Je prva ženska na tem položaju. Imenovanje je že na prvi pogled sporno, saj tesno osebno prijateljstvo in preteklo poslovno sodelovanje med njima vzbujata resne dvome o neodvisnosti institucije, ki mora brezkompromisno nadzirati korupcijo tudi na najvišjih ravneh oblasti.

Katarina Bervar Sternad (roj. 1975), pravnica, je od diplome na Pravni fakulteti v Ljubljani (2004) povezana s Pravnim centrom za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC), ki ga od leta 2010 vodi kot direktorica.

PIC je med drugim uspešno izpodbijal omejitve protestov v epidemiji, soorganiziral referenduma o vodah (2021) in RTVS (2022) ter soustanovil Pravno mrežo za varstvo demokracije. Pred volitvami 2022 je bila aktivna v iniciativi Glas ljudstva. Danes deluje tudi v medresorski komisiji za človekove pravice, delovni skupini proti radikalizaciji in Svetu vlade za preprečevanje sovražnega govora.

Za vodenje KPK zagovarja strogo politiko: obvezne sankcije za kršitve integritete, vključno z odstopi in omejitvami pravic, da kršitve dobijo resne posledice, ne le političnih odmevov.

Težava pri imenovanju ni v njeni strokovnosti, temveč v povezavah s predsednico republike. Pred predsedovanjem je bila odvetniška pisarna Pirc Musar poslovna partnerica PIC-a in pomemben deležnik v Pravni mreži.

Leta 2023 ji je Pirc Musar podelila prvo predsedniško priznanje za človekove pravice, kar je bila očitno poteza, ki je presegala nedolžno simboliko in kaže na utrjevanje vezi.

Paradoks je krut: organ, ki bi moral biti zadnja obrambna linija pred zlorabami oblasti, tvega, da postane del iste mreže.

Imenovanje Katarine Bervar Sternad na mesto predsednice KPK je pravzaprav sporno do srži, saj krši temeljna načela neodvisnosti in nepristranskosti. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) namreč zahteva izločitev ob osebnih povezavah, ki ogrožajo nepristranskost. Tu ne gre le za percepcijo pristranskosti, temveč za dejanski konflikt interesov.

Tudi po standardih ESČP (člen 6) mora razumen opazovalec verjeti v neodvisnost institucije – kar je tu močno vprašljivo. Ko predsednica republike postavi tesno povezano osebo na čelo organa, ki naj nadzoruje korupcijo – vključno z njo samo in njeno mrežo –, se odpira latentna nevarnost blažjih preiskav v občutljivih primerih.

Tudi po kriterijih Transparency International in GRECO gre za tipičen kronizem – prijateljski nepotizem, ki je oblika sistemske korupcije. Takšna praksa spodkopava enakost pred zakonom (člen 14 EKČP), saj kandidati brez osebnih vezi avtomatično stojijo slabše.

Mediji so te povezave izpostavljali že v preteklosti, urad predsednice pa jih je zanikal. Lani je Nataša Pirc Musar neuspešno poskušala Katarino Bervar Sternad postaviti za varuhinjo človekovih pravic, a jo je koalicija zavrnila.

Za KPK glasovi niso potrebni. Na prvem razpisu sta bila za to mesto zelo primerna aktualni šef Robert Šumi in Katja Mihelič Sušnik, a je predsednica razpis ponovila, domnevno za širši krog.

Na drugem razpisu so »zelo primerno« oceno dobili Bervar Sternad in Denis Stroligo, medtem ko se prejšnja kandidata nista prijavila – kar močno nakazuje orkestriran izid.

Slovenija že zdaj pada na indeksu zaznavanja korupcije. Imenovanje, ki postavlja ključno protikorupcijsko stražo pod vprašaj neodvisnosti, lahko pomeni dokončen udarec zaupanju v institucije. Paradoks je krut: organ, ki bi moral biti zadnja obrambna linija pred zlorabami oblasti, tvega, da postane del iste mreže.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.