Integracija v izgubljeni raj: o Putinu, Hitlerju in Josipu Visarionoviću

V soboto 30. julija je obisk Vladimirja Putina razkril neposrednemu sosedstvu Slovenije, Evropi in svetu dve pomembni podrobnosti. Prvič, da obstajajo v Natu in Evropski zvezi države kot je Slovenija. V njihovem vrhu (govorimo o treh vejah oblasti, izvršni, zakonodajni in pravosodni) ni nikogar, ki bi ne imel korenin v nedemokratičnem sistemu ali bil z njim povezan preko najožje družine.

Ti so Putinov obisk videli kot protiutež Zahodni kulturi in civilizaciji: Putin katerega visus (in mentaliteta) nista indoevropejski, temveč aziatski, kolektivistični, je za davni spomin nekdanjih partijskih funkcionarjev kot praklic k izvorni enotnosti. Moskva je bila namreč vselej center njihovega sveta. Zato so lahko hrvaški mediji s Putinovega obiska prinesli fotografije, koder so prvega moža Kremlja v Ljubljani pozdravljali transparenti, zastave in drug grafičen material v rdeči barvi, z rdečo zvezdo.

Vsak od ljudi, ki se je s slovenske strani v nedeljo na Vršiču (ali v Ljubljani) rokoval s Putinom, deli vrednote internacionalnega komunizma ali pa jim je v najvišji možni meri pripadal. Sam predsednik Republike Borut Pahor je bil tako dva dni pred padcem berlinskega zidu uradni kandidat za Centralni Komite Saveza komunista Slovenije (7. novembra 1989). To je bila tudi direktorica nacionalne TV Ljerka Bizilj. Poleg vseh ostalih.

Putin je v Sloveniji našel izgubljeno domovino. Tam je lahko prisostvoval otvoritvi prvega – po padcu železne zavese - spomenika padlim ruskim vojakom iz (prve in) druge svetovne vojne v Evropi. Ob tem se je spregledalo nekaj elementarnih dejstev: med padlimi vojaki iz prve svetovne vojne, tistim, ki jim je posvečena kapelica na Vrščiču, je bilo Rusov slaba polovica. Ostalo so bili Ukrajinci in pripadniki drugih slovanskih narodov.

Kako pa so sovjetski vojaki osvobajali majhen kos Slovenije (Prekmurje), pri čemer jih je padlo 3000, povzročili pa so nesluteno trpljenje prebivalstva (vsaka deseta ženska je bila posiljena), je druga zgodba. Putin je ob odprtju spomenika na ljubljanskem pokopališču tudi spomnil na »odločilno vlogo Sovjetske zveze pri osvobajanju Evrope izpod nacizma» ter na » naše skupno stališče o nedopustnosti potvarjanja zgodovine in opravičevanja zločinov, ki so povzročili smrt milijonov nedolžnih ljudi med drugo svetovno vojno.

Drugo svetovno vojno sta začeli (povzročili) SZ in Hitlerjeva Nemčija: septembra 1939 sta si razdelili Poljsko, SZ pa je okupirala baltske države. V času, ko je padla Belgija, Francija in je prišlo do Dunkerqua je bila SZ na strani Hitlerja. Ko je slednji napadel Anglijo (battle for Britain) prav tako. Prvo tretjino vojne sta obe državi preživeli v zavezništvu. S tega stališča je Putinovo govorjenje čista demagogija.

Pa tudi Putina 80 odstotkov Rusov ne podpira, temveč se ga boji. Za njim namreč ostajajo trupla: najprej doma, potem v Čečeniji, Ukrajini, Krimu, Siriji, itd. In naposled: vsak, ki je bil nekoč pripadnik politične policije nedemokratičnega režima, se je moralno spustil najgloblje. Kako naj se potem popravi? Vladimir Putin je lahko vse, a demokrat, etično misleč človek, predvsem pa bitje prihodnosti, kakršno potrebujemo, nikakor ne. Tako kot njegovi slovenski sogovorniki.

Kot je slovenska delegacija, ki ga je sprejela, mislila zgolj na vnovično reintegracijo v sovjetski raj, tako je Putin razmišljal zgolj o dezintegraciji Evropske zveze (v prvi stopnji vsaj kar se sankcij tiče). Druga podrobnost je namreč veliko bolj usodna. Putin je dejal: »Rad bi se zahvalil za iskreno željo, da se gradijo trdni temelji evropske enotnosti, kajti to je edino, na čemer se lahko gradi prihodnost Evrope«.

S tem je ruski šef napovedal, da bo z državami, ki so v EU pripravljene z njim sodelovati, začel ustvarjati »novo Evropo«, Bruslju in Washingtonu navkljub (ali morda z blagoslovom slednjega, saj je Trump »proruski«). Pax Putiniana kot se sedaj imenuje nova »evropska enotnost«, bo pod odločujočim ruskim vplivom. To Putin misli tako resno kot sta to včasih mislila tista, ki sta po formi mentis genetskemu materialu njegove politike najbližja: Josip Visarionović ter nori slikar (malar) iz Braunau ob Innu. To je bila mala vojna napoved.

S tem sporočilom je Slovenija stopila na zemljevid sveta.

Pričujoči tekst je ravnokar objavljen v najbolj branem hrvaškem političnem tedniku 7Dnevno. Dobi se ga tudi v Sloveniji. Naslov in besedilo se malenkostno razlikujeta glede na slovensko in hrvaško inačico.