Da je psihoanalitičarka in propagandistka politike singularnega dr. Nina Krajnik, ki se je nekaj mesecev sukala v krogu kandidatov za predsednika republike, postala glavni up desnih volivcev in njihovih mnenjskih voditeljev, sta bila dovolj le dva televizijska nastopa, komentiranje volitev na dan državnozborskih volitev v studiu TV Slovenija ter gostja v oddaji Intervju, ki jo vodi dr. Jože Možina.

Ko je nenadni medijski pojavnosti Nine Krajnik sledila njena prav tako nenadna napoved kandidature za predsednico, takrat prva med kandidaturami, ni bila zaželena nobena, četudi še tako utemeljena kritika.

Kdo so bili njeni ključni podporniki, kdo jo je predlagal za predsedniško kandidatko?

Kaj v njeni uradni predstavitvi ni bilo res? Kakšne so bile njene »zadolžitve« v Avstraliji in Novi Zelandiji in zakaj je bila med kampanjo predstavljena kot prva dama Moravč?

Na kakšen način se financira Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo, ki mu predseduje Krajnikova?

Zakaj  je zaupanje vanjo začelo drastično plahneti in kaj so o njej na družabnih omrežjih zapisali njeni nekdanji privrženci?

Kako se je Krajnikova zagovarjala ob poizvedovanju novinarjev o obtožbah glede njenih nasilnih dejanj? Na vprašanje, ali se ima za nasilno osebo, je odgovorila:

»Mogoče ja, mogoče ne.« Konkretnemu vprašanju o nasilju se je izmaknila z razpredanjem, da ima nasilje dva obraza, da noben bes verjetno ni kar tako in da jezo, ki se z nasiljem izraža v Sloveniji, zelo dobro razume.

Kdo ji ostaja še naprej zvest in kakšni so njeni prihodnji načrti?

VEČ V TISKANI IZDAJI IN TRAFIKI24