Zagotovo bi bila suša še »bolj suha«, če se predsednica Pirc Musar ne bi zaletela. Zdaj čakam še samo na to, da bom izvedela, kakšno spodnje perilo nosi. Bolj zanimivo kot to, da je v avtu z njo sedela prijateljica Rusinja, zaradi katere je zdaj cel halo, se mi zdi in je kar neverjetno, da je ta Rusinja računovodkinja Zveze svobodnih sindikatov!

In zdi se, da je prometna nesreča odprla Pandorino skrinjico, da se bodo nekateri mediji začeli poglabljati v posle Aleša Musarja in njegovih povezav, tudi z morebitnimi ruskimi poslovneži. Pa bo šel novi mandat!

Pa se je že zdelo, da se bomo ta poletni mesec bolj ukvarjali z ustavnimi sodniki kot s politiki! Predsednica jih je kar precej medijsko pohodila. A ustavni sodniki vendarle odločajo. Čisto logično se mi zdi, da so odločili, kako »uh me piši« sta ravnala Aleš Hojs in Zdravko Počivalšek, ko naj bi si izglasovala nadomestilo za neizkoriščen dopust. Denar je denar in v kovidnih razmerah nista mogla na dopust!?

Zapisala sem že, da sem ob odločitvi ustavnega sodišča glede zakona o RTV prvič po dolgem času začutila tisti znani, neprijetni občutek v želodcu. Ne zaradi samega zakona – o RTV se pri nas prepiramo že tako dolgo, da bi lahko ustanovili ločeno ministrstvo za RTV –, temveč zaradi obrazložitve. Depolitizacija, pravijo.

Manj politike, pravijo. In potem sredi mandata zamenjajo vodstvo, ker bo novo manj politično. Kdo bi verjel, da so ustavni sodniki tako naivni? Jaz ne. Pa ljudstvo tudi ne, vsaj večji del ne. Pri tem so bili bolj politiki kot sodniki.

Pri drugi odločitvi, tisti o referendumu glede interventnega zakona, pa se mi zdi, da je ustavno sodišče ravnalo prav. Če že pripravite zakon, v katerega stlačite toliko različnih ukrepov, da bi ga lahko uporabili kot podlago za novo sezono MasterChefa, potem ni presenetljivo, da se najde kdo, ki zahteva referendum, in ustavni sodniki ne vidijo razloga, da bi ljudje ne povedali, ali želijo takšno jed jesti.

Interventni zakon je postal neke vrste politični »mešani krožnik«: malo socialnih ukrepov, malo davčnih sprememb, malo reorganizacije, malo ideologije – vse skupaj pa prelito z omako nujnosti.

Skorajda prepričana sem, da je Janez Janša dokaj zadovoljen z odločitvami ustavnih sodnikov, četudi jih je kdo drug kot poslanec Žan Mahnič ozmerjal z bedaki, ko so presodili, da interventni zakon lahko gre na referendum. Janša seveda tega tudi med morebitnim mučenjem ne bi priznal.

Si predstavljate, kako bi rešil državne finance, če bi interventni zakon lahko kar takoj veljal? Točno ve, da bi mu to pokopalo državo. Razen seveda, če ne bi nekaterih zadev iz omnibus zakona odložil na prihodnji čas.

Če bi bil Janez Janša dovolj pragmatičen, bi te ukrepe razdelil v več zakonov. A je igral loterijo. Morda pa vendarle uspe!? Sicer pa? Saj ga ni SDS vložila v parlament, temveč t. i. trojček – NSI, Demokrati in Resnica! In zdaj bo lahko predsednik državnega zbora Zoran Stevanović pomagal sindikatom zbirati glasove za referendum – kot je obljubil. Pa ne, da je verjel, da bo ustavno sodišče odločilo drugače?

A v tej intervenciji je kar nekaj stvari, ki bi jih večina verjetno podprla. Recimo ukinitev prispevka upokojencev za dolgotrajno oskrbo. Znižanje davka na živila. Nižji davki za najemnine! Ali pa ideja, da lahko človek hodi v službo in hkrati prejema pokojnino. Zakaj pa ne?

Če lahko nekateri delajo dve službi, zakaj ne bi nekdo prejemal dveh dohodkov? To je vsaj logično. A drago! Učinkoviteje in ceneje bi bilo, če bi Janša dovolil upokojencem imeti npr. popoldanski s. p.: koristno za upokojence in državo. Socialna oz. razvojna kapica je osrednji razlog, zakaj sindikati trdijo, da zakon koristi predvsem bogatim, medtem ko delodajalske organizacije trdijo, da gre za ukrep za razvoj gospodarstva.

Prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje bi se plačevali le do 7500 evrov bruto plače. In tu je razlog, da opozicija računa na zmago. Sliši se dobro? Zakon za bogate! Se mi zdi, da je Alenka Bratušek najglasneje govorila o tem. Nasprotniki niso ostali dolžni: koliko milijonov pa si vložila v sanacijo bank, ki skorajda niso več naše?

A seveda je tu tudi vprašanje: ali bi vse te izdatke sploh preživeli? Ali nas čaka bankrot? Ali bomo morali čez nekaj let razmišljati o interventnem zakonu, ki bo reševal posledice prejšnjega interventnega zakona? To je pri nas že skoraj tradicija. Še laiku je jasno, da bi temu sledil bankrot, če seštejemo vse minuse prejšnje vlade in še te, ki bi jih povzročila zdajšnja …

Naslednje vprašanje je, ali se bomo sploh znašli ob tako številnih referendumih, ki se napovedujejo. Morda bo vse drugo zbledelo ob famozni »politični policiji«, ki naj bi jo Janša uvedel. Larifari, bi rekla. A sliši se prepričljivo, to pa moram priznati in Slovenci radi nasedemo.

To bomo najbrž tudi najbolj »razumeli«. Pa še ukinitev RTV-prispevka. Zakaj bi ga plačevali mi, če ga lahko država? Lepo, elegantno, skoraj socialistično. A država smo – kdo? Mi. Torej bomo prispevek plačevali še naprej, le skozi drugo pipico. To je tako, kot da bi si doma premaknili denarnico iz levega predala v desnega in se pretvarjali, da smo našli nov vir financiranja.

Čisto vseeno, da s tem izgubljamo neodvisni RTV medij? Neumnost. Vsaka oblast misli in naredi, da je njen. Pa naj bo državni! Ne politika ne zaposleni niti mi nismo zreli za javni, neodvisni RTV!

Morda bi glasovali še o tem, ali se politiki lahko vozijo z modrimi lučmi? Vozijo se lahko, seveda. A zakaj morajo noreti po cestah, kot da je vsaka minuta dragocena? Če je dogodek tako pomemben, naj si vzamejo čas. Če je nepomemben, pa naj ga izpustijo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.