Je Acta res najhujša nevarnost demokraciji, svobodi posameznika in interneta?
V Acti imamo določbo, ki jo lahko razlagamo zelo široko. To je določba o odgovornosti ponudnikov interneta, s katero se vzpostavlja mehanizem, da bi morali ponudniki ubogati zahteve lastnikov avtorskih pravic po razkritju podatkov o naročnikih, katerih IP-naslovi naj bi bili vpleteni v kršitve teh pravic. Seveda vsi vedo, da naročnik ni nujno tudi storilec, a Acta omenja naročnika. V gospodinjstvu je lahko več uporabnikov, restavracija lahko ponuja zastonj Wi-Fi svojim gostom, in nekdo drug, ne pa uradni naročnik, je lahko tisti, ki krši zakonodajo.
To je pomembno tudi zaradi tega, ker se Acta ukvarja tudi z odškodninami. Lahko bi se zgodilo, da bi nekoga, ki si je spleta presnel film, oglobili ne le za vrednost ene kopije, temveč tudi za nadaljnjih sto kopij, ki so jih z njegovo pomočjo presneli drugi uporabniki interneta. Ponudnik interneta bo obvezan razkriti, kdo je za IP-številko.
Seveda je treba najprej vpeljati zakonodajo v državah podpisnicah Acte, preden pride do tega.
Tako. Informacijska pooblaščenka je na neki okrogli mizi vprašala, koliko veljavne zakonodaje bo treba spremeniti, da bo ustrezala zahtevam Acte. Denimo tisto, ki preprečuje identifikacijo IP- naslovov za civilni pregon. Je pa tu še nekaj žalostnega. Zgodbe o zaščiti intelektualne lastnine se vlečejo že več let, v javnosti pa ni take senzibilnosti, ki bi zahtevala spremembo režima avtorskih pravic. Digitalno okolje izmenjavo intelektualne lastnine izjemno olajša, in število potencialnih kršiteljev avtorskih pravic pa je velikansko. Vsi so krivi, koga bodo preganjali? Kjer so vsi krivi, je potem selektivnost uporabe pravnih sredstev tista, pri kateri je največ krivic. Morda bodo preganjali samo tiste, ki so nasprotniki nekega režima. Njihove prekrške bodo spremljali in registrirali, ko bo napočil čas za obračun, pa jih bo soočili s kršitvami. Potem je morda celo bolje, da si civilno kot pa kazensko preganjan, saj ti v tem primeru vsaj ne grozi zaporna kazen.
Morda Acta ni tak problem, kot je sporna nacionalna zakonodaja, ki lahko nastane pod njenim vplivom?
Nekatere stvari so že v naši zakonodaji. Žalostna zgodba se je pripetila ob zadnji spremembi kazenskega zakonika, vsaj po mojem žalostna. Minister Zalar je vztrajal pri tem, da se iz 148. člena, ki govori prav o kršitvah avtorskih pravic, zbrišejo besedice z namenom prodaje. Z izbrisom je izginil komercialni element in obstaja realna možnost, da se preganja vsakdo, kdor naredi kopijo filma ali ima doma neprijavljen program. Je sicer tudi pristavek, kako bi se škoda računala, če gre za večjo premoženjsko korist, več kot 5000 evrov. Jaz ne vem za primer, da bi koga že preganjali po tej novi zakonodaji, poznani pa so mi primeri pregonov zaradi kopiranja z namenom prodaje.
Kako se je stvar, kot je Acta, lahko zgodila?
Acta ni prišla kar tako, se ni kar zgodila, gre za dolgotrajen proces. Z razvojem mednarodne trgovine so se pojavili problemi, kako zaščititi intelektualno lastnino. Ko sem prebiral Acto, sem v njej prepoznal nekatere določbe iz starejšega sporazuma Trips (Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights) iz leta 1994.
Vzemimo primer Iskre, če bi ta še vedno obstajala. Iskra razvije neki izdelek in ga želi proizvajati. Želi ga delati v Sloveniji, vendar bo zato sorazmerno drag, ker je draga delovna sila, Iskra tudi ne proizvaja sama vseh delov, zato mora nekatere uvažati. Iskra se lahko odloči, da obdrži v Sloveniji samo razvoj, proizvodnjo pa izvozi na Kitajsko. Takih primerov je zelo veliko, to počne denimo Apple, pravzaprav vsa podjetja, ki se ukvarjajo z elektroniko. Tam je delovna sila poceni, hkrati pa kvalificirana, na Kitajskem so na voljo tudi vsi sestavni deli, ki jih ni treba uvažati. Slaba stran je, da podjetje, ki nekaj razvije, proizvajalcu da popolno tehnološko osnovo za proizvodnjo neke naprave, vso tehnologijo da v roke Kitajcem. Čez nekaj let se sreča s konkurenco iz Kitajske, ki izkoristi tehnologijo, ki jo je podjetje pred leti predalo kitajskim partnerjem. Lahko gre za ponarejene izdelke, denimo nelicenčne kopije iphonov, lahko pa gre prav za kršitev patentov in avtorskih pravic.
