Pisana druščina se je preteklo sredo pozno popoldne, ko se je sončen jesenski dan že prevešal v noč, zbrala v Kočevju. Bilo je natanko pet mesecev pred prihodnjimi, rednimi volitvami v državni zbor. Za ustanovitev politične stranke nekoliko neobičajen (delovni) dan sredi tedna, prav tako lokacija na Kočevskem, 60 kilometrov južno od Ljubljane. V kongresni dvorani so se v ospredje posedli bolj ali manj politično znani obrazi, ki smo jih v bližnji preteklosti že gledali v nekih drugih »filmih«, a so po poteku funkcij poniknili v anonimnost.

Bila je skrbno zrežirana politična predstava, namenjena lansiranju novega političnega projekta, še ene instant politične stranke, ki po propadu Drnovškove LDS levo od sredine zadnjih dvajset let pred vsakimi parlamentarnimi volitvami rastejo kot gobe po dežju. V novi politični predstavi je glavna vloga tokrat pripadla Vladimirju Prebiliču, stranske pa so zasedli fantje in dekleta z vseh političnih vetrov.

Bolj z desne sta v Kočevje prišla le Janez Poklukar, nekdanji direktor UKC Ljubljana, še prej jeseniške bolnišnice, v tretji Janševi vladi pa minister za zdravje, in Ivan Vogrin, že nekoliko pozabljeni lik iz Virantove Državljanske liste, ki se je v začetku leta 2012 skrivaj dogovarjal s tedanjim predsednikom Pozitivne Slovenije, relativnim zmagovalcem predčasnih volitev v državni zbor, o morebitnem prestopu na drugo stran, da bi Zoran Janković postal mandatar, kar pa se potem ni zgodilo. Najbrž tudi zato, ker je njuno srečanje v kavarni hotela Slon tedaj posnel Reporterjev fotograf Primož Lavre.

Praktično vsa druga »igralska zasedba«, ki je zasedla tudi večino funkcij v organih nove Prebiličeve stranke Prerod, pa je prišla z leve: iz propadle LMŠ (Klemen Grošelj, Brane Golubović, Robert Pavšič, Andrej Bertoncelj), SMC (Dragan Matić), SD (Nina Pirnat), LDS (Dušan Vučko) …, v prvi vrsti pa smo lahko videli tudi nekdanjega predsednika državnega sveta Mitjo Brvarja.

Šlo je za pisano druščino slovenskih levičarjev, ki v Prerodu iščejo svojo drugo politično priložnost, nadaljevanje svoje politične kariere ali vsaj kakšno vodstveno funkcijo v javnem sektorju, če bo Prebiličeva stranka v naslednjem mandatu prišla na oblast. Večinoma gre za posameznike, ki so pod vlado Roberta Goloba pristali na stranskem tiru.

Toda nastanek Preroda ima gotovo širšo politično sliko, prej navedeni v tej novi politični zgodbi vključno s predsednikom stranke so v resnici le politični statisti. Evropski poslanec Vladimir Prebilič prihaja iz Bruslja na pomoč slovenski levici, da tudi v naslednjem mandatu ostane na oblasti. Prerod je lahko dopolnitev obstoječe politične ponudbe levo od sredine, lahko pa tudi »zlata rezerva«, če se Robertu Golobu, ki so ga ujeli v pravosodne in KPK mline, v naslednjih mesecih do volitev morda zalomi.

Prebilič je nekakšen rezervni mandatar, njegova naloga pa je v prvi vrsti pobrati nad vladajočo Svobodo razočarane volivce. V ta namen pa se mora v predvolilni kampanji čim bolj distancirati od Roberta Goloba. Prerod bo zato glavna politična konkurenca Gibanju Svoboda in med obema strankama se bo še zelo iskrilo.

Vladimir Prebilič je nekakšen rezervni mandatar, njegova naloga pa je v prvi vrsti pobrati nad vladajočo Svobodo razočarane volivce.

Vladimir Prebilič meri zelo visoko: na mandatarstvo, da premaga Goloba. Če mu to ne bo uspelo, bo pa koalicijski partner Svobode. Ne nujno tudi sedanjega premierja, če se bo do volitev zaradi postopkov spremenil v »politično truplo«, se hitro poslovil iz politike, stranko pa bi lahko v tem primeru prevzela Urška Klakočar Zupančič, največja politična »tempirana bomba« Gibanja Svoboda.

Morda se ta politični scenarij danes zdi na meji verjetnega, a ni nemogoč. Politika ni samo umetnost možnega. Lahko je tudi ugrabljena in so glavni politični akterji le transmisija močnih interesnih skupin, vplivnih ozadij. Ni nujno, da se koalicije prično sestavljati šele naslednji ponedeljek zjutraj po nedeljskih volitvah, nekateri jih poskušajo sestavljati že vnaprej.

Tudi tako, da v kampanji finančno, medijsko, propagandno … podpro posamezne politične stranke. S temi vložki poskušajo vplivati na volilne izide, doseči zamenjavo oblasti. Ne počne pa tega samo kontroverzni poslovnež, tudi medijski lastnik, Aleš Štrancar, ki je Slovenijo prelepil z novo serijo plakatov, s političnimi parolami, ki so uperjene proti »golobizmu«.

Robert Golob se je namreč zameril nekaterim kapitalsko močnim vplivnežem, ki se po svojih svetovnih nazorih prej uvrščajo na levico kot na desnico. Želeli so svoj del pogače, a je očitno niso dobili. Vsaj ne v tolikšni meri, kot so upali. Njihov pohlep je trčil ob program Levice, ki ga je v dobršnem delu posvojila Svoboda, pa tudi ob osebne kaprice Roberta Goloba. Nazadnje pa je sodu izbila dno še obvezna božičnica.

Zdaj nekateri naokrog povsem resno razlagajo, da bodo naredili vse, da Golob ne ponovi mandata. Ga opravljajo, da je neprišteven, in se pridušajo, da se bodo lažje dogovorili z Janezom Janšo, ko spet pride na oblast.