Osmrtnica je bila objavila danes v Delu, v njej pa piše, da so se 29. januarja od Mužiča poslovili v družinskem krogu Črt in Metka ter Miha in Mojca z družinama. Boris Mužič je bil leta 1972 pomočnik načelnika slovenske SDV Egona Conradija, republiški sekretar za notranje zadeve pa je bil takrat Marjan Orožen. Oba sta prav tako že pokojna: Conradi je umrl februarja 2011, Orožen pa marca 2015.
Iz dokumentov nekdanje SDV, ki jih je v Arhivu RS našel raziskovalec in publicist Roman Leljak, izhaja, da je slovenska SDV po ukazu zvezne SDV izvedla akcijo ugrabitve hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca v Salzburgu, od koder ga je nato skrivaj pripeljala v Ljubljano, ga tam zaslišala, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Crnogorca so sumili povezave s hrvaškimi uporniki, ki so junija 1972 oboroženi vdrli v državo in na območju BIH skušali zanetiti vstajo proti komunistični Jugoslaviji.
Mužič je nato o ugrabitvi obveščal načelnika zvezne SDV Silva Gorenca, kar izhaja iz dveh njegovih pisem, ki jih je v Arhivu našel Leljak. V prvem Boris Mužič, pomočnik načelnika slovenske SDV, obvešča »tovariša podsekretarja Silva Gorenca«, načelnika SDV SFRJ, o akciji Raduša, ki je pomenila ugrabitev Crnogorca v Salzburgu, in sicer mu pošilja gradivo o tej akciji, pri čemer omenja, da ima originalno gradivo »tovariš M. Desnica«, gre za Milana Desnico iz zvezne SDV, ki je nato zasliševal Crnogorca v Ljubljani.
V drugem dokumentu, ki je napisan na roko, pod njim pa je prav tako podpisan Boris Mužič, pa ta »tovariša Silva Gorenca« iz ZSNZ SFRJ (zvezni sekretariat za notranje zadeve) prosi za denar za poplačilo sodelavcev, ki so sodelovali pri omenjeni akciji, torej ugrabitvi Crnogorca: »Prosimo, da nam takoj dostavite za realizirano akcijo Pero 20.000 USA dolarjev in 70.000 N din (novih dinarjev op. I.K.). Pri izvedbi akcije je sodelovala sledeča grupa sodelavcev: Bilič, Kovač in Željko, ki je vršila aretacijo (gre za aretacijo nekoga v drugi državi, se pravi ugrabitev – op. I.K.) in grupa sodelavcev Špela, Branko in Boris, ki je spremljala in bila v zaščitnici in trije sodelavci observerji.«
Po razkritju dokumentov je zoper še živeče vpletene slovenske udbovce Mužiča, Orožna in Gorenca ukrepalo avstrijsko državno tožilstvo v Salzburgu, na njegovo prošnjo jih je zaslišala tudi slovenska policija, kazenski postopek pa se je zaradi pomanjkanja dokazov ustavil. Ker vpleteni umirajo, je vprašanje, ali bodo sploh kdaj odgovarjali za svoja dejanja. Silvo Gorenc, ki je med omenjenimi še edini živ, pa kazensko preganja pisca teh vrstic, ker sem o teh dokumentih poročal. Zoper Leljaka pa je kazenski pregon umaknil.