Del boja za ohranjanje intelektualne lastnine se bije tudi po internetu, kjer se preganjajo pirati, ki delajo nelegalne kopije skladb ali filmov. A v načelu ti sporazumi proti ponarejanju ščitijo proizvodnjo čisto klasičnih dobrin v fizični obliki. Ne le elektroniko, dober primer je tudi zaseg ponarejenih ur. Uvoz ponarejene ure po pošti je, denimo, prepovedan, če jo carina zaseže, boste plačali kazen. Enako velja tudi za oblačila in podobno blago. Mednarodni dogovori zajemajo tudi intelektualne, avtorske pravice na spletu. To pa je čisto drugačno okolje kot tisto, v katerem krožijo fizični izdelki. Ti morajo prečkati mejo in iti skozi carino, kjer je lažje prestreči ponaredke. Internet je globalno okolje brez meja. Spomniti se je treba drugih mehanizmov za zaščito avtorskih pravic, vsi ti mehanizmi pa zelo posegajo v komunikacijsko zasebnost.
Proti kopiranju na spletu se ne morete boriti s klasičnimi orodji. Če vzamemo za primer izmenjavo datotek po omrežju bittorrent – lastniki avtorskih pravic so postavili honeybote, lažne strežnike za odjem filmov, glasbe ali druge zaščitene vsebine. Ko je nekdo poskušal s pleta presneti to vsebino, je delček datoteke prišel tudi s honeybota, in lastnik strežnika je dobil podatke, kdaj in s katerega IP- naslova je nekdo poskušal presneti denimo ta pa ta film. Lastnik avtorskih pravic za ta film sem jaz in zdaj grem na lov. Najprej preverim, komu je dodeljena ta IP-številka, torej kdo je ponudnik interneta in v kateri državi je. Najprej bom skušal od tega ponudnika dobiti podatke o osebi, ki si je presnela film. V času, ko sem imel podjetje, ki je ponujalo dostop do interneta, od takrat je že sedem let, je elektronska pošta z zahtevo po podatkih prihajala ves čas. Začelo se je že v devetdesetih letih, razmeroma zgodaj za slovenske razmere. Niti se ne spomnim, kdo so bila ta velika podjetja, ki so jih pošiljala. Običajno so želeli podatke, pismo pa se je končalo z grožnjo »v nasprotnem primeru«. Saj niso bile to prave grožnje, a ponudnik interneta v splošnem ne ve, kaj naj počne s tako zahtevo. Svojih strank ne more preprosto odklopiti. Danes je dostop do interneta postal že malodane človekova pravica.
Se vam zdi, da bi moral postati internet človekova pravica, kot zahtevajo nekateri?
Ne bi mogel reči. Sem razmeroma starokopiten in sem že zelo zgodaj, leta 1988, začel ponujati elektronske storitve, najprej BBS (Bulletin Board System – elektronska oglasna deska). Zapisal sem prve pogoje za dostop do teh storitev, v njih piše, da uporabnik sprejema politiko sprejemljive uporabe, da torej ne sme početi kaznivih dejanj ali spodbujati drugih h kaznivim dejanjem, da mora spoštovati avtorske pravice. Problem je seveda preganjanje kršiteljev. V času BBS, ki jih je uporabljala le peščica tehnološko zagnanih ljudi, je bilo lahko, ni bilo niti prave anonimnosti, nikomur ni padlo na pamet, da bi avtorske pravice kršil, presnemavalo se je le programe, ki so bili v javni domeni. Kasneje so se stvari spremenile. Danes si po eni strani želim, da se anonimnost na spletu obdrži, po drugi pa mi je jasno, da so s tem povezani veliki problemi. Marsikaj problematičnega se lahko prikrij, družba mora razmisliti, kaj naj preganja. Dogovori o zaščiti intelektualne lastnine so odgovor tistih, ki razpolagajo s pravicami za to lastnino.
