profimedia-0890030370 Svet24.si

Na Luni odkrili jamo, primerno za izgradnjo stalne...

alaya, portorož, požar Svet24.si

Foto: Žalostni prizori iz Portoroža, a lastnik ...

1695038455-dsc08594-1695038390241 Necenzurirano

Kaj vse po poplavah preiskuje policija: posle z ...

Andrej Voncina-fb Reporter.si

Bomba za vernike: razrešen in suspendiran ...

bedak Ekipa24.si

Oprostite izrazu, ampak kakšen bedak! Nek ...

Lorella Flego, Mario Galunič - naslovka Revija Stop

Lorella Flego in Mario Galunič: 25 let trajajoča...

poroka rupnik Ekipa24.si

Sanjska poroka slovenskega športnika, na njej pa ...

Slovenija

Intervju: dr. Andrej Capuder

Deli na:

Čez nekaj mesecev bo sklenil svoj drugi (za Parizom) veleposlaniški mandat. Slovenski diplomaciji, ki je »postala danes preveč profesionalna, saj jo že dušita uradniška miselnost in drobnjakarstvo«, želi vse dobro. Z njim smo se pogovarjali tudi o predsednikovi kritiki nuncija, dilemah slovenskega krščanstva oziroma katolištva, stranki NSI in nastajajoči knjigi pesmi Rimski soneti. Čeprav Rim po besedah Andreja Capudra ni ravno mesto za pesnike, ker je preveč hrupno in prestižno, lahko, če se daš na pravo vejo, tudi v njem najdeš svoj glas in zapoješ. Ujeli smo ga na dopustu, sredi obnove stanovanja v enem od Fondovih blokov.

Čez nekaj mesecev bo sklenil svoj drugi (za Parizom) veleposlaniški mandat. Slovenski diplomaciji, ki je »postala danes preveč profesionalna, saj jo že dušita uradniška miselnost in drobnjakarstvo«, želi vse dobro. Z njim smo se pogovarjali tudi o predsednikovi kritiki nuncija, dilemah slovenskega krščanstva oziroma katolištva, stranki NSI in nastajajoči knjigi pesmi Rimski soneti. Čeprav Rim po besedah Andreja Capudra ni ravno mesto za pesnike, ker je preveč hrupno in prestižno, lahko, če se daš na pravo vejo, tudi v njem najdeš svoj glas in zapoješ. Ujeli smo ga na dopustu, sredi obnove stanovanja v enem od Fondovih blokov.

V Firencah ste med nekim predavanjem menda govorili o Danteju, češ da se je sprl z vsemi in se na koncu znašel v diplomaciji?

Dante je bil samotar, genij in verjetno skregan s svojimi sodobniki. Res je tudi končal v diplomaciji. Na svoji zadnji diplomatski poti je kot odposlanec Firenc obiskal Benetke, kjer je staknil malarijo in po vrnitvi domov umrl.

Diplomati naj bi bili sicer z vsemi prijatelji. Se motim?

Ne motite se. A diplomat je človek, ki mora od nečesa živeti. Danteja so imenitniki uporabili, ker je bil eden najbolj izobraženih mož svojega časa. Izobrazba, kot vidite, diplomatom ni v minus, kot se včasih zdi.

Je kaj podoben vam?

Človek se rad identificira z avtorji, s katerimi se je veliko ukvarjal. Pri njem najdem marsikaj sorodnega. S svojimi življenjskimi izkušnjami – Dante ni doživel moje starosti – se vedno bolj najdem zlasti tam, kjer govori o moralnem obrazu sveta oziroma o njegovem propadu. Kot velik pesimist glede na svojo dobo in sodobnike je Firence pošiljal v pekel. Ni si mogel misliti, da bi iz tega mesta lahko še kaj nastalo. Ni videl zlate dobe, ki je šele prihajala, saj so Medičejci zavladali več kot sto let za njim. Kot vsak prerok je preklinjal svoj čas in v tem sem mu malce podoben. Vidim pa v soji dobi tudi svetle strani, četudi ne bodo prišle same po sebi.

Pred dobrimi desetimi leti ste bili veleposlanik v Parizu. Kakšen korak naprej je od takrat naredila slovenska diplomacija?

Kar velikega. Začeli smo precej ljubiteljsko, kar je imelo svoj mik, zlasti v prvih letih samostojne države. Diplomacija je postala preveč profesionalna, saj jo že dušita uradniška miselnost in drobnjakarstvo. V devetdesetih letih smo bili veleposlaniki bolj svobodni, takrat sem še koga lahko povabil na kosilo in gostil Slovence, danes pa velja pravilo, da so na naš račun lahko pogoščeni samo tujci. Če je to napredek, naj me koklja brcne.

Zaradi prevelikih stroškov na nekaterih veleposlaništvih je bilo že nekaj »afer« …

Nobeden od veleposlanikov ne razpolaga s pomembnimi vsotami. Imajo pa nekateri več domišljije. Jaz sem bolj varčen, zato so mi očitali, da moje veleposlaništvo premalo zapravi. Kar zadeva delo diplomatov, je v drugih državah bolj profesionalno in tudi primerno zavarovano, pri nas pa javnost vse raznese kot kokošji gnoj. V svetu o diplomatih poročajo le, ko nastopijo službo ali se kakorkoli izkažejo. Tak je bil moj primer, ko sem napisal članek o Italiji v pariški Figaro ali o hrvaškem vprašanju v rimsko Republiko. Stroški veleposlaništva pa so stvar domačega gospodinjstva. Zanj naj skrbi zunanje ministrstvo.

Ali je res, da v Parizu nekdanjemu predsedniku države Milanu Kučanu niste priskrbeli avtomobila in se je moral prevažati s taksijem?

Kje pa! Predsednika Kučana sem sprejel, kot se spodobi. Kolikor je bilo v naši moči, smo za naše politike vselej poskrbeli. A imeli smo le en avto, v pariškem prometu pa se dogaja marsikaj. Ko sva s predsednikom vlade Drnovškom zaradi splošne stavke obtičala ob Louvru in se dve uri nismo mogli niti premakniti, sem mu ponudil, da ga peljem v muzej. »Ah, raje bi tekel okoli,« mi je odvrnil.

VEČ V TISKANI IZDAJI