Izhajam iz tega, da sta Inštitut 8. marec (v nadaljevanju bom uporabljal kratico I8M) in Slavoj Žižek izraz političnega in miselnega bistva slovenske družbe.

Sprašujem se, kako je sploh prišlo do tega, da sta tako uveljavljena, del katere struje slovenske politične arene sta in kateri mediji jima stojijo ob strani. Se pa v pričujočem eseju posvečam predvsem I8M, četudi se vsaj deloma nanaša tudi na Slavoja Žižka.

Ko gre za I8M, ta nikakor ne predstavlja niti mene niti celotne slovenske družbe. Da si nekdo upa trditi kaj takšnega, je odraz izkrivljenega mišljenja, neobveščenosti, nesposobnosti za razmislek o dejanskih razmerah v slovenski družbi ter omejene zmožnosti za samorefleksijo.

V nadaljevanju bom na kratko opredelil nekaj točk nestrinjanja z I8M in nelagodja ob prebiranju dveh intervjujev z Niko Kovač, ki sta bila septembra objavljena v Jani ter v Sobotni prilogi Dela. Je pa mogoče oba intervjuja dodatno analizirati (isto velja za intervju oziroma povzete misli Slavoja Žižka, ki so bile objavljene v Nedelu 10. 11. 2025).

1. Absolutno nesprejemljivo je, da bi parlament Evropske unije potrdil prizadevanja, ki izhajajo iz tistega, kar je imenovano »My Voice, My Choice«.

Če je mogoče reči, da je prizadevanje za pravico ženske, da se sama odloči o umetni prekinitvi nosečnosti, hvalevredno vsaj za del prebivalstva, pa to posega v zakonodajni proces na ravni Evrope. Zanika tisto, kar imenujemo »demokracija«, oziroma proces demokratičnega odločanja.

Politične stranke, člane katerih je izvolilo volilno telo, preko soočenja svojih mnenj, ki poteka v parlamentu, oblikujejo besedila zakonov. I8M, ki ni sodelovala v procesu demokratičnega odločanja, še manj pa je bilo izvoljeno njeno vodstvo, poskuša parlamentu Evropske unije po ovinku vsiliti svoja stališča.

I8M zanika celotno zgodovino političnega odločanja v razvitih, demokratičnih družbah, v katerih se je položaj skupin z družbenega obrobja v zgolj nekaj desetletjih bistveno izboljšal. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je tako že uzakonjena v veliki večini držav članic EU. Obenem pa I8M nima pravice, da bi jo vsilil komurkoli.

Politična demokracija se v veliki meri udejanja preko političnih strank, ki predstavljajo mnenja volilnega telesa, ne pa gibanj ali nekega gibanja, ki izvira s politične levice. Ta tudi ne predstavlja celotne družbe, daleč od tega. Družba je veliko širša in veliko kompleksnejša.

S tem pa gibanj in njihovih prizadevanj ne zanikam.

Nikakor tudi ni mogoče pristati na to, da bi neka tema, ki je del ideologije woke, vdrla v politični prostor in bila zapovedana kot nekaj, čemur se morajo podrediti vse države članice EU in njihova politična telesa. S tem bi bila postavljena nad njih. To je, ponavljam, popolnoma nesprejemljivo.

Na tem mestu ne bom pisal o ugovorih proti ideologiji woke. Za to potrebujem več prostora.

2. Pridobivanje podpisov v sklopu »My Voice, My Choice« je potekalo na ulici. Kot navaja Nika Kovač, so mnoge nevladne organizacije iz Evrope svoje sodelovanje odpovedale. Zavedajo se pač tega, da je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v EU že uzakonjena, da poseg na tem področju ni potreben.

Peticijo so podpisovali ljudje, ki o dejanskih razmerah v posameznih državah ne vedo ničesar ali pa le malo. Akcijo zbiranja podpisov so podprle tudi nekatere zvezde popa, ne pa razumniki, kar že samo po sebi pove dovolj.

Vsakdo od nas se bo namreč zavzel za takšno ali drugačno dobro, četudi o dejanskih razmerah na določenem področju ne ve ničesar. Dobro je pač vrhovna vrednota, ki ne potrebuje argumentov in razumne presoje.
Tukaj gre za populizem, nikakor pa ne za vsebinski razmislek o tem ali onem.

3. Domneva, da je Slovenija demokratična, je docela zgrešena. Nika Kovač trdi, kar jasno izhaja iz intervjuja, ki je bil objavljen v Jani, da bo morebitna vrnitev Janeza Janše na oblast pripeljala do tega, da bo v Sloveniji uveden avtoritarizem in da bo ukinjena socialna država. V tem primeru se bo vrnila v Slovenijo in se bo »fajtala« (da se bo v Slovenijo vrnila in od kod, o tem tukaj ne bom razpravljal).

