Pozval jih je, naj uporabijo »realno moč, ki jo imate, in moč zaposlenih, ki jih imate«. Kaj torej v kampanji lahko postorijo ljudje z »realno močjo«?

V primeru, da se bo čakalo na spopad med politiko, kjer je Slovenija zelo razdeljena, je izid referenduma negotov, je še dejal predsednik vlade na vsakoletnem vrhu gospodarstva. Ne bo pa negotova usoda koalicije; vlada ne bo padla, če pade zakon. Politične odgovornosti za morebitni poraz ne bo sprejel, je dal vedeti. Toda kakšna bo takrat »realna moč« vlade?

Gospodarstvenikom »populili zobe«

Besede Janeza Janše nekako korespondirajo z mislijo kolumnista Dela Luka Lisjaka Gabrijelčiča, da kdor misli, da lahko s »trdo roko« premaga krizno stanje, trči ob stvarnost polarizacije. Nedavni referendumi, je še zapisal, kažejo, da plujemo v blokado političnega odločanja. Premier bi spopad v politiki, kjer se odloča o tem, ali si za ali proti vladi, prestavil širše v družbo.

Robert Balen

Naloga gospodarstva je, je še povedal, da zagotovi podporo zakonu, čeprav so mu onemogočili možnost podpiranja političnih kampanj in mu vzeli medijsko moč. Vključitev sindikatov in delodajalcev v kampanjo pred referendumom z močnimi političnimi vložki bo politično polarizacijo razširila še na družbeno.

Na Brdu prisotne gospodarstvenike je predsednik vlade prepričeval, da je »vaša realna moč velika, vendar je medijska moč ene same sindikalne centrale bistveno večja od vaše. Preštejte minute, ko so v osrednjih medijih objave s takšnih srečanj, kot je današnje, in minute objav s tiskovnih konferenc sindikalnih central ali nevladnih organizacij. Imajo večjo medijsko in potencialno tudi večjo realno moč, kar se manifestira na referendumih in na volitvah.«

Brez večjih protestov je bila leta 2014 moč gospodarstva utišana, od takrat je Slovenija po Janševih besedah edina država v EU, v kateri zasebna podjetja ne morejo prispevati za politično opcijo, za katero menijo, da bo dobra za gospodarstvo. »Po drugi strani je možnost neomejenega financiranja nevladnih organizacij tudi iz tujine brez kakršnegakoli nadzora.«

Kot je še dejal, so tistega leta gospodarstvenikom »populili zobe«, prednost je bila dana paradigmi uravnilovke. »S tem se je v družbi vzpostavilo neravnotežje, kar je drugod realna moč, pri nas še ni. Popravni izpit bo 6. decembra.«

Za zdrav razum velja, da je kapital sveta vladar, pri nas pa naj bi bilo drugače, na oblasti so šibkejši. Morda res, denar v politiki ni vedno vladar.

Na polju konfrontacije gospodarskih združenj s sindikati

»Za neke stvari se je treba boriti in ne bežati od tega boja,« je predsednik vlade pri predstavnikih gospodarstva vzbujal borbenega duha. Kaj torej v kampanji lahko postorijo bolj ali manj razkriti interesni deležniki z »realno močjo«?

Robert Balen

Sociolog dr. Frane Adam je v pogovoru za Reporter dejal, da bi agresivnejša prisotnost gospodarstva in njihovih združenj pri volivcih pustila bolj slab vtis, predvsem pa bi ne bilo dobro, da bi se na soočenjih pretirano konfrontirali s sindikati. A prav slednje sledi iz ust Janeza Janše: pri referendumu 6. decembra ni dobro čakati na spopad med politiko, ker je Slovenija politično razdeljena in zato izid negotov.

Če že ne toliko v politiki, razdeljeni na dve polovici, se spopad za in proti interventnemu zakonu lahko odvije le na polju konfrontacije gospodarstva in njihovih združenj s sindikati – in nevladniki seveda.

