Ko je pred tridesetimi leti, po volitvah leta 1996, pokojni Janez Drnovšek iskal potrebne glasove za mandatarstvo, v zameno za podporo Zmago Jelinčič ni bil imenovan za predsednika državnega zbora.

Tako spornega politika, kot je bil predsednik SNS, je bilo nespodobno imenovati na drugi najvišji politični položaj v državi. Tudi Ciril Pucko, ki je bil na koncu odločilni 46. glas, nikoli ni postal predsednik parlamenta.

V politiki je tedaj še bilo nekaj dostojnosti, zdaj očitno tudi tega ni več. Pod parolo »oblast za vsako ceno« je dovoljeno prestopiti tisto rdečo črto in še bolj poglobiti politično dno.

Janez Janša v nasprotju z Janezom Drnovškom ni imel prav nobene zadrege na vrh parlamenta postaviti Zorana Stevanovića, mlajšo verzijo »gospoda Plemenitega«.

Ravnal je po znanem boljševističnem načelu, da cilj posvečuje sredstva. Janšo pa, kot dobro vemo, v politiki zanima samo ena funkcija, mesto predsednika vlade. Priložnosti, da se še četrtič zavihti na čelo izvršilne veje oblasti, očitno ne bo izpustil iz rok.

Ne oziraje se na to, kaj vse je govoril v predvolilni kampanji, pod katerimi pogoji je pripravljen ponovno prevzeti oblast. Ne samo, da bo v primeru imenovanja za mandatarja ponovno sestavljal manjšinsko vlado, v zameno za najmanj tri odločilne glasove poslancev Resnice se je zavestno spravil v odvisno razmerje do problematičnega politika, kot je Stevanović, ki je bil reden gost na ruski ambasadi in ki je takoj po imenovanju za predsednika državnega zbora napovedal obisk Moskve.

Romana Tomc, evropska poslanka SDS in podpredsednica ELS (Evropske ljudske stranke), je takoj po volitvah na družbenem omrežju zapisala, da »Janša ne bo sestavil vlade s proputinovsko, skrajno desničarsko populistično stranko, bo pa morda Golob«.

Toda zgodilo se je ravno nasprotno od tega, kar je »fina gospa« poslanka iz Bruslja napovedovala. Glasove za Stevanovićevo izvolitev na vrh parlamenta je prispevalo vseh 28 poslancev SDS, vključno z Janšo, medtem ko je Golob na koalicijskih pogajanjih takšen predlog šefa Resnice, da mu Svoboda zagotovi glasove, odločno zavrnil.

Janša je tudi gladko preslišal opozorilo Branka Grimsa, prav tako evropskega poslanca SDS, ki zelo dobro pozna Stevanovića iz lokalne politike v Kranju: »… je pač en zelo poseben človek, jaz osebno mu ne zaupam in tudi odsvetujem ljudem, da bi mu.«

Anže Logar ni Peter Magyar. Ta je odnesel Viktorja Orbana, on pa bo ustoličil »slovenskega Orbana« – Janeza Janšo.

Grims, ki je še decembra govoril, da Stevanović »vsekakor ni človek, ki bi si ga želeli nekje na oblasti«, je podobno kot Tomčeva danes lepo tiho. Podobno kot večina razumnikov na t. i. pomladni strani, z izjemo načelnega profesorja prava Mateja Avblja, ki opozarja na problem institucionalnega nazadovanja – da je bil z imenovanjem Stevanovića za predsednika državnega zbora narejen še korak nižje od ustavnopravnega dna, ki ga je s svojim načinom vodenja parlamenta dosegla Urška Klakočar Zupančič.

Politična odvisnost od Stevanovića gotovo ne more biti dobra popotnica za prihajajočo vlado, ki si jo tako zelo močno in za vsako ceno želi voditi Janez Janša. Predsednik SDS tudi tokrat ne bo šel v politično širino, saj v političnem zakulisju nastaja politično enobarvna vlada.

Janša ni Drnovšek, ki je ob razklanem parlamentu po volitvah 1996 na koncu sestavil vlado preko političnega pola, v kateri je bila največja stranka desno od sredine, SLS Marjana Podobnika. Velika koalicija med SDS in Gibanjem Svoboda je zaradi močne politične polarizacije in medsebojnega izključevanja podobna misiji nemogoče.

Nobena stranka levo od sredine tudi ne želi v koalicijo s SDS. Podobno je tudi na drugi strani – trojček NSI je že v izhodišču zavrnil koalicijska pogajanja s Svobodo, Demokrati Anžeta Logarja pa so se jih udeleževali s figo v žepu.

Predvsem z namenom prikazati Roberta Goloba za nesposobnega pri sestavljanju koalicije in s tem dobiti politični alibi za vstop v četrto Janševo vlado.

Še največjim političnim naivnežem zadnje poteze Anžeta Logarja po volitvah odpirajo oči, da je njegova politična zgodba že v samih temeljih zlagana in da bi lahko bila z Janšo dogovorjena že od samega začetka.

Najprej kandidature za predsednika republike in nato preko društva Platforma sodelovanja ustanovitve politične stranke Demokrati. Logarjev politični projekt se bistveno razlikuje od nekdanje Državljanske liste, ki je bila lansirana na politični parket pred volitvami 2011.

Čeprav se je tudi takrat ugibalo, da sta bila Gregor Virant in Janez Janša dogovorjena, se je kasneje izkazalo, da ni bilo tako. Pri Logarju pa se ta morebitni dogovor z Janšo, ne glede na vse izrečene besede, vsak dan po volitvah z njegovimi dejanji oz. političnimi potezami vse bolj potrjuje.

Jernej Vrtovec in Anže Logar po volitvah zavestno in preračunljivo igrata vlogo statistov v novem Janševem »filmu«. Verjetno po dogovoru s Trstenjakove sta oba takoj po volitvah pričela graditi most do Zorana Stevanovića.

Za mandatarstvo Janeza Janše in njegovo četrto vlado sta na stežaj odprla vrata politične trgovine. Cena za to pa je bila visoka – izvolitev šefa Resnice na funkcijo predsednika državnega zbora.

Spočet je bil samooklicani »sredinski trojček« med NSI, Demokrati in Resnico, da bo lahko Anže Logar opravičeval vse prelomljene obljube svojim volivcem o politični širini in preseganju delitev, ko bo v naslednjih tednih spet padel v objem Janezu Janši.

Anže Logar ni Peter Magyar. Ta je odnesel Viktorja Orbana, on pa bo ustoličil »slovenskega Orbana« – Janeza Janšo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.