Bogdan Osolnik, nekdanji aktivist OF, kulturni delavec, diplomat in publicist je pred dnevi, na slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju dejal: »Kakor je usoda slovenskega naroda zahtevala boj za svobodo, tako danes zahteva, da bi se strnile sile našega naroda. Da se preseže razkol, ki je ostal za preteklostjo.«
No, razkol slovenskega naroda se je zgodil že na samem začetku vojne, saj je po tuji okupaciji potekal sočasno z osvobodilno vojno tudi nasilen prevzem vodenja upora s strani vodstva komunistične partije z odstranjevanjem in likvidacijami drugače mislečih. Sledilo je zastraševanje in maščevanje nad prebivalci, ki se z revolucionarnim nasiljem niso strinjali. Bila je krvava revolucija in državljanska vojna. Po vojni je sledilo obdobje maščevanja, izvensodnih pobojev ter vladavina enopartijskega, nedemokratičnega režima.
Ne le fašizem in nacizem, tudi komunizem je našemu narodu, naši družbi povzročil rane, ki jih zdravimo še danes.
Da presežemo razkol, ki je ostal za preteklostjo, potrebujemo najprej soočenje z zgodovinsko resnico. Ne z resnico, ki so jo pisali zmagovalci po letu 1945 in jo želijo pisati tudi po letu 1991 v samostojni demokratični Sloveniji, danes članici Evropske unije. Citirala bom pomembne misli nekaterih razumnikov:
»Le spoznanje celovite resnice o preteklosti osvobaja in šele omogoča začetek procesa notranjega poenotenja nacije na Slovenskem«, je napisala zgodovinarka Vera Kržišnik Bukić (Delo, avgust 2014).
Dr. Aleksander Bajt je napisal (Bermanov dosje, stran 944-45): »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem, da je partija izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Publicist Tomaž Ivešič je v prispevku z naslovom »Simbolni prelom s starim ni dovolj« (časnik.si) marca 2015 napisal: »Kakor si je partija sredi 2. svetovne vojne zagotovila monopol nad bojevanjem, si je po vojni zagotovila monopol nad interpretacijo in spominom. Kaj narediti? Potrebno se bo boriti za resnico in na manipulacije ter populizem odločno in argumentirano odgovarjati. Kajti zelo hitro se zgodi, da ob pomoči vpliva novega razreda, njegovih otrok in njemu uslužnih medijev človek postane fašist, rjavosrajčnik in podobno, kljub temu, da za to ni nobene osnove.«
Pokojni Mladen A. Švarc (bil je tajnik krščansko socialne stranke) je o tem pisal že leta 2000 (odziv na članek Antona Beblerja v SP Dela in replike v Pismih) napisal: »Nekateri na slovenski politični "levici" ali "kontinuiteti" si neskončno prizadevajo (iz)najti fašizem v Sloveniji, da bi tako še naprej po ustaljenem modelu delovanja razsojali o usodi naše države…«
Tomaž Ivešič še napiše: »Medtem ko je na Hrvaškem Tito romal v muzej, se je v Sloveniji ob zadnjem zasedanju Komisije za človekova pravice in enake možnosti (marec 2015) pokazalo, da nasledniki starega sistema niso sposobni niti(!) osnovnega komuniciranja z nasprotno stranjo, saj se seje sploh niso udeležili.«
Kot vidimo, predstavnikov slovenske politične levice pogovor (razprava) o človeških žrtvah (medvojni in povojni poboji) ne zanima, smatrajo ga kot politično ideološko obračunavanje in ne kot osnovno civilizacijsko pietetno vprašanje??! Sprevrženost! Ideološki je vendar tisti, ki se izogiba resnici!
Kakšna je krivda medijev za to, da se stanje v Sloveniji ne premakne naprej Dokler dominantni mediji ne bodo problematizirali odnosa vladajoče politične oblasti ter dela opozicije do spoštovanja človekovega dostojanstva, ne bo prišlo do nujnih premikov v miselnosti javnosti, ne bo prišlo do zavedanja, da prihodnost družbe, blaginja in kakovost življenja temeljijo na resnici, pravici, spoštovanju človekovega dostojanstva, svobodi, vladavini prava in demokraciji.
Decembra 1990 smo državljani Slovenije sprejeli odločitev za samostojno državo in za prelom s prejšnjim nedemokratičnim režimom z namero ustvariti pluralno družbeno okolje in demokracijo, ki temelji na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic. Današnja realnost kaže, da so te družbene vrednote velikokrat poteptane, da imamo še vedno ostanke totalitarnega obnašanja oblastnih struktur. Zato mora državni zbor, potrditi resolucijo EP, ki obsoja vse tri totalitarizme, resolucijo ki so jo v Evropskem parlamentu že 2009 sprejeli-potrdili tudi slovenski poslanci, ni pa bila potrjena v našem parlamentu. Le tako bodo postale evropske civilizacijske vrednote zavezujoče tudi v Sloveniji.
Predstavniki gibanja smo proti postavitvi spomenika žrtvam 2. svet. vojne, dokler ne bo potrjena »Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu«, kajti spomenik je le fasada brez vsebine, brez ozaveščanja in očiščenja, kar edino omogoča moralno prenovo družbe (spoštovanje človekovega dostojanstva).
Organizatorji posveta smo pripravili Peticijo za potrditev Resolucije v DZ. Pričakujemo tudi podporo predstavnikov najvišjih državnih institucij.
Peticija bo v kratkem objavljena in jo bo možno podpisati na: http://www.publishwall.si/gibanje13maj