Orkester Slovenske filharmonije je pričel nov cikel koncertov, poimenovan kot cikel Filharmoničnih klasičnih koncertov ali na kratko in izzivalno FKK. Če se pošalimo - kak ljubitelj nudistične plaže bi lahko to razumel kot namig, kako naj se (ne)oblečen odpravi na koncert v Cankarjev dom. Pa vendar smo imeli srečo in tako oblečenih ljubiteljev klasičnih koncertov v dvorani nismo uzri. Obetaven začetek in sreča ob promociji tako (nekako »ponesrečeno« in šaljivo) poimenovanih koncertnih ciklov.

Prvi koncert iz tega cikla so naslovili Simfonija simfonij. Nismo čisto prepričani, zakaj, ampak lahko si mislimo, da zaradi Beethovnove pete simfonije. V koncertni program so pridodali še Haydnovo uverturo k operi Neobljudeni otok in Beethovnov Koncert za klavir in orkester številka dve v B-duru opus 19. Na sporedu sta bila dva velika klasična mojstra.

Beethovnov klavirski koncert je z Orkestrom Slovenske filharmonije izvedel francoski pianist Alexandre Tharaud. Dirigirala je francoska dirigentka Lucie Leguay. Skladbe skorajda nismo prepoznali. Imeli smo vse. Njegove note, njegovo ime v naslovu, celo častni član naše osrednje glasbene ustanove je. Poslušalci smo prinesli ogromno navdušenja in upanja, da bomo slišali dobro izvedbo njegovega koncerta. Vendar ni bilo tako. Vse je bilo pripravljeno, samo Beethoven je umanjkal.

Že pianistova odločitev, da bo igral s tablice, torej po notah, je bila nekoliko moteča. Predvsem zato, ker je to dajalo občutek, da je pianist na ta način ukalupljen in kastriran svojih zmogljivosti muziciranja. Njegova interpretacija tega koncerta je slonela na izboru izrazito počasnejših tempov igranja vseh treh stavkov, kot smo jih bili vajeni. Zato so bile Beethovnove ideje bolj kot ne raztegnjene, raztresene in brez prave teže.

Okorelost in ritardando v muziciranju sta pripeljala do zaključka, da nismo slišali niti povprečne izvedbe, še manj kakega presežka. Zapisana agogika mu je bila odveč. Branje iz not je pianista še dodatno postavilo v zaostajanje za pričakovanji, poslušalstvo pa pustilo ravnodušno. Drugi stavek je bil neprepoznaven, tretji pa je beethovnovsko moč in žar izjalovil. Želeli bi si drugačno interpretacijo, vsaj v smislu tako dobrih, kot smo jih bili vajeni. Vključno z izvedbami Dubravke Tomšič Srebotnjak.

Začetek koncerta je bil dokaj obetaven. Dirigentka Luice Leguay je lepo vodila orkester, izpostavila posamezne sekcije, jih dinamično vodila in dobila Haydnov orkestrski zven, četudi nekoliko manj, kot smo ga navajeni.

Da je orkester solidno (pihalno sekcijo spodbujamo) pripravljen, so pokazali v izvedbi Beethovnove Simfonije številka pet v c-molu opus 67. V znameniti in mogočni prvi stavek so vdihnili energijo in skušali obuditi samega Beethovna. Gorečnost, bojevitost, volja do življenja je bila ponovno vlita in popravljen okus po drugem klavirskem koncertu ta večer.

V drugem stavku so izrazito liričnost postavili v ospredje in pričarali romantično vzdušje. Sploh dinamičen razpon, ki ga orkester lepo zmore. Morda bi veljalo vzeti malenkost počasnejši tempo, saj smo imeli občutek, da kar drvimo čez lepote harmoničnosti in romantične misli v drugem stavku. Sicer dobro. Tretji in četrti stavek sta izzvenela v slogu Beethovnove zapuščine in v celoti je ta izvedba simfonije navdušila publiko ter koncertnemu večeru dodala okus in vonj.

Prihodnji mesec bo v okviru koncertnega cikla FKK nastopila ameriška sopranistka Joélle Harvey. Z Orkestrom Slovenske filharmonije bodo izvajali Mozarta. Nadejamo se, da bo duh Mozarta z nami celoten večer.