Stanovnikova sinova navajata faktografske napake, ki naj bi jih jaz zapisal v knjigi “Pravi obraz Janeza Stanovnika”. Teh (sicer nepomembnih) napak v knjigi ni!
So pa v članku, kar je verjetno posledica nehotnih netočnosti ali morda poenostavitev, ki sem jih povedal novinarju v dolgem telefonskem in osebnem pogovoru, kjer sem govoril iz ”glave”. Npr. v članku piše, da je njuna mama umrla leta 1949, čeprav v knjigi pišem, da je umrla leta 1948 v Beogradu, pogreb v Ljubljani pa je bil šele aprila 1949. Nenavadno dejstvo, da se leto smrti mame in leto pogreba v Ljubljani ne ujemata, je verjetno razlog tega lapsusa. To pa je za razumevanje vsebine knjige in članka popolnoma nepomembno neskladje.
Velepomemben in napačen pa je njun očitek, da pisati o očetovem “skrivnem vstopu v partijo sodi v sklop teorije zarote.” Kolosalna neumnost, saj ne gre za izmišljeno zaroto, ampak za dejansko komunistično zaroto v kateri je kot skriti komunistični agent (in ne samo on!) proti krščanskim socialistom tvorno sodeloval njun oče. To sicer niti ni moja pogruntavščina, a prvi sem jo spravil v neko zaokroženo vsebinsko in kronološko celoto!
Njegov vstop v partijo ne opisujem po za njunega očeta promocijski knjigi “Viharno stoletje” iz leta 2013, ampak uporabim do sedaj neznani “partijski” življenjepis, ki ga je sam napravil novembra 1946. Citiram samo delček iz te obsežne pisarije: “Kot partijec sem živel, vse do svojega prihoda v Beograd, nekakšno neurejeno partijsko življenje. Takoj po sprejemu je izgleda CK KPS smatral za bolj pravilno, da ne sodelujem izrecno v partijskih organizacijah, ker sem med množicami še vedno veljal za krščanskega socialista.” Torej? Ali je to za vaju teorija zarote!?
Kocbekov Edi je za take osebke upravičeno 15. novembra 1945 dnevniško zapisal, da “vstopajo tajno v partijo, na zunaj pa tega še nočejo ali ne smejo povedati. To je nekaj zoprnega, izrazito nečistega, človeško nepravilnega, v jedru farizejskega. Izgleda, da je nekaj takih skrivačev celo med krščanskimi socialisti … da slovenski intelektualec ne živi svojega procesa čiščenja, asimiliranja odprto, s premagovanjem trenj in ovir, ampak z njih izmikanjem, maličenjem, izdajanjem. Tiho masovno izdajstvo.”
Knjigo Pravi obraz Janeza Stanovnika v predprodaji, po ceni 21,99 evra, poštnina brezplačna, dobite na spletni strani www.dobra-knjiga.si (narocanje@dobra-knjiga.si) ali po telefonu 070758314. Knjiga bo poslana takoj po izidu (konec septembra 2020).
To zaroto torej razkriva komunističnemu vodstvu neljubi Kocbek, ki ga je vajin oče, seveda šele po padcu slovenskega komunizma, prej si tega kot režimski človek ni upal, začel kovati v nebo (prijatelj, heroj duha, intelektualni junak, svetnik, primerjal ga je z Jezusom Kristusom!). No, Kocbek mu te (sicer močno zapoznele) “ljubezni” ni vračal, saj je zanj, ko je že vedel za njegovo vojno in povojno komunistično skrivaštvo neprizanesljivo zapisal (aprila 1951), da je “pol paž pol mežnar”, julija 1952 pa, da je na “peronu govoril z dr. Besednjakom. Videl naju je Jane Stanovnik in prav gotovo o tem skrivnostno poročal svojim feldveblom.” Se pravi, da je sedaj Edi Kocbek, v zadnjem javnosti znanem dnevniškem zapisu o Janezu oz. Janetu Stanovniku, le-temu pripisal nič več in nič manj kot ovaduški karakter! Žalostno toda resnično!
V knjigi dejansko navajam nekatere šokantne in stalinistične odgovore njunega očeta na vprašanja Američanov v letu 1953 in tudi njegov demanti iz leta 2003. Za demanti je torej rabil 50 let!? Hkrati pa razložim zakaj mu ne verjamem! Brata sicer nasprotno zapišeta, da gre v tem primeru za “tretjerazredno provokacijo McCarthyevih somišljenikov, ‘študentov’, ki jim danes nihče ne bi pripisoval omembe vredne kredibilnosti.” Hm, jaz in najmanj še Janez Arnež, Jože Dežman in Alenka Puhar mislimo drugače!
Brata sta končno prepričana, da za takšno “zgodovinopisje” ni zanimanja. Morda, a to bo razsodilo bralstvo in ne Stanovnikova sinova ali jaz! Ob tem pripominjam, da je to, prvič, zanimalo njunega očeta, saj je imel v nekem TV nastopu pred seboj mojo temeljno in obsežno knjigo o Kocbeku in drugič, se jaz pravzaprav ne ukvarjam z “zgodovinopisjem”, ampak pretežno s pomočjo novih dokumentov pišem zgodbe iz nedemokratičnega in propadlega slovenskega komunističnega režima, v katerem je bil njun oče kar pomemben kolešček in poleg tudi v funkciji člana in predsednika Predsedstva SR Slovenije fanatični proti-osamosvojitveni velikan.
Zato menim, da gre pri tej moji “pravo-obrazni” knjigi za kritično politično biografijo, kot jo, po mojem neskromnem mnenju, na Slovenskem še ni bilo!
Igor Omerza