Ni mu bilo treba molčati, vendar se je spraševal, »kaj lahko posameznik stori, če je v javnosti vse hujša in hujša gonja, ki jo povzročajo stranke vladajoče koalicije. Najprej diskvalifikacija, potem likvidacija! Moram priznati, da sem se skoraj začel resno bati«. V prvem javnem nastopu, potem ko ga je predsednik vlade Borut Pahor imenoval za posebnega odposlanca, je nekdanji zunanji minister govoril tudi o »nezaupnici« predsednika republike Danila Türka in komentiral sklicevanje na moralo nekdanjega ministrskega kolega Gregorja Viranta. Dimitrij Rupel poleg knjige o slovenskem predsedovanju Evropski uniji piše tudi knjigo o voditeljih Doline šentflorjanske.
Ste kdaj pomislili na to, da bi se odrekli sodelovanju v kabinetu predsednika vlade in tako naredili uslugo Borutu Pahorju, koaliciji in – če bi sodili po odzivih – skoraj celotni javnosti?Postavili ste mi nenavadno in celo nekoliko žaljivo vprašanje. Pričakoval sem, da boste podvomili o takšnih »odzivih«. Gre za več dogodkov. Prvi je dogodek z veleposlaniki, ki se je začel pred več kot pol leta. Vlada je – v nekaterih primerih celo z zamudo, ki je bila povezana s predsedovanjem – predlagala ducat novih veleposlanikov, nakar so se ti predlogi ustavili pri predsedniku republike in čakali na izid volitev. Drugi dogodek je povezan z menoj osebno. Mene je prejšnja vlada predlagala za veleposlanika po volitvah, vendar so ta predlog podprli tudi v novi vladi. Čeprav postopek ni bil dokončan, je predsednik republike ta predlog skupaj s polovico prejšnjih zavrnil. Pri tem so nastale resne pomanjkljivosti, kršitve in neverjetna politizacija, celo lustracija, ki spominja na stare čase. Ob tem so odpovedala vsa pravila diplomatske diskretnosti, varovanja osebnega dostojanstva itn. Tretji dogodek zadeva moje dogovarjanje s predsednikom vlade Borisom Pahorjem. Ta je želel rešiti vprašanje tako, da bi bila volk sit in koza cela. Predlagal mi je, naj postanem njegov »posebni odposlanec za zunanje zadeve«, s čimer nekako način zaplete z veleposlaniki z dnevnega reda. Tu se res postavlja vprašanje, kdo komu dela uslugo. Zoper mene so poleg političnih in strokovnih sprožili še moralne diskvalifikacije, na koncu pa so želeli disciplinirati tudi predsednika vlade.
Kot vidite, smo v veliki zadregi. Če sprejmem vlogo posebnega odposlanca, dopustim, da se škandal z veleposlaniki pomete pod preprogo, če odidem, je uspelo tistim, ki hočejo disciplinirati predsednika vlade.
Kakšen je pravzaprav vaš status?
Odkar imamo novo vlado, je SDS z mano vred v opoziciji. Vendar sem po prenehanju mandata ostal zaposlen na ministrstvu kot veleposlanik. Kot posebni odposlanec predsednika vlade naj bi opravljal zahtevne diplomatske, strokovne naloge. Mislim, da je Slovenija v preteklosti veliko dosegla tudi zaradi mojih »uslug«. Vsi priznavajo, da je mednarodni položaj Slovenije trden in da je bila zunanja politika v redu. Za zdaj tudi kaže, da se bo, kot je sicer običajno za zunanjo politiko vsake države, nadaljevala. Osebno sem šel skozi velike preizkušnje: od mednarodnega priznanja Slovenije do vstopa v EU in Nato ter do predsedovanja OVSE in EU. Sami pozitivni dosežki!
Ali ste imeli moralne zadržke do sodelovanja v Pahorjevi vladi, ki se predstavlja kot alternativa vaše?
Nisem »član kabineta« in ne sodelujem v vladi. Samo svetujem predsedniku vlade in ta je že večkrat dejal, da upošteva dosežke dosedanje zunanje politike. Nacionalni interesi (še posebno v zunanji politiki) se tudi pri nas ne spreminjajo kar čez noč.
Preden sem sprejel Pahorjevo ponudbo, sem se posvetoval z Janezom Janšo. Sicer se danes – kot vidimo pri Obami ali pri Sarkozyju – predsedniki pri izbiranju svojih sodelavcev, tudi ministrov, ne držijo vedno samo strankarskih meril, v svoje vlade vabijo celo ministre, ki so bili na tem položaju že v predhodni vladi, pa čeprav je bila to vlada druge politične opcije. Obamov obrambni minister Gates prihaja iz Busheve administracije, Sarkozyjev zunanji minister Kouchner prihaja iz opozicijske socialistične stranke.
Pahor je izjavil, da je vaša naloga, da »mi pripravi opomnike, argumente za odločitve in mi svetuje, po kateri poti bi bilo cilje najlažje doseči«. Naša ureditev ne pozna posebnega odposlanca.
Funkcijo posebnega odposlanca naj bi dokončno določili v zakonu o zunanjih zadevah.
Predsednico LDS Katarino Kresal je razburilo to, da ste po Pahorjevem naročilu odpotovali v Rim s pismom za Berlusconija. Ali si je kdaj kak minister v vladah, v katerih ste sodelovali, privoščil podobno kritiko predsednika vlade?
V tem primeru je šlo za kritiko iz koalicijske stranke. To se sicer dogaja, vendar ni običajno. Navadno predsednik kritizira ministre.
Sami niste bili preveč prijazni do Antona Ropa?
Pomislite, kdo je bil bolj prijazen! Navsezadnje me je Rop – po velikem spektaklu v parlamentu – vrgel iz vlade. Sicer pa je šlo za »prijaznosti« znotraj iste stranke, LDS, ki je potem doživela krizo. Niti Rop niti jaz nisva več tam.
Zunanje ministrstvo je objavilo interni razpis za prazna veleposlaniška mesta. Vas veleposlaništvo na Dunaju ne zanima več?
Dejstvo je, da me je vlada 14. oktobra 2008 predlagala za veleposlanika na Dunaju. Ta sklep je bil zakonit, in kolikor vem, ni bil razveljavljen. Potem se je stvar ustavila. Vmes je prišlo tudi soglasje Avstrije. Manjka še pogovor v državnem zboru in podpis predsednika republike, ki pa je dajal nekatere izjave ne glede na to, da postopek še ni prišel do njegovega urada. To bo treba rešiti.
Zunanji minister ve za vaše namere?
Gotovo ima vse potrebne informacije, pa tudi pisal sem mu.
VEČ V TISKANI IZDAJI