Facebook

Če bo zmagala levica, ki jo v tem trenutku predstavlja Robert Golob, demokracija potemtakem ne bo ogrožena (ne vem pa, kaj si Nika Kovač predstavlja kot politično levico, lahko pa sklepam, da je prepričana, da je napredna oziroma »napredna« v skladu z njenim razumevanjem naprednosti).

Trditev, da imamo na Slovenskem demokracijo, nikakor ne drži. Gre zgolj za stališče, da mora nekdo, ki naj bi bil na levi, torej na tisti strani, ki jo predstavljata Nika Kovač in I8M, zmagati na volitvah. Tako bo slovenska družba ostala sprejemljiva za levi tabor slovenske politike, ki mu zato ne bo treba zbežati v Kanado (se oproščam za cinizem).

Da je Slovenija že danes avtoritarna država, to je nesporno (v Kanado lahko potemtakem zbežite že sedaj, pred volitvami). Slovenska demokracija je »hollowed out«, njene institucije, ki naj bi vzpostavljale »check and balances«, torej nadzor nad oblastjo, tukaj pač ne delujejo.

V Sloveniji imamo opraviti tudi s »state capture«, torej z ujetjem države, kar vključuje obvladovanje ne le državnega aparata, temveč tudi velikih količin denarja, ki sicer pripada skupnosti, a jih uporabljajo tako leve kot desne politične stranke, interesne skupine in posamezniki v svojo zasebno korist.

V ozadju je predstava o razmerah in razmerjih moči v obstoječi slovenski družbi, ki jo imajo ljudje, ki se uvrščajo na levo stran slovenske politične arene. Temelji tako na zmotnem dojemanju dejanskosti kot na predstavi o obstoju »Kulturkampfa« v družbi, ki se bori proti Cerkvi in njenim interesom (in to je predvsem slovenska zgodba, ki nikakor ni zgodba razvitih držav, članic EU).

Takšna predstava je utemeljena na izjemno enostavnem ter zgrešenem razumevanju razmer v Sloveniji in Evropi, ki ga I8M vsiljuje EU. Obenem pa je proizvod uveljavljenih slovenskih medijev.

Naj vas spomnim, da je »Kulturkampf« v Avstro-Ogrski potekal pred približno 120 leti. Je pa globoko zasidran v preprostem doumevanju zgodovine, ki ga imajo mnogi Slovenci in Slovenke. Razlogov za to sedaj ne bom našteval.

Ko gre za delovanje I8M in Nike Kovač, od njiju pričakujem, da se bosta borili za uvedbo demokracije in proti korupciji v Sloveniji. Česar nikakor ne počneta. Kajti ene ni, druge pa je preveč. To je najmanj, kar lahko od njiju pričakujem. To tudi ne pomeni, da bosta na strani Janše, ravno obratno, bosta proti njemu in Golobu hkrati, s tem pa za dejansko demokracijo, za »checks and balances«.

Ko gre za demokracijo in nasprotovanje korupciji, gre za interes slovenske družbe v celoti, ne pa njene izjemno majhne frakcije.

Vrata za smiselno delovanje I8M so torej odprta. To isto velja za Slavoja Žižka (ta je pred leti vztrajno hvalil Gregorja Golobiča, danes pa je naklonjen Robertu Golobu; od Golobiča se je torej premaknil h Golobu, kar je vsaj na ravni poigravanja z imenom pomenljivo).

Tudi ta o dejanskih razmerah v slovenski družbi ve le malo, ali pa se tako dela, in sledi interpretaciji, da imamo prav zdaj najboljšo vlado doslej, ki si jo je pred tedni privoščil tudi urednik Mladine. Da zdaj oba trdita isto, je seveda zanimivo. Sprašujem se, od kod jima ta naklonjena informacija.

4. Docela nesprejemljivo je tudi krčenje celotne slovenske družbe na »Janšo« in »Goloba«. Slovenska politična arena je namreč veliko širša od njiju in obstoječih političnih strank. Obe vodilni politični stranki sta ju namenoma zožili, ker tako ohranjata levi in desni monopol moči in privilegijev. Ko je za vrhovnega nasprotnika razglašen Janez Janša, Nika Kovač (brez dvoma pa tudi I8M in velikanska večina starih in novih levičarjev) ta primat hote ali nehote ohranja.

Obenem sta levi in desni del slovenske politične arene veliko širša tudi v povsem legitimni delitvi med ljudi, ki jih je mogoče opredeliti kot liberalce in konzervativce.

Največjo celoto pa predstavlja celotna slovenska družba.

Tukaj vas želim spomniti, da ima Slovenija 2,1 milijona prebivalcev in da je politična stranka Levica na volitvah dosegla le 4,6 odstotka. I8M, ki je na stranko gotovo vsaj ideološko navezana, pa sedaj trdi, da predstavlja 100 odstotkov slovenske družbe, in želi svoja stališča vsiliti 450 milijonom prebivalstva držav članic EU. To je skrajno arogantno in nespoštljivo.