Kaj je alternativa? Da zahodni proizvajalci elektronskih vezij ne uporabljajo poceni proizvodnje na Kitajskem. Velik del problema je ravno v tem, da tehnologijo lastniki sami predajo naprej v okolje, ki ne spoštuje intelektualne lastnine. Lahkoveren menedžer sam od sebe da konkurenci tisto, kar je največ vredno. Če nekdo nekaj razvije, naj sam poskrbi za zaščito intelektualne lastnine, da mu je kdo ne spelje. Če tehnologijo preda tovarni, ki bo izdelek naredila zelo poceni, naj poskrbi, da tega nihče ne bo kopiral. Morda bi morali razmisliti o vrnitvi proizvodnje v države, kjer pravice avtorjev bolj spoštujejo.
Argument, da pravice do intelektualne lastnine ščitijo avtorje, ne zdrži, ker so lastniki materialnih pravic običajno velike korporacije, avtorjem pa ostanejo moralne pravice, ki ne prinašajo zaslužka. Korporacije skrbijo za to, da pravice čim dlje ostajajo v njihovi lasti. Miki Miška ne bo nikoli v javni domeni, če bo po Disneyjevo, družba ves čas podaljšuje svoje lastniške pravice.
Gre v sedanjem ozračju v slovenski javnosti, ki je zelo razburjena zaradi Acte, sploh pričakovati njeno ratifikacijo? Politika je kar precej pod vplivom javnosti.
Politika je vselej pod vplivom javnosti. Ta ima svojo logiko. Ni nujno, da je javnost vselej popolno informirana. Največji očitek Acti je način sprejemanja v precejšnji tajnosti, in ker v enem delu posega v komunikacijsko zasebnost, so ljudje občutljivi. Vsi smo danes uporabniki interneta in nihče ni imun za to, da predpisi posegajo v našo zasebnost. Vsi taki predpisi, tudi tisti, ki nastajajo v Slovenijo, morajo biti dani v široko javno razpravo. Ko lahko neki predpis potencialno poseže v človekove pravice, Acta zagotovo posega, potem ne moremo sprejeti tega, da je nastal brez širokega dogovora. Čeprav se je veleposlanica Helena Drnovšek Zorko skušala distancirati od svojega podpisa, je ta zdaj dejstvo, in slovenska oblast pa se mora odločiti, kaj bo zdaj naredila s tem dokumentom.
Nekatere evropske države so napovedale, da ne bodo ratificirale Acte. Se lahko zgodi, da bodo morali pogajalci nazaj za pogajalsko mizo?
Ne vidim nobene škode, če se Acta ne ratificira, če se taka, kot je, odloži do nadaljnjega. Ne pozabimo, da dogovor Trips že obstaja in da ureja področje ponarejenih klasičnih izdelkov, pa tudi zdravil, ki so prav tako zajeta v Acti. Verjetno se bo dalo te probleme reševati z drugimi dogovori. Kot državljan ne bi želel, da mi kdo, ki ga zanima samo denar in dobiček, v lekarne podtakne ponarejena zdravila. Ko gre za javno zdravje, je v interesu javnosti, da se prepreči dostop do takih zdravil.
Torej bi morali v zakonodaji in mednarodnih sporazumih ločiti različne kategorije izdelkov, ne pa jih trpati skupaj?
Zagotovo. Nesorazmernost ukrepov me skrbi tudi v kazenskem delu, ko gre za pregon. Če nekdo prodaja ponarejena zdravila, je to veliko večji problem od prodaje ponarejenih torbic. Človekov življenje je le večja vrednota.
Razvoj interneta je presenetil vse, države, podjetja, zdi se, da se od začetkov vsi bolj prilagajajo, kot pa narekuje njegov razvoj. Je internet sploh mogoče regulirati?
Internet se je preselil s področja neodvisnih ponudnikov na področje klasičnih telekomov, te pa je bistveno lažje obvladovati kot pa kopico neodvisnih ponudnikov. Čeprav je bil razvit predvsem kot tehnologija, se zdaj vanj seli pravo. Čedalje več stvari na spletu je reguliranih, kar je tudi razumljivo, saj ga uporabljamo vsi. Ni več nekaj, kjer se lahko skupina tehnoloških zanesenjakov dogovori o pravilih in jih vsi upoštevajo. Gospodinje, otroci, tisti, ki prežijo na otroke, potencialni teroristi, tisti, ki jim je internet postal delovno orodje, vsi smo na njem in ne moremo si privoščiti, da ga ne bi uporabljali. Postal je tudi glavno sredstvo za pridobivanje informacij. Celo klasični mediji imajo težave zaradi njega.
