Izbrisani bodo po 30 letih dočakali uradno opravičilo države

Ob razglasitvi samostojnosti Slovenije je namreč takratna skupščina sprejela več osamosvojitvenih zakonov, med njimi zakona o državljanstvu in o tujcih. Po zakonu o državljanstvu so morali državljani drugih republik SFRJ, ki so imeli prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v pol leta vložiti vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Za tiste, ki tega niso storili, so 26. februarja 1992 začele veljati določbe zakona o tujcih, s katerim jih je država izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in jih je prenesla v t. i. pasivno evidenco. S tem so tudi izgubili večino pravic, ki jih prinaša stalno prebivališče.

Mnogi so kot razlog, zakaj jim ni uspelo pravočasno oddati vloge za državljanstvo, navedli, da sploh niso vedeli, da si je treba urediti status, spet drugim to ni uspelo zaradi kratkega roka in počasnega pridobivanja vseh potrebnih dokumentov v njihovi matični republiki.

Čeprav se je vprašanje od izbrisa v naslednjih letih večkrat znašlo na dnevnem redu politike, so se stvari začele urejati šele, ko je nezakonitost izbrisa ugotovilo ustavno sodišče. To je leta 1999 in 2003 namreč ugotovilo neustavnost več pravnih podlag, ki so pripeljale do izbrisa, državnemu zboru pa naložilo, naj izbrisanim vrne status stalnega prebivalca od dneva izbrisa.

V DZ je nato sledilo več poskusov zakonske ureditve tega vprašanja. Leta 2003 je DZ sprejel t. i. tehnični zakon o izbrisanih, ki je za izbrisane omogočal izdajo odločb o priznanju stalnega prebivanja v Sloveniji, a je zakon aprila 2004 padel na referendumu. Ministrstvo za notranje zadeve je zato začelo odločbe o stalnem prebivanju izdajati neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča. Marca 2010 je DZ sprejel še spremembe zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji, s katerim je uredil še status izbrisanih, ki niso bili upravičeni do dopolnilnih odločb.

Ugotovitev, da je bil izbris nezakonit, je seveda sprožila tudi odškodninske tožbe na sodiščih. Te so sodišča do leta 2014 zavračala. Prelomna je bila nato tožba enajstih izbrisanih, ki so se po neuspeli tožbi v Sloveniji obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). To jim je leta 2012 odškodnino priznalo, hkrati pa Sloveniji naložilo, da mora v enem letu pripraviti poseben mehanizem za priznavanje odškodnine vsem izbrisanim.

Država je zakon o odškodninah za izbrisane, ki je določil zahtevano odškodninsko shemo, sprejela konec leta 2013, uporabljati pa se je začela junija 2014. Po njej so predvidene tako pavšalne kot individualne odškodnine. Kdor se je odločil za pavšal, je lahko oddal vlogo na upravno enoto, ki mu je za vsak mesec izbrisa priznala 50 evrov odškodnine. Kdor s tem ni bil zadovoljen, je lahko odškodnino terjal v sodnem postopku, pri čemer je zakon določal, da odškodnina ne more preseči trikratnika odškodnine, kot bi jo izbrisani dobil v upravnem postopku (to odločbo je sicer ustavno sodišče pozneje razveljavilo).

Vloge in tožbe za odškodnine je bilo po zakonu mogoče vlagati še tri leta od njegovega uveljavitve, to je do 18. junija 2017. Od takrat vlaganje vlog in tožb za odškodnine ni več mogoče.

Čeprav so shemo spremljali številni pomisleki, je ESČP leta 2016 potrdilo, da predstavlja dovolj dobro podlago za ureditev odškodnin za izbrisane.

Napovedi o nekaj sto milijonih za odškodnine se niso uresničile

Ob sprejemanju odškodninske sheme za izbrisane so nekateri ocenjevali, da bi lahko skupni znesek odškodnin dosegel nekaj sto milijonov evrov, a se to ni uresničilo. Po podatkih ministrstva za javno upravo so upravne enote skupaj prejele 8825 zahtevkov za določitev odškodnine v upravnem postopku, do ponedeljka pa je bilo iz tega naslova izplačanih za 26,6 milijona evrov odškodnin.

Precej manj je bilo izplačanih odškodnin v sodnih postopkih, in sicer do konca lanskega leta za 1,8 milijona evrov, so za STA navedli v državnem odvetništvu, ki v teh primerih zastopa državo.

Na Mirovnem inštitutu sicer kljub odškodninam in priznanju stalnega prebivališča za nazaj opozarjajo, da veliko izbrisanim krivica še vedno ni bila popravljena. "V Sloveniji še vedno živijo posamezniki in posameznice brez urejenega statusa, ustrezno pravno sredstvo pa jim ni na voljo," so zapisali ob 30. obletnici izbrisa. Opozorili so tudi, da tisti, ki so izbris zakrivili, zanj niso nikoli odgovarjali.

Pahor se bo izbrisanim opravičil tudi v imenu države

V civilnih združenjih, ki so v zadnjih treh desetletjih opozarjale na problem izbrisanih, so oblasti do zdaj že večkrat pozvali tudi k uradnemu opravičilu za izbris. Leta 2010 sta ga ob sprejemu novele zakona o urejanju statusa izbrisanih izrekla tedanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in tedanji predsednik DZ Pavel Gantar, ob 25. obletnici izbrisa pa tudi takratni predsednik DZ Milan Brglez. A opravičila, kot pravijo v Mirovnem inštitutu, niso bila zapisana v nobenem uradnem državnem dokumentu "in jih ne moremo šteti za uradna opravičila države".

Zato se jim zdi toliko bolj pomembno opravičilo, ki ga bo v petek, kot napoveduje, v svojem kot v imenu države izrekel predsednik republike Borut Pahor.

Predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširović ob tem izpostavlja, da je bilo opravičilo države prioriteta njihovega zavzemanja, sam pa ga dojema kot moralno zmago. Tudi v Amnesty International Slovenija so prepričani, da bo opravičilo za izbrisane "pomembno moralno zadoščenje".

30. obletnice izbrisa se bodo v petek spomnili tudi v galeriji Kresija v Ljubljani, kjer bodo odprli razstavo z naslovom 30 let s(r)amote. Na ogled bo do konca marca.