec. Špekuliramo: mar trojček ni predlagal predsednika državnega zbora, ker cilja na položaj predsednika vlade?

Vpliv »kapitala«

Ko smo se lani poleti pogovarjali s politologinjo dr. Danico Hafner Fink s Fakultete za družbene vede, je opozorila na v javnosti spregledan pojav, ko bi vplivni gospodarski lobiji, ki v zadnjem času niso zadovoljni z nobeno oblastjo, tokrat radi neposredno na oblast.

Čeprav ima gospodarstvo več možnih poti vplivanja na politiko, tudi prek lobiranja in prek državnega sveta. »Ne vem, koliko ljudi bodo angažirali in kako uspešni bodo, a že sam pojav stranke Fokus je poveden. Če se je v preteklosti govorilo o velikem vplivu upokojenih posameznikov iz stare politične elite, bi bilo po mojem mnenju zdaj treba več pozornosti posvetiti vplivu gospodarskih lobijev na izbiro politikov,« je dejala.

Primož Lavre

Nova »koalicija«, ki ima postavljene trdne temelje z izvolitvijo Zorana Stevanovića, se je hitro našla v zakonskih intervencijskih posegih, nad katerimi, omenimo predvsem davčne razbremenitve, so delodajalci lahko naravnost navdušeni. V državnem zboru ima zdaj »kapital« več zastopnikov kot kadarkoli.

V volilni kampanji je bila programska sorodnost »pomladnih strank« z Resnico v kakofoniji afere s prisluhi in posnetki spregledana. Eden od razlogov za to je bila skupna opozicijska drža teh strank, drugi spregled »vpliva gospodarskih lobijev na izbiro politikov«, kot se je izrazila omenjena politologinja.

Program Resnice dejansko nima kaj dosti opraviti s politikami vlade v odhajanju. Res, povsem nerealno je pričakovati, da bi se Stevanović lahko uskladil z aktualno vlado, kot ugotavljajo politični analitiki.

Kar velja tudi za Logarja, ki prav tako zastopa interese »kapitala«. Ni mu težko postavljati pogojev, s katerimi bi v koalicijski pogodbi, okoli katere se še vedno trudi Robert Golob, povsem odvrnil Levico. Pot od Zorana do Janeza je odprta.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.