Kjer je družba, je tudi pravo, zato je bilo vprašanje časa, kdaj bo pravo začelo posegati v internet. Živimo v najboljšem obdobju interneta, sem dejal pred leti. Vsebin je zelo veliko, regulacije pa zelo malo. Začelo se je z malo vsebinami in skoraj nično regulacijo, zdaj se obseg obeh veča. Digitalne vsebine bodo vse bolj predmet regulacije. Imamo regulacijo žic, dostopa, Acta vnaša tudi sledenje početju uporabnika, predstavljam si, da bodo tudi vsebine postale tarča prava. Že zdaj se, denimo, zelo preganja otroška pornografija. Problem je postal sovražni govor, za besede, izrečene na internetu, je že mogoče tožiti. Kazenski zakonik ne razlikuje med mediji, internet je tudi medij. Ne vem, ali je to že regulacija, zagotovo pa zmanjšuje svobodo tistega, ki piše, saj mora ta pomisliti, preden kaj objavi.
Saj to morajo tudi v tiskanih medijih. Že v pismih bralcev, ki so nekakšen prednik spletnih komentarjev.
A tiskani mediji delujejo in so registrirani v državah, kjer izhajajo, zato so podrejeni njihovi zakonodaji; če ime podpisnika pisma bralcev ni bilo pravo, odgovarja urednik ali založnik. Internet je globalna zadeva, kjerkoli na svetu lahko najamete strežnik, na katerem so objavljene vsebine, namenjeni občinstvu v čisto drugi državi. Imamo primer udba.net, kjer je bila vsebina iz državne baze najprej natisnjena, nato skenirana na mikrofilme, pa objavljena na internetu na strežniku, postavljenem na Tajskem. Naša oblast je tedaj zahtevala, da ponudniki interneta onemogočijo dostop do spletne strani. Podobna neumnost se je zgodila leta 2006, ko je urad za nadzor nad prirejanjem iger na srečo od ponudnikov zahteval blokado dostopa do strani za športne stave bwin.com. Zgodba se je ponovila ob sprejemanju zakona o igrah na srečo, ko naj bi inšpektorat zahteval blokado internetnega dostopa do določenih strani. Zakon je bil vmes sicer spremenjen, a kolikor slišim, je sodišče odobrilo filter čez poseg v DNS. Slovenski zagovorniki te poteze se sklicujejo na Italijane, ki pa stvari tako ali tako počnejo po svoje in niso primerljivi z nami.
Zakaj niso naredili nič, da bi Slovenski loteriji ali kaki drugi slovenski organizaciji omogočili vzpostavitev takih storitev o internetu, torej konkurence bwin.com. Italijani so res blokirali dostop do omenjene strani, a so obenem omogočili konkurenco in preusmerili tok denarja. Pri nas je bil argument le, da bodo naše humanitarne organizacije izgubile zelo veliko denarja, in to je bilo to.
Nekatere države opravljajo dokaj uspešno cenzuro, ki sicer ni popolna, najbolj izstopajoča je Kitajska. Imajo slovenske oblasti v rokah orodje, da podobno zaprejo Slovenijo, kot so jo lani arabske države?
Če tega orodja nimajo, lahko gredo k proizvajalcem, ki so ga dostavili Kitajcem, k Iranu. A zadeva je pri nas drugačna. Omenjeni državi in arabske države niso demokracije. Eno je tehnologija in drugo je pravna podlaga. Slovenija ima še vedno ustavo, komunikacijska zasebnost je še kar visoko na lestvici vrednot, zelo je čislana tudi pravica do komunikacije. Zato ne vidim možnosti, da se kaj podobnega zgodi tudi pri nas. Acta načenja vprašanje intelektualne lastnine, z otroško pornografijo se ukvarja druga zakonodaja. Če bi kdo želel nadzorovati vsebino, bi moral posegati prav v vsebino in spremljati, kaj kdo počne. To bi v našem pravnem sistemi pomenilo dobesedno zakonito prestrezanje brez omejitev. Saj imamo možnost, da se nadzoruje spletni promet s tujino z določbo o nadzorovanju mednarodnih sistemov zvez, za kar ima pooblastilo Sova. V praksi pa ne verjamem, da bi to delovalo. Ponudniki interneta so zelo različni, sploh ni več nujno, da je ponudnik v Sloveniji. Če bi v Sloveniji želeli uvesti to prakso, bi moral ves internetni promet iti preko centralnega nadzora, po od države nadzorovanem ponudnik. Ne vem, če bi bilo to izvedljivo ob ustavni določbi o svobodni gospodarski pobudi.