V primeru, da se bodo gospodarska združenja v tem spopadu izkazala, bo vladna koalicija njihov veliki dolžnik. Predvsem pa bo ta konfrontacija načela integriteto Ekonomsko-socialnega sveta (ESS). V prejšnjem mandatu kar deset mesecev med letoma 2023 in 2024 ni deloval, ker so reprezentativne delodajalske organizacije prekinile aktivnosti.

Glavni vzrok je bil zakon o dolgotrajni oskrbi. Vlada Roberta Goloba ga je pripravljala in sprejemala brez predhodne obravnave v ESS, čeprav so delodajalci podali pisne pripombe.

Civilna družba ni alternativa vladi

V kampanjo se bo vključilo vseh šest sindikalnih central. S strani vladajoče koalicije na sindikate lete očitki, da so orodje v rokah politike; skrbeli naj bi za plače in ozimnico in to je to. Pri tem se ne upošteva, da so partner v tripartitnih pogovorih v okviru ESS. O njihovi političnosti ni dvoma, na ESS se obravnava zakonodaja, ki jo predlaga vlada.

Sindikati seveda niso mogli »požreti« tega, da jih je nova oblast povsem obšla. »Zakurila« je poslanska večina, če uporabimo izraz predsednika vlade, ko nova oblastna večina formalno še ni bila v sedlu. Z interventnim zakonom je predsednik SDS testiral kompaktnost nove vladne večine. Zakon v nasprotju z imenom ne opredeljuje konkretnega problema, ki naj bi ga interventno reševal.

Čeprav so sindikati pobudniki referenduma, se ne žele preveč in edini izpostavljati; pričakujejo pomoč v referendumskih kampanjah bolj izurjenih nevladnih in civilnodružbenih organizacij. A tudi tu je past: ni naloga civilne družbe, da se gre politično alternativo vladi.

Matija Sušnik/DZ

Kot rečeno, predsednik SDS in vlade bi konfrontacijo v politiki preusmeril v spopad med gospodarstvom in sindikati. Ključno pri tem bo vprašanje vrednot glede družbene in ekonomske (ne)enakosti. Janša je proti zavisti in uravnilovki ter za razvoj, nasprotna stran proti bogatenju peščice in za solidarnost.

Morda je marsikdo že pozabil, a poslanci SDS in NSI so v državni zbor – v času, ko so sindikati zbirali 2500 podpisov za vložitev pobude za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma – že spomladi vložili novelo zakona o delovnih razmerjih, s katero bi odpravili zakonsko obveznost delodajalcev za tehnično izvedbo obračuna in nakazovanja članarin. Zakon zaradi referenduma čaka na obravnavo pred matičnim telesom.

Še eno dodajanje posvetovalnih referendumov?

Bo ob ljudskem odločanju o interventnem zakonu izpeljan še en manever z dodajanjem posvetovalnih referendumov? O stvareh, s katerimi se ubadajo, iz koalicijskih vrst še nikdar ni tako malo pricurljalo kot v tem mandatu, tokrat pa le niso mogli zadržati zase, da vendarle razmišljajo oziroma oklevajo, ali naj se z volivci 6. decembra res »posvetujejo« še o čem drugem, kar bi pripomoglo k zmagi na zakonodajnem referendumu.

Nerodno je, da so poslanci vseh treh vladnih strank pred novinarji še pred referendumi predstavili v državni zbor vložene predloge za razpis posvetovalnih referendumov o prepovedi zakrivanja obraza na javnih krajih, o nižjem DDV za osnovna živila in energente ter o racionalizaciji javne uprave. Neuradno naj bi jih ne razpisali, sporen je predvsem slednji, saj neposredno meri na desettisoče zaposlenih v javnem sektorju – z njihovimi družinami vred.

Referendumski inženiring se jim 11. oktobra ni obnesel. Analize so pokazale, da so posvetovalna vprašanja prej prispevala k mobilizaciji tistih volivcev, ki so na voliščih glasovali proti zakonu o »politični policiji«. Pobudniki zakonodajnega referenduma, za katerega je dejansko šlo, so s tem lažje presegli kvorum.