5. Sklicevanje na nekaj, kar je s stališča nekega človeka ali gibanja »dobro«, še ne pomeni, da ima »dobro« vrednost, ki izniči vse pred sabo, vključno s procesom razmišljanja in odločanja o neki temi.

Zavzemanje za »dobro družbo« je konstrukt, opredelitev dobrega pa nekaj, kar kot takšno opredeli neka skupina. Tako se lahko nekdo zavzemema ali za »enakost« na eni strani ali na drugi strani za »svobodo«.

Obenem pa gre za to, da neke predstave o »dobrem« ni mogoče vsiliti celotni skupnosti. Slednje je nesprejemljivo s stališča, da imajo ljudje neizogibno različna mnenja. To je treba spoštovati.

Gre za osnovno dostojnost in spoštovanje sočloveka, ki izhaja iz tega, da priznavamo dostojanstvo – kar vključuje mnenje nekoga drugega, kar je še toliko težje, če ta človek misli drugače od nas.

Vrednote slovenskega sekulariziranega srednjega razreda, ki izhaja s kakšne od slovenskih družboslovno-humanističnih fakultet, tudi niso vrednote, ki jih je mogoče vsiliti vsej družbi.

To velja tudi za »boj med delom in kapitalom«, ki predstavlja vsebino, ki se ji je nova levica odrekla.

Zahteva po socialni pravičnosti ne pomeni, da mora biti vzpostavljena bogata socialna država za vsako ceno. Pretirano razširjena socialna država – kot tudi egalitarna mentaliteta, ki je na Slovenskem široko razširjena – zanika možnost za nagrajevanje nadpovprečno uspešnih.

Robert Balen

To je slovenski »Harrison Bergeron«, hoteno zatiranje uspešnejših (o tej noveli Kurta Vonneguta si lahko preberete več na medmrežju, sem pa o njej v tem istem kontekstu pisal pred mnogimi leti; doslej se v Sloveniji na tem področju ni spremenilo nič, zato je moja takratna obravnava še zmeraj aktualna).

Obenem pa velja, da nesorazmerij v moči, ki bodo v družbi obstajala zmeraj, ni mogoče ukiniti z dekretom. To je popolna iluzija.

6. Sklicevanje na »punce«, ki bodo v Evropskem parlamentu predstavljale interese gibanja I8M, je nezrelo, kot je nezrela izjava Nike Kovač o »fajtanju« za demokracijo in socialno državo. Tega odrasel človek pač ne reče.
Naj vas spomnim, da je Nika Kovač stara 32 let. Potemtakem je odrasla, zrela oseba.

Pripomba o odraslosti in zrelosti se nanaša tudi na naslednjo točko.

7. Tukaj moram omeniti tudi to, da Kovač navaja, da predstavljata njeno moralno oporo starša.

Ko gre za nevladno organizacijo, je na mestu predvsem sklicevanje na človekove pravice in svoboščine, torej na ustavna zagotovila, ne pa na starša. Človekove pravice in svoboščine so tiste, ki predstavljajo temeljo moralno instanco, na katero se sklicuje 31 ali 32 let star človek, ki nastopa v javni sferi.

8. Navedbe, da je Nika Kovač žrtev sladkorne bolezni in da se kljub temu še zmeraj bori za »dobro družbo«, so del pristopa, ki jo poskuša predstaviti kot zaupanja vredno osebo, ki se žrtvuje za skupnost.

Na splošno se v sferi novih družbenih medijev lastno psihološko in bolezensko stanje predstavlja kot vrednota.

Tukaj vidim na eni strani kot problematično docela nekritično izvedbo intervjuja s strani obeh novinark, na drugi strani pa omejeno sposobnost Nike Kovač za samorefleksijo, torej za predstavo o tem, kaj je kot človek tako v razmerju do same sebe kot v razmerju do soljudi.

9. I8M vidim kot specifično konstrukcijo javnega prostora, ki je proizvod skupine ljudi, ki obvladuje slovenske medije. Da si njegovo mnenje deli del sekulariziranega prebivalstva, o tem ni dvoma.

Ta del družbe je prepričan, da imamo na Slovenskem demokracijo (dokler na oblasti ni »Janše«). I8M njihovo mnenje potrjuje, služi za to, da se poskuša prikazati, da demokracija na Slovenskem obstaja. Gre torej za potrjevanje konstrukta o tem, kaj naj bi bila slovenska družba.

Končal bom s tem, da se sprašujem, kako to, da se na Slovenskem ne srečujemo z družbenim gibanjem oziroma nevladno organizacijo, ki bi bila politično neodvisna? In zakaj se ne srečujemo s sociologom, zgodovinarjem ali filozofom, ki bi bil mednarodno uveljavljen, četudi bi bil konzervativen (ali pa bi ne pripadal niti enemu niti drugemu nazorskemu taboru)?

Ker takšne ljudi gotovo imamo, vendar so sedaj namenoma zatrti. Ostaja nam pač tisto, kar lahko ostaja, četudi je izkrivljeno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.