Se ljudje sploh zavedajo, kaj Acta pomeni? Zdi se, da je marsikomu predvsem v interesu, da bo ohranil možnost brezplačnega prenašanja filmov, glasbe in programov s spleta.
Recimo, da se me še malo drži strah iz časov, ko sem bil ponudnik interneta, zato tega ne počnem, enako priporočam svojim domačim. Dejstvo pa je, da gre za dejavnost, s katero se ukvarja zelo veliko ljudi. Ko gre za nekaj, ki pritegne tako število, je treba razmisliti o načinu, kako se proti temu bojevati. Ali ne bi bilo dobro premisliti o spremembi režima zaščite avtorskih pravic. Ne pozabimo, da so trenutno cene cedejev in devedejev obremenjene z dajatvijo, ki gre nosilcem avtorskih pravic. Pa ta dajatev ni mišljena kot odškodnina. Če nekdo kupi škatlo cedejev, nosilcu avtorskih pravic sicer nameni nekaj denarja, a to ne pomeni, da lahko na kupljene nosilce podatkov kopira avtorsko zaščitene vsebine. Zaradi splošnega tehnološkega napredka moramo razmišljati o spremembah režima avtorskih pravic.
Lahko ostrejša zakonodaja res izkorenini to priložnostno, neprofitno piratstvo?
Težko rečem. Tega se ne dela na tak način. Z ostrejšo zakonodajo dobiš samo polno sodišče. Poglejte mamila. Kljub pregonu ljudje segajo po njih. Ljudje bodo to počeli ne glede na to, da je nelegalno; nosilci avtorskih pravic se bodo morali odločiti, ali so na strani svojih uporabnikov, zato bodo morali gledati na jemanje vsebin s spleta kot na enega od prodajnih kanalov. Nobene resne študije ne kažejo, da bi bili nosilci avtorskih pravic s tem oškodovani. Število ljudi, ki sodeluje v spletnem piratstvu, naj bi celo spodbujalo prodajo. Microsoftu je v devetdesetih z zelo sproščeno politiko preganjanja piratstva uspelo doseči, da so njegova Okna postala prevladujoč operacijski sistem, in to v obdobju, ko so obstajali še drugi okenski sistemi. Preprosto ni preganjal nelegalnega nalaganja Oken na nove računalnike. Ko enkrat ustvariš uporabniško bazo, pa se splača preganjati in malo ustrahovati pirate. Primerna stopnja piratstva spodbuja prodajo, potem pa se začne zažirati v prodajo. Jaz sicer ne maram izraza piratstvo, ki je zame nekaj, kar se dogaja ob obalah Somalije.
A je vendarle že tako razširjen izraz …
Tu gre za kršitev avtorskih pravic. Mora obstajati neka grožnja, da gre za nelegalno dejavnost, a ko gre za pregon, bi kazensko preganjal le primere, kjer se to počne v komercialni namen. S civilnim pregonom bi se lotil preostalih primerov, pri katerih kršitelji nimajo dobička. Če imaš doma sto nelegalnih filmskih kopij, pač plačaš vrednost stotih izvirnikov.
Toda sto s spleta presnetih kopij filmov še ne pomeni, da bi bil pripravljen kupiti sto originalov ali si vse ogledati v kinu.
Če sem zbiratelj, sem zbiratelj izvirnikov, ne pa kopij. Tudi škatla, izvirni plošček in embalaža so nekaj vredni. Delček denarja, ki sem ga plačal, je šel ustvarjalcem filma, ne samo studiu, temveč tudi igralcem, scenaristu in drugim. Lažje bi se odločil, da kopiram film, če bi ga bilo na legalen način nemogoče dobiti pri nas ali celo v tujini. Na piratskih omrežjih je pogosto dosti večja izbira. Ko gre za legalno distribucijo, je digitalni trg še precej omejen.
Kako ocenjujete napade skupine Anonymous na nekatere slovenske spletne strani ta konec tedna?
