Žal ni dočakal osamosvojitve Slovenije, saj je umrl januarja 1989 v Washingtonu. Rodil se je leta 1914 v Mariboru, doktoriral je na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je od leta 1941 predaval gospodarske vede. Tam je tudi dočakal italijansko okupacijo. Politično je deloval v akademskem klubu Straža in je bil tesen sodelavec profesorja na ljubljanski teološki fakulteti Lamberta Ehrlicha, ki ga je tudi navdušil nad idejo o samostojni in zedinjeni Sloveniji, ki bi obsegala celotno slovensko narodnostno ozemlje.
Ehrlicha so komunisti oziroma njihova varnostna služba VOS likvidirali maja 1942. Njihova tarča pa je bil tudi Žebot, vendar takrat slučajno ni spremljal Ehrlicha. Tako so vosovci ubili Ehrlichovega študenta Viktorja Rojca, misleč da gre za Žebota.
Pozneje se je Žebot uspešno skrival pred vosovci, ki so ga hoteli likvidirati, po italijanski kapitulaciji pa se je umaknil v Rim, kjer je ustanovil Akcijski odbor za samostojno Slovenijo. Pričakoval je, da ga bodo Nemci aretirali tako kot njegovega očeta, ki so ga zaprli v Dachauu, kjer je tik pred koncem vojne umrl. Leta 1947 je odšel v ZDA, kjer je najprej predaval ekonomske predmete na katoliški univerzi v Pittsburghu, od 1958 pa v Washingtonu na jezuitski univerzi Georgetown.
Igor Omerza ob 30. obletnici samostojne Slovenije pripravlja zbirko knjig o velikanih slovenske osamosvojitve.
Žebot si je že v Rimu skušal vplivati na povojno mednarodno ureditev in doseči ustanovitev samostojne slovenske države, ki bi obsegala tudi slovensko Koroško, Trst in Gorico. Svoje zamisli je podrobno predstavil v dveh knjigah Slovenija včeraj, danes in jutri, ki ju je izdal 1967 in 1969. Tik pred smrtjo, leta 1988, pa je izdal še knjigo Neminljiva Slovenija.
V knjigah je objavil drugačen pogled na medvojno dogajanje (zlorabo osvobodilnega boja za komunistično revolucijo), obsodil medvojne likvidacije in povojne poboje ter zahteval demokratično in samostojno Slovenijo. Vse tri knjige so bile vse do padca komunizma v Sloveniji prepovedane.
Žebot je bil v Sloveniji nezaželen, Udba je vseskozi spremljala njegovo delo, vendar pa je bil kot ameriški državljan pred njo varen. Leta 1968 mu je celo uspelo obiskati domovino, dovoljenje za obisk mu je dala takratna vlada pod vodstvom Staneta Kavčiča, zaradi česar sta se silno razburjala Tito in Kardelj. Aretirati ga niso mogli, ker mu niso mogli očitati nobenih zločinov, vendar pa so mu po nekaj dneh odrekli dobrodošlico.
Žebot je podpiral Kavčiča med tako imenovano cestno afero, ko si je prizadeval, da bi z mednarodnim kreditom zgradili ceste v Sloveniji, medtem ko ga je jugokomunistična vrhuška namenila Srbiji. O tem je napisal več člankov in odgovarjal Edvardu Kardelju, ki pa ni dopustil slovenski javnosti, da bi lahko prebirala njuno razpravo.
Omerza je knjigo napisal na podlagi podatkov, ki jih je našel v gradivih nekdanje SDV v Arhivu RS. Predstavil jo bo danes, 23. junija ob 19. uri na ploščadi pred Muzejem novejše zgodovine v parku Tivoli. Gre za prvi del knjige o Žebotu, v drugem delu bo predstavil, kako ga je Udba spremljala v 70. in 80. letih, v tretjem pa, kako je komunistični režim preprečeval, da bi Žebotove knjige lahko brali v Sloveniji.
V zbirki Velikani slovenske osamosvojitve in Udba bosta obravnavana še dva politična emigranta, ki sta se zavzemala za samostojno Slovenijo: Franc Jeza in Janez Toplišek. Oba sta umrla pred osamosvojitvijo, Topliška je celo Udba na meji aretirala, pozneje je bil ubit, verjetno umorjen v kaznilnici Stara Gradiška.
Toda iz idej vseh treh političnih emigrantov se je napajal intelektualni krog okoli Nove revije, ki prav tako sodi v zbirko velikanov slovenske osamosvojitve: France Bučar, Niko Grafenauer, Spomenka in Tine Hribar, Dimitrij Rupel in Jože Pučnik. Zadnja v seriji Omerzovih knjig o udbovskem zalezovanju velikih osamosvojiteljev pa bosta Igor Bavčar in Janez Janša.
