Prelesnikova dodaja, da bi morali 103. in 104. člen interventnega zakona ustrezno urediti do te mere, da bi imeli policisti dodatna pooblastila zgolj za tiste namene, ki bi bili v nastalih razmerah epidemije najbolj potrebni in učinkoviti glede na priporočila in ocene zdravstvene stroke.
"Razumemo nujnost ukrepov v nastali izredni situaciji epidemije, vendar pa ta hkrati ne sme postati izgovor za ukinitev ustave in temeljnih pravic, ki jih ta določa," je zapisala informacijska pooblaščenka. Dodala je še, da bi se morali zakonodajalci nujno posvetovati tudi z varuhom človekovih pravic.
Pogreša tudi konkretne utemeljitve in argumente zdravstvene stroke in epidemiologov, ali je dejansko nujno treba razširiti vsa temeljna pooblastila policije na tako široke namene ter slediti gibanju posameznikov. Po njeni oceni tudi ni razvidno, kateri drugi ukrepi bi lahko imeli v danih razmerah enake ali primerljive učinke, kot je na primer omejitev gibanja.
"Pooblastila iz 103. člena se ne nanašajo le na zagotovitev spoštovanja posebnih ukrepov iz zakona, ki določa nalezljive bolezni, na primer glede karantene ali izolacije, pač pa tudi na zelo široko podan namen zajezitve in obvladovanja epidemije ter s tem v zvezi sprejetih odredb in odlokov. Aktivnostim glede slednjega smo izpostavljeni prav vsi državljani Slovenije," je opomnila v sporočilu za javnost.
Po oceni Prelesnikove gre tako pri določbi iz tega člena za širitev pooblastil policistov do te mere, da lahko zajamejo potencialno celotno prebivalstvo Slovenije in v praksi pomenijo vzpostavitev policijske države.
V 104. členu pa informacijska pooblaščenka vidi resen poseg v temeljno ustavno pravico posameznikov do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. "Dodatno zaskrbljujoč je poskus predlagatelja, da tak poseg opraviči s pridobivanjem soglasja posameznika. Že sama vsebina soglasja, ki de facto izključuje možnost preklica soglasja in vsebuje številne obveznosti in prepovedi za prizadetega posameznika, kaže na to, da gre za pravno zlorabo pojma soglasje," je opozorila.
Kot je spomnila, ni malo primerov iz pretekle inšpekcijske prakse informacijske pooblaščenca, ko je policija podatke pridobivala nezakonito ali jih hranila predolgo, ob tem pa se stalno vrstijo neupravičeni vpogledi policistov v zbirke osebnih podatkov posameznikov brez kakršnekoli pravne podlage.
"Vse to kaže na izredno velika tveganja predlaganih ukrepov, celo izničenje načela delitve oblasti, ko bi lahko dejansko teoretično izvršilna veja oblasti preko policije stalno nadzorovala vse prebivalce Slovenije," je poudarila.
Prelesnikova tudi meni, da členov glede dodatnih policijski pooblastil ni primerno obravnavati v zakonu z ekonomskimi spodbudami in ukrepi za blažitev posledic epidemije na gospodarstvo, saj z "všečnostjo in nujnostjo sprejema slednjih omeji čas in zmožnost za kritičen odziv ter doseganje družbenega konsenza glede posegov v pravice državljanov in prebivalcev Slovenije".
Nekdanja pooblaščenka, danes odvetnica, Nataša Pirc Musar pa je v objavi na družbenem omrežju Linkedin poudarila, da kljub razumevanju zahtevnosti razmer ostaja bojazen, da so nova pooblastilia policiji "presplošna in so lahko razumljena in uporabljena na način, ki bi bil lahko v nasprotju z našimi demokratičnimi vrednotami. Predvsem iz določb 103. in 104. člena 'mega korona zakona' ni razvidno, spoštovanje katerih posebnih ukrepov naj bi zagotavljala nova pooblastila policiji", je zapisala.
Interventni zakon za zajezitev epidemije novega koronavirusa v 103. in 104. členu predvideva, da smejo policisti za namen zajezitve in obvladovanja epidemije ter za zagotovitev spoštovanja posebnih ukrepov iz zakona, ki določa nalezljive bolezni, uporabiti tudi pooblastila, kot so iskanje oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, izdelovanje fotorobota, postavljanje cestne zapore z blokadnimi točkami, vstop v tuje stanovanje in v druge prostore, začasno omejevanje gibanja oseb, privedbo osebe in zbiranje in obdelovanje podatkov.
Za ta namen smejo dostopati do osebnih podatkov, vključno s posebnimi vrstami osebnih podatkov, ki jih na podlagi zakona o nalezljivih boleznih ter zakona, ki določa zbirke podatkov s področja zdravstvenega varstva, upravlja ali pridobiva Nacionalni inštitut za javno zdravje. Gre za ime, EMŠO, naslov, podatke o osebnem zdravniku ter podatke iz odločbe, s katero je bila oboleli osebi odrejena osamitev, popolna osamitev ali karantena. Policija pa bi lahko s soglasjem posameznika tudi spremljala njegovo gibanje prek spremljanja lokacije na njegovi mobilni komunikacijski napravi.