Z drugimi besedami: posvetovalna vprašanja, zastavljena z namenom privabljanja določene skupine volivcev, na volišča zvabijo tudi tiste, ki se sicer zakonodajnega referenduma ne bi udeležili. Ko so namreč že na volišču, oddajo glas proti tudi na glavnem zakonodajnem referendumu.

Potrebujemo odgovore, ne vedno novih vprašanj

Strategija vezave več glasovanj na isti dan se je izkazala za dvorezen meč. Lahko dvigne legitimnost odločitev, v praksi pa povzroči nepredvidene taktične premike, ki se obrnejo proti predlagateljem.

Jure Klobčar

»Volivci smo svoje predstavnike izvolili zato, da od njih dobimo dobre odgovore, ne vedno novih vprašanj. Sicer bomo še naprej dobivali referendumske zmagovalce in poražence, vse težje pa bomo rekli, da je kaj pridobila demokracija,« je zapisal v komentarju Družine Janez Zupan.

Drugače rečeno, volivci so vladi zaupali mandat, pričakujejo konkretne rešitve, prevzemanje odgovornosti, ne pa nenehnega preverjanja političnega razpoloženja tudi o stvareh, ki so jih zapisali v predvolilnih obljubah.

Referenduma se bo treba lotiti s prepričljivejšimi argumenti in ne z ustvarjanjem referendumskega kaosa. To niti ni tako težko, v zakonu je marsikaj za marsikoga, Golobova vlada se je zamerila marsikomu. Opirati se na posvetovalne referendume pomeni priznati, da brez pomagal nisi sposoben ubraniti zakona.

Zamislimo si, denimo, da interventni zakon pade, na posvetovalnih referendumih pa bi ljudje pritrdili vladni koaliciji. Ob bučnem proslavljanju vladnih nasprotnikov bi razglašanje zmagovitega izida 3 : 1 izpadlo groteskno.

Desna kritika

Tu pa tam so mnenjski voditelji privržencev vlade izrekli tudi kakšno kritično dognanje. Tako profesor na FUDŠ Matevž Tomšič meni, da je intenzivna kampanja nasprotnikov vladajočo koalicijo našla »na levi nogi«, njena kampanja pa je bila pasivna in anemična.

Da bi preprečili zavrnitev zakona, ki po njegovem prinaša številne koristi ne le najbogatejšim, ampak tudi običajnim državljanom, bi bilo »treba ubrati premišljen in sistematičen pristop«, je v kolumni Demokracije zapisal Tomšič. Svetuje tudi populističen način nagovarjanja in opozarja, da bo referendumsko lekcijo vladajoča koalicija morala vzeti resno.

Nekdanji generalni direktor policije Dušan Olaj v istem tedniku oktobrski referendum označuje kot opozorilo in streznitev, njegova vrednost je v tem, da bodo politični odločevalci iz izidov izluščili nauk.

Pri referendumu o interventnem zakonu bodo po njegovem mnenju v ospredju sindikalne centrale, katerih značilnosti so organizacijska usposobljenost, sposobnost povezovanja okoli skupnega nasprotnika in neposredno nagovarjanje članov in širše javnosti. Prepričan je, da je prevladujoč vpliv posameznih civilnih organizacij mogoče kompenzirati. S čim, Olaj ni povedal.

Jure Klobčar

Kandidat SLS na evropskih volitvah Peter Gregorčič meni, da se koalicija ni nič naučila od Golobove vlade, ki je leta 2024 evropskim volitvam prilepila še tri posvetovalne referendume s čustveno nabito vsebino, na volitvah pa je nato zmagala desna stran z osvojenimi petimi evropskimi poslanci proti štirim.

Ne ignorirati, vredno se je potruditi

Takoj po znanih referendumskih izidih je na X izviren predlog zabeležil Žiga Turk. Ker referenduma o davkih za bogate (interventnega zakona, op. a.) v Sloveniji ni mogoče dobiti, bi ga on ignoriral. »In takoj po tem, ko zakon pade, sprejel vse davčne rešitve ponovno. O vsebinah, o katerih se je odločalo na referendumu, eno leto ni dovoljeno spreminjati zakonodaje. Referendumi o davkih niso dopustni.

Ergo se na referendumu ni odločalo o davkih. Torej se o davkih lahko sprejme zakone naslednji dan po referendumu. Če bi kdo želel, da se ne razveljavi katera od nedavčnih rešitev iz omnibus zakona, naj se izvoli angažirati v kampanji. Zakaj bi vlada hodila po kostanj v žerjavico za nekoga, ki ga to niti ne zanima?«

Dva dni pozneje je na blogu zapisal drugače: vredno se je potruditi. Enoletna prepoved vnovičnega sprejetja rešitev, ki bi bile vsebinsko v nasprotju z odločitvijo na referendumu, pomeni, da koalicija eno leto ne bi mogla urejati zaposlovanja starejših delavcev, dvojnega statusa upokojencev, odgovornosti delodajalcev za škodo zdravstveni blagajni in kratkotrajnega oddajanja stanovanj.

Posebej škodljiva bi bila po Turkovih besedah blokada sprememb zdravstvene zakonodaje. Zaradi teh konkretnih posledic se je vredno potruditi, da bi bil zakon na referendumu potrjen. Razumljivo, ignoriranje bi bilo v javnosti videti kot kapitulacija in aroganca oblasti.

Ker bo izid interpretiran politično, desna sredina potrebuje dejansko zmago na terenu. S tem bi dokazala, da ima večina v Sloveniji raje razvoj in delo kot pa sindikalno prerazdeljevanje.

»Dan po referendumu bo vlada ista«

In kaj se bo zgodilo po tem prelomnem referendumu? »Če zakon pade, pade vse,« je v državnem svetu dejal državni sekretar na finančnem ministrstvu Peter Papež. Napovedi hujših političnih pretresov se je Janša vnaprej odrekel, čeprav bi šlo za padec njihovih predvolilnih obljub. »Tudi dan po referendumu bo vlada ista. Ne bo padla.«

Andraž Purg

Janša je kot oviro za uveljavitev interventnega zakona omenjal politično polarizacijo. Lahko se pohvali, da je – tako je bilo videti – za njeno ublažitev sprejel ponujeno roko največje stranke Svoboda glede zvišanja splošne davčne olajšave. Predvidena je v koalicijski pogodbi, ni pa je v interventnem zakonu. Menimo, da je bila to le pretežka materija za rokohitrski interventni politični poseg.

To ujemanje med največjo vladno in največjo opozicijsko stranko mnogi v iskanju pozitivnih novic ocenjujejo kot spodbudno. A spet je tu fiskalno pravilo. Zmeniti bi se morali še o ukrepih, s katerimi bi bila takšna davčna reforma javnofinančno vzdržna. Robert Golob je izvajanje davčne olajšave, ki si jo je zamislila tretja Janševa vlada, takoj ustavil.

Še prej pa pred volitvami v Slovenskem poslovnem klubu (SBC) dejal: »Jaz res ne vem, kaj bi meni nižji davki koristili, razen da bi imel več denarja na računu in bi ga zapravljal za mogoče večje neumnosti.«

Momentum, zagon in polet

Referendumski poraz pri zakonodajnem referendumu je Janševa četrta vlada doživela že po dobrih štirih mesecih na oblasti, kar ni »uspelo« še nobeni vladi. Pretrgan je zmagoviti niz, začet na evropskih volitvah leta 2024.

V taboru vladnih nasprotnikov (tudi pri nekaterih političnih analitikih) se vrste optimistične napovedi, da je referendum dobljen. Tudi zato, ker je, kot se je izrazil filozof Peter Klepec v pogovoru za Večer, vladna stran izgubila momentum, zagon in polet, ki se je do zdaj zdel nekako samoumeven. Izid prvega svežnja referendumov naj bi torej prinesel psihološki preobrat.

