Nezakonski otrok Janševe koalicije je kot strel v koleno javnih financ
Interventni zakon je kot nezakonski otrok vladajoče koalicije. Poslanci so ga povili še pred slavnostnim podpisom zaobljube zakonske zvestobe.
Z njim so potrdili zaupanje, se stestirali in našli tisto, kar jih povezuje. Takrat, ko se je v osebi Zorana Stevanovića našel predsednik državnega zbora, je bilo to edino, kar šteje – odprla se je široka pot na oblast. V to omnibus enolončnico je vsaka stranka t. i. tretjega bloka (Nova Slovenija, Slovenska ljudska stranka, Fokus Marka Lotriča, Demokrati Anžeta Logarja in Resnica) prispevala to ali kakšno drugo sestavino, poln lonec pa je požegnala matična SDS.
Predsednik vlade je na forumu obrti in podjetništva dejal, da bo referendumsko odločanje o interventnem zakonu začrtalo pot razvoja Slovenije; izid bo signal za potencialne tuje naložbenike. Začrtati pot prihodnosti brez širše družbene razprave? Tvegati, da se njen razvoj, kot je razumeti Janeza Janšo, ogrozi na referendumu?
Dati napačen signal tujim investitorjem? Komur je res mar za razvoj Slovenije, ne posega v tako občutljivo zakonodajo na en mah, brez izračunov in analize posledic, brez prvih izkušenj in znanja in po nujnem postopku. Za povrh so z njim izstrelili še katjuše v kolena javnih financ. Priča smo sočasnemu delovanju dveh porabniških konceptov stare in nove oblasti – skupaj predstavljata kombinirano pretnjo fiskalni stabilnosti.
Finančni minister Andrej Šircelj je za Radio Ognjišče zagotovil, da proračunski odhodki ne bodo »prenapihnjeni« in bodo bolj realni. A realni morajo biti tudi prihodki, v katere bi, če bi obveljal, posegel interventni zakon. Glede na enako obdobje lani so se zaradi boljših makroekonomskih razmer na srečo okrepili.
Z objavo rebalansa, ta bo razkril drobovje smeri razvoja države pod novo oblastjo, vlada zato čaka in preračunava. Poslanci, ki so maja sprejeli s predvolilnim populizmom obarvan interventni zakon, so se na resne izračune in na socialni dialog požvižgali. Preračunavali so nekaj drugega.
Zakon, ki spreminja deset zakonov, vsakomur nekaj daje in nikomur nič ne jemlje, poslušamo že ves čas iz vrst predlagateljev. Ekonomija ni čaranje oziroma catch the cash. V Tarči se je lepo videl napis na plakatu iz leta 1996: Sistem, ki nič ne vzame in veliko da. Vprašajmo se z besednjakom Blejskega strateškega foruma: ali je to tista zdrava pamet, ki jo premoreta v obilju Vzhodna Evropa in Slovenija pod zadnjo oblastjo?
Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.