O ljubljanskih skrivnih zaslišanjih ugrabljenega Stjepana Crnogorca je Boris Mužič promptno obveščal zvezno Udbo v Beogradu. V Ljubljano, na še danes neznano lokacijo, sta ga hodila zasliševati zvezni udbovec Milan Desnica in bosanski udbovec Duško Zgonjanin. Zadnje znano (dokumentirano) zaslišanje je bilo v Ljubljani, 13. julija 1972. Potem o njem izvemo samo še to, ne sicer dobesedno, torej samo posredno, s strani despota Tita, ko je 19. septembra 1972 na predsedništvu SFRJ, v zvezi s posamezniki povezanimi z emigrantsko operacijo Raduša dejal: "Tisti, ki so mrtvi, so mrtvi, in tistim, ki so ostali živi, njim bomo sodili, kakor je potrebno, in ve se, kakšen mora biti rezultat tega.”
Pri tem bi samo pripomnil, da Stjepan Crnogorac ni odšel s skupino hrvaških diverzantov v Jugoslavijo (akcija Feniks imenovana s strani organizatorjev oz. s strani Udbe imenovana Raduša), da ni bil emigrant, imel je veljaven pasoš in je študiral filozofijo in psihologijo v Salzburgu (imel je v času ugrabitve absolventski status) ter da je prosto prihajal in odhajal v Jugoslavijo. Res je nameraval, tistega leta, natančneje junija 1972, kot član HRB (Hravškega revolucionarnega bratstva) ilegalno in z orožjem vstopiti (skupaj s 19 somišljeniki) v Jugoslavijo, zanetiti upor, zrušiti komunizem in vspostaviti samostojno in demokraično hrvaško državo, a se je zadnji hip premislil.
Njegove sanje so se uresničile (skupaj s podobnimi, slovenskimi sanjami) šele v začetku 90. let prejšnjega stoletja, toda Stipe jih ni dočakal, ker je bil zahrbtno umorjen, natančno kje, kako in kdaj pa je bilo znano le peščici visokih komunističnih politikov in udbovcev, med njimi tudi Borisu Mužiču!
Mag. Igor Omerza, raziskovalec in publicist
Od slovenskih udbovskih odločevalcev vpletenih v ugrabitev in posledični umor tako ostaja živ le še Silvo Gorenc, takratni šef zvezne Udbe, katerega je namestnik načelnika slovenske Udbe Boris Mužič (akcijo ugrabitve je financirala zvezna Udba) 4. julija 1972, torej samo dan po uspešno izvedeni ugrabitvi, depešno zaprosil, naj mu takoj dostavi 20.000 dolarjev in 70.000 novih dinarjev za poplačilo deveterice udbovskih sodelavcev, ki so izvedli (v udboreku: realizirali) akcijo ugrabitve Stjepana Crnogorca. Ti takratni denarci bi danes ustrezali večkratniku navedene vsote.
V slovenskem arhivu so začuda ohranjeni neizpodbitni dokazi o tem, da je Stjepana Crnogorca ugrabila slovenska Udba (v sodelovanju z zvezno Udbo). Tako so ohranjeni lažni pasoš Stjepana Crnogorca, s katerim so ga ugrabljenega spravili čez mejo, predmeti in listine ukradene iz njegove salzburške sobe ob ugrabitvi (tudi hranilna knjižica), 250 strani originalnega rokopisa Stjepana Crnogorca, ki jih je moral le-ta po nalogu udbašev napisati v ilegalnem zaporu v Ljubljani (moral je celo opisati, kako so ga udbovci oz. sodelavci Udbe ugrabili), zvočni posnetki njegovega zasliševanja, prepisi zasliševanj itd. Več o tem je mogoče najti v moji knjigi Kliči U za umor.
Ob vsem tem bi morala slovenska policija, to je od nje pričakovala tudi Crnogorčeva družina, to ugrabitev raziskati in ugotoviti, kaj se je s Stipetom Crnogorcem potem v Ljubljani zgodilo in kam in kdaj je izginil brez sledu. Toda nič se ni zgodilo! Seveda leta tečejo, ključne priče odhajajo in grob družine Crnogorac na skupnem pokopališču dveh sosednjih hercegovskih krajev Gorice in Sovićev verjetno nikoli ne bo dočakal njegovih posmrtnih ostankov, saj slej ko prej ne bo več nikogar, ki bi lahko povedal, kje se nahaja neoznačeno zadnje počivališče, s strani naše Udbe ugrabljenega in nato umorjenega hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca.
Tako bodo njegovi udbovski ugrabitelji (tako odločevalci kot izvajalci) in kruti morilci imeli dostojne pogrebe in znane grobove, njihova žrtev Stjepan Crnogorec pa tega verjetno ne bo deležen.
Ljubljanska udbovska noč in megla bo tako slavila še eno zmago - do kdaj še tako?