A prav tu tiči zanka. Prepričanje, da bo interventni zakon padel, tokrat lahko uspava drugo stran, še posebej če bi to podkrepile še sondaže. Te so, ko se ozremo leta nazaj, prej kot ne »zavajale« – ne namerno seveda. Intenzivna mobilizacija nevladnikov oziroma civilne družbe ob tem lahko hitro uplahne, uveljavitev zakona pa vladi povrne polet in da veter v jadra.

Robert Balen

Ukrepi interventnega zakona se ne bi poplačali

Za vladno stran so najbolj neprijetne ugotovitve Fiskalnega sveta. Na vsakem koraku je bila primorana poslušati, da so z novelami v omnibus tehniki državi vzeli več kot milijardo evrov – po statični analizi. Nedavno je Fiskalni svet posledice razčlenil še dinamično in ugotovil, da se v nobenem, tudi v najbolj optimističnem scenariju, ukrepi interventnega zakona (s sprostitvijo podjetniške pobude in zagonom gospodarstva) ne bi poplačali; kratkoročno približno četrtina, dolgoročno polovica.

Velika večina navadnih volivcev takšnih ocen ne prebira, jih pa morajo v gospodarstvu. »Vlada bi morala pripraviti bolj verodostojen predlog proračunov ter srednjeročni fiskalni okvir z jasno opredeljenimi ukrepi, ki bodo zagotavljali vzdržnost javnih financ in podpirali krepitev dolgoročnega gospodarskega potenciala,« o proračunskih dokumentih za leto 2027 in 2028 meni Fiskalni svet.

Vsi težko čakamo, kdaj Svet EU prižge zeleno luč za znižanje trošarin na energente. Premier je gospodarstvenikom, zbranim na Brdu, na posebno vprašanje dejal, da bo to v najboljšem primeru decembra. Tak ukrep bi proračunski primanjkljaj povečal za okoli 0,3 odstotne točke BDP na leto, menijo v Fiskalnem svetu.

Treba je poudariti, da interventni zakon omogoča znižanje DDV za elektriko, plin, daljinsko ogrevanje in drva, ne omogoča pa ga za bencin, dizel in kurilno olje.

Primož Lavre

Razvojna kapica za mlade?

Ena osrednjih tem kampanje, s katero bodo prepričevali volivce, bo socialna oziroma razvojna kapica. Zakon, o katerem bodo zadnjo besedo dobili volivci, jo postavlja previsoko – pri 7500 evrih bruto mesečne plače. Sindikatom gre na roko, da tudi gospodarska združenja ocenjujejo, da s tem pomagajo le ozkemu krogu najbolje plačanih vodilnih kadrov. Morali bi jo nastaviti nižje, če bi res želeli zajeti in razbremeniti razvojni kader, kar razglašajo privrženci socialne oziroma, kot pravijo, razvojne kapice.

Žal bi to prineslo še zajetnejše fiskalne posledice. Na gospodarski zbornici so za postopno znižanje kapice s 7500 na 6000 evrov. Ko bodo v kampanji predstavljeni konkretni podatki, kdo ima kaj od zakona, bi bila prav ta meja lahko usodna, zato ne manjka tistih na strani vlade, ki to obžalujejo. A kot rečeno, takšni »odpustki« bi še bolj prizadeli javnofinančno ravnotežje.

Previsoko postavljena kapica na pladnju ponuja geslo, da je to zakon za bogate, čeprav seveda koristi tudi drugim. V Ameriški gospodarski zbornici v Sloveniji, ki podpira interventni zakon, bi želeli uveljaviti razvojno kapico za mlade, ki je v tem zakonu ni.

Za mlade strokovnjake do 35. leta s terciarno izobrazbo predlagajo znižanje praga razvojne kapice na 4500 evrov bruto mesečne plače za obdobje sedmih let. S tem bi neposredno spodbudili njihovo finančno osamosvajanje in bivanje v Sloveniji, nam je spomladi dejala direktorica zbornice Ajša Vodnik.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.