Žalostna zgodba. Anonimnost na internetu je varljiva, za njo se skriva marsikaj. Lahko rečemo le, da je nekdo izvedel napad DDOS na nekaj strežnikov, in jaz, ki sem v srcu še vedno ponudnik interneta, se bom vedno bojeval proti temu. Zame internet mora delovati. Predstavljajte si demonstracije v Grčiji pred dnevi. Demonstranti so požigali, se pretepali, policija je metala solzivec in streljala gumijaste naboje, novinarji so poročali o nemirih, politiki so se nad tem zgražali. Na koncu so vsi šli domov in o tem prebrali na internetu. To je moj komentar. Anonymous je motil delovanje interneta, ki je vselej na sredini, med nasprotujočimi si stranmi. Najlažje se je lotiti interneta, pa naj gre za hekerje, nosilce avtorskih pravic, represivne režime. Kdor moti delovanje interneta, nima moje podpore.
Bo Slovenija prevzela pobudo ali pa bo čakala na zgled iz tujine, preden se bo lotila nadaljnjih korakov z Acto?
Slovenija ima veliko večje težave, kot je Acta, in zelo realen scenarij je, da se bo zadeval odložila in bo čakala. Wait and see. Trenutno je klima taka, da se z Acto ne bo nič zgodilo. Ne verjamem, da bo ratificirana, a tudi ne verjamem, da bo država odstopila od tega projekta.
Pravica do zasebnosti je sploh nekaj, čemur se uporabniki spleta deloma zavestno, pogosto pa tudi nehote odpovedujemo. Koliko se povprečni uporabnik spleta sploh zaveda, v kaj se spušča z objavami na facebooku, s sodelovanjem v javnih forumih?
Če podam svoj primer. Pred leti, ko sem začel uporabljati facebook, je bilo precej mojih kolegov, ki so sicer tehnološki zanesenjaki, nezaupljivih do facebooka in ga še danes ne uporabljajo. Jaz sem sklenil, da grem s tokom. Če je facebook družbena realnost, je zame nujno, da ostanem v stiku z njo. Realnost se spreminja, zasebnost je koncept, ki se skozi zgodovino spreminja. Internet ga spreminja. Nimam težav z razkrivanjem zasebnosti, moti me zloraba zasebnih podatkov na spletu. Do Googlovih namer sem zelo skeptičen. Google je predvsem iskalnik, ki spremlja zgodovino mojih iskanj, mi celo daje priporočila in je tako bolj povezan z mojo zasebnostjo kot facebook. Na tem jaz izberem, katere podatke o sebi bom razkril, Google pa po mojih iskanjih spoznava mojo zasebnost. Podobno kot v knjižnici. V ZDA je bil velik problem, ker knjižničarji organom pregona niso želeli predati seznamov izposojenih knjig. Zgodovina iskanja je podobno obremenjujoča kot seznam knjig, v obeh primerih je nekdo seznanjen z mojimi interesi, čeprav si morda tega ne želim. Facebook je drugačen, saj lahko nadzorujem, kaj razkrijem.
Vas kaj skrbi, da Google, Facebook in druge korporacije zbirajo podatke uporabnikov na spletu?
Skrbijo me morebitne zlorabe. Pred leti sem na spletu kupil kamero, ki sem jo našel z iskalnikom. Od takrat me stalno bombardirajo oglasi za podobne kamere. Postal sem tarča tako imenovanega vedenjskega oglaševanja, ki je obenem pozitivno in srhljivo. Morda si nekdo res želi, da ga bombardirajo z oglasi, povezanimi z njegovimi interesi. Srhljiva pa zato, ker me je morda Google ali nekdo drug opredelil kot ljubitelja neke vrste video kamer. Kaj pa, če me je zanimala samo trenutno, po nakupu pa me zanimajo druge stvari. Kaj pa, če želim videti še druge oglase. To oglaševanje nosi nevarnost predalčkanja. Nekje nekdo zbira podatke o mojih interesih, zato me skrbi samo njihova zloraba. V smeri varovanja zasebnosti na internetu pa pričakujem spremembe.
Kakšne?
Evropska komisija je že sprejela popravke direktive o zasebnosti na spletu, vpeljane bodo v slovenskem zakonu o elektronskih komunikacijah. To je zelo pozitiven del našega članstva v Evropski uniji. EU varovanju zasebnosti posveča precejšnjo pozornost, in ameriške korporacije, kot sta Google in Facebook, bodo morale svoj način delovanja prirediti velikemu evropskemu trgu. K sreči je Slovenija v EU. Sama proti velikim korporacijam ne bi mogla prav veliko doseči, korporacije pa morajo zelo upoštevati 400-milijonski evropski